Objektivno gledano je ta država odpisala kulturo

Pisatelj in režiser Tone Peršak je bil konec osemdesetih let prejšnjega stoletja zelo aktiven v politiki. Sodeloval je pri oblikovanju tako imenovane pisateljske ustave, bil eden od ustanoviteljev Slovenske demokratične zveze, ene najbolj znanih strank Demosa in poslanec v prvih letih samostojne Slovenije. Skratka, o tistem prelomnem času pred tremi desetletji veliko ve.

V politične vode ste vstopili že leta 1987, ko je Društvo pisateljev Slovenije pripravljalo odmevne tribune v Cankarjevem domu in predstavljajo enega glavnih dejavnikov v procesu demokratizacije takratne slovenske družbe. To so bili časi nekakšnega romantičnega političnega delovanja. Kaj vam je iz tistega časa ostalo najbolj v spominu?

Vzdušje, ki je takrat vladalo v Sloveniji. V drugi polovici osemdesetih se je dogajalo res veliko stvari, ki so same po sebi pomenile pot v smeri demokracije in tudi osamosvojitve oziroma razpada Jugoslavije, kolikor demokracija in dejanska enakopravnost narodov in republik ne bi bili dosegljivi. To so bili časi hegemonije partije, ki je bila za ene sprejemljiva, za druge vse bolj nesprejemljiva, teženj dela srbske politike po prevladi nad drugimi in v zvezi s tem predvsem čas srbsko-hrvaškega antagonizma, ne nazadnje tudi versko, civilizacijsko in kulturno pogojenih razlik in pridušene nestrpnosti ...



V Sloveniji pa je pod pokrovko že kipelo: nastajala so nova družbena gibanja, ki so načenjala številne tabuje, kultura z Društvom slovenskih pisateljev (DSP) in Novo revijo je vodila prizadevanje za dokončno emancipacijo slovenskega naroda in hočeš nočeš za dejansko uveljavitev njegove državnosti. Tudi v gospodarstvu so tleli odpori proti neučinkoviti gospodarski politiki, težnje po višji ravni upoštevanja tržnih zakonitosti in učinkovitejših pristopih, kar zadeva lastnino pa tudi vodenje in upravljanje podjetij.

Ko so bili napovedani amandmaji k zvezni ustavi in ko je bil objavljen predlog amandmajev, ki so napovedovali prav nasprotno od tega, kar je želela in pričakovala Slovenija, je prišlo do prave eksplozije nezadovoljstva in zahtev po popolnoma drugačni usmeritvi. Afera JBTZ je prilila še olja na ogenj, zato tega gibanja ni bilo več mogoče ustaviti. Sam se dotlej nisem ukvarjal s politiko, čeprav sem vedno intenzivno spremljal dogajanje v politiki, večkrat kritično pisal o družbenem dogajanju in bil dejaven na področju tedanje »kulturne politike«.



Sem pa, si upam reči, o vsem tem dokaj racionalno razmišljal in se zavestno odločil za sodelovanje, prepričan tudi po nekaterih izkušnjah iz časa, ko sem dve leti in pol živel v Sarajevu, deloval v okviru Zveze književnikov Jugoslavije, da je prizadevanje za samostojnost Slovenije, morda v konfederaciji, neizogibno in nujno. Verjel sem tudi, da je cilj dosegljiv, če bomo ravnali postopno, potrpežljivo in vztrajno; predvsem ne zaletavo.

Na drugi tribuni, po predavanju Franceta Bučarja, je bila v DSP tudi ustanovljena tako imenovana ustavna komisija, ki ste jo vodili vi. Kako je prišlo do tega, sploh pa do tako imenovane pisateljske ustave, ki je bila produkt dela vaše komisije?

Tudi na mojo spodbudo se je DSP zelo angažiralo v razpravah o zares nesprejemljivih amandmajih k Ustavi SFRJ, ki pa so potekale po naši oceni preveč mlačno, zato je predsednik Rudi Šeligo predlagal ustanovitev komisije, ki naj se intenzivno in operativno posveti vprašanju ustave, ki smo ga razumeli kot vprašanje eksistenčnega pomena za Slovence in kmalu smo v komisiji, v kateri smo bili Milan Apih, Janez Menart, Tone Pavček, jaz, Veno Taufer, Dimitrij Rupel in vabljeni zunanji člani, France Bučar, Peter Jambrek in Matevž Krivic pomislili, da je treba javnosti ponuditi vzorec ustave Slovenije.

V njem bi bile artikulirane tako težnja po nesporni suverenosti Slovenije kot tudi težnje po demokraciji in učinkovitejši ureditvi države Slovenije, četudi kot dela seveda resnično prostovoljne povezave; vse na temelju človekovih pravic. K sodelovanju smo povabili strokovnjake za posamezna področja, delovno skupino Slovenskega sociološkega društva, ki jo je vodil Peter Jambrek, in nastal je vzorec ustave, ki smo ga naslovili Gradivo za slovensko ustavo, saj kot »Ustava Republike Slovenije« predlog verjetno ne bi ugledal luči dneva.
 

Takrat je bil najbrž normalno, da ste potem kot pisatelj in intelektualec, ki ni bil vpet v partijske kroge, pristali v Slovenski demokratični zvezi (SDZ)?

Res je. Ker sem bil menda kot eden prvih obveščen o nameri Dimitrija Rupla, da to predlaga na zborovanju slovenskih »kulturnikov«, kmalu po aretaciji Janeza Janše leta 1988, sem bil nato vključen tudi v oblikovanje in razvoj zamisli.
 

SDZ je bila bolj gibanje kot stranka, saj ste bili v njej zbrani intelektualci različnih političnih in ideoloških pogledov. Na začetku najbrž ni bilo čutiti te različnosti, pozneje pa vse bolj. Kaj je šlo narobe?

Kot problem se je izkazala prav ta pestrost. V SDZ smo se znašli tako malo bolj levomisleči ljudje, ki nismo privolili v partijski model, kot ljudje, ki so dejansko razmišljali bolj v smeri krščanske demokracije, morda tudi konservativne »nacionalne« stranke in še kakšne, in ki so se kmalu začeli čutiti bolj zavezani strankam teh usmeritev kot programu in delno tudi idejnemu jedru SDZ. O tem pričajo tudi poznejše delitve SDZ na Demokrate in Narodne demokrate in nazadnje še na del, ki je prestopil v LDS in del, ki je poskušal obstati kot Demokrati Slovenije. S tega vidika je res tudi SDS naslednica vsaj ene od frakcij SDZ.


 

Kako veliko je bilo razočaranje v SDZ, ko je na prvih volitvah izmed strank, združenih v Demos, največ glasov dobili Slovenski krščanski demokrati in s tem tudi mesto mandatarja nove vlade? V SDZ ste bili prepričani, da boste vi najmočnejša stranka Demosa.

Res je, razočaranje je bilo čutiti že leta 1990. Že kmalu so bila vse bolj vidna razhajanja, ali bomo malo bolj levi oziroma socialni ali liberalni ali konservativni, nacionalni in krščanski? Sledila je prva delitev oktobra 1991. Nato še razočaranje po volitvah 1992, ki je del vodstva Demokratov takoj navedlo na razmislek o tem, kateri od uspešnejših strank naj se pridružimo, češ da je »stranka ja ustanovljena zato, da bo na oblasti«.
 

Demos je na začetku sicer deloval kot dokaj enotna koalicija, a so se kmalu začele kazati razpoke. Ali se morda spomnite, kdaj se je to začelo?

V bistvu že kmalu po volitvah spomladi 1990, katerih rezultati so mnoge presenetili. So pa te »razpoke« ali trenja in kmalu že spori bili zelo podobni, celo enaki kot znotraj SDZ. Po eni strani so nekatere stranke kmalu kazale zelo jasno težnjo po regresiji v stanje in razmere ter celo v koncept družbe in politike, kakršen je vladal v Sloveniji pred drugo svetovno vojno.

Po drugi strani je bilo takoj opaziti težnje po naslonitvi na tutorje na zahodu. Politike strank so bile nenavadne. Na primer, Zeleni Slovenije so večinoma zagovarjali zelo drugačne vrednote kot večina zelenih strank po Evropi. Pojavljale so zahteve po maščevanju oziroma lustraciji, obujanje vzdušja medvojnega bratomornega konflikta, tudi zahteve po spravi kot zanikanju pozitivnega naboja in vrednot NOB ...


 

Zakaj se v Demosu niste odzvali na prvi predlog o plebiscitu, ki so ga oktobra kot prvi predlagali socialisti?

Po eni strani je šlo za konceptualno nasprotovanje, saj je del Demosa sledil konceptu osamosvojitve po ustavni poti. Sem sodim tudi sam, ki sem sledil vplivu dr. Franceta Bučarja. Po drugi strani pa je šlo tudi za zavračanje možnosti, da bi priznali in prepustili pobudo eni od strank opozicije.
 

Torej je takrat v Demosu prevladovalo stališče, da bi bilo dobro najprej sprejeti novo ustavo, ki naj bi bila tudi temelj za vse nadaljnje osamosvojitvene korake?

Vsaj v pomembnem delu Demosa gotovo. Ključni zagovornik tega koncepta je bil dr. France Bučar, ki najbrž tudi ni pričakoval tolikšnih zapletov v procesu priprave predloga ustave, ki so izražali že omenjene razlike in nasprotja glede spoštovanja nekaterih ključnih pravic, demokratičnih vrednot in usmeritev glede družbenega in političnega sistema.
 

Sprejemanje nove ustave se je potem izkazalo kot težka naloga. Kje so bila največja razhajanja?

Na kratko, največje razlike so prišle do izraza v zvezi s pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in, ne ravno na glas izgovorjeno, v zvezi z vlogo cerkve v javnem življenju, v zvezi z volilnim sistemom, regionalizacijo oziroma decentralizacijo Slovenije, v zvezi z dvodomnim ali enodomnim parlamentom, z odnosom do prebivalcev Slovenije, ki so prišli v Slovenijo iz drugih republik Jugoslavije …
 

Kako se spominjate časov po posvetu v Poljčah, ko je Demos predlagal plebiscit? Kaj se je zgodilo, da je Demos v mesecu dni po predlogu socialistov spremenil svoje mnenje?

To je bil čas evforičnega pričakovanja in vere v pozitivni izid ter prepričanja, da bo pred legitimnostjo plebiscitarne odločitve morala popustiti tudi že dokaj sovražna jugoslovanska partijska in tudi armadna politika, po drugi strani pa tudi nekoliko tesnobnega nezaupanja v možnost izrazite večine, od koder tudi izvira spor z opozicijo glede zahtevane absolutne večine glasov za osamosvojitev. Odločitev pa je bila plod spoznanja, da bo ustavna pot predolga.
 

Zdi se, da je takrat – po Poljčah – Demos vse svoje politične sile usmeril v plebiscit. Zakaj se je takrat tako naenkrat mudilo z njegovo izvedbo?

Po eni strani je šlo za upanje, da bo odločitev volivcev nesporno za osamosvojitev, a tudi za željo, da končno stvari postanejo dokončno jasne in hkrati odgovor delu javnosti, ki je bil že nestrpen in je zahteval odločne korake v smer osamosvojitve. Predvsem večji del volilne baze Demosa.
 

Kako se je takrat vedla takratna opozicija – zdaj se lahko slišijo opazke, da so ovirali proces osamosvojitve. So res? Ne nazadnje ste vse stranke v parlamentu sprejele medstrankarski sporazum o izvedbi plebiscita.

Njihovi ključni predstavniki so bili zelo trdi in vztrajni pogajalci, po drugi strani pa ni mogoče zanikati, da so gotovo prepoznali zgodovinski trenutek in okoliščine, ki so pričali o tem, da bi bilo morebitno vztrajanje v Jugoslaviji ob takšni politiki, kot je takrat vodila Jugoslavijo, tvegano in prejkone pogubno za Slovenijo. Tudi jaz mislim, da je bila Jugoslavija zgledna in simpatična zamisel, ki pa bi zahtevala – ko je naboj zmage leta 1945 uplahnil – povsem drugačno politiko in drugačne idejne temelje ter verjetno konfederalno ureditev.


 

Kako pa s sedanje perspektive ocenjujete teh 30 let razvoja Slovenije kot države in družbe, s čim ste zadovoljni in kaj vas je najbolj razočaralo?

Menim, da je povsem upravičeno najprej omeniti zelo pozitivne dosežke, a tudi procese in odločitve, ki ne zaslužijo pozitivne ocene. Po eni strani je Slovenija v treh desetletjih nesporno najprej dovolj hitro uspešno premagala šok na področju gospodarstva, ki je sledil osamosvojitvi, in se prebila med že dokaj razvite države. Uspeh je gotovo včlanitev v EU, z mojega vidika v manjši meri vključitev v Nato, kar štejem za konceptualno napako.

Ob težnjah po konservativnosti v delu politike in vse bolj nasilnem neoliberalizmu je v bistvu uspeh, da smo še ohranili javno zdravstvo, da smo v še dokajšnji meri socialna država in da nam je vsaj do nedavnega uspelo obdržati precej visoko raven spoštovanja človekovih pravic. Slabo je to, da postajamo vse bolj odvisni od nekaterih tutorjev, ki nas usmerjajo v konservativizem in avtoritarni sistem, v asocialni odnos do delavcev, v nacionalizem in omejevanje nekaterih svobod, kot so svoboda izražanja, tiska in podobno. Pa ne mislim le na prav zadnje obdobje.



Ne drznemo si imeti resnično lastne zunanje politike, ne drznemo si biti nevtralni, ne drznemo si dejansko izkoristiti potencialov Slovenije glede obnovljivih virov energije in učinkovitega varstva okolja, parlament pogosto deluje kot karikatura parlamenta kot prostora dialoga in resničnih razprav z namenom iskanja najboljših rešitev. Kar boli, pa je to, kako smo neučinkoviti. Če pomislim, koliko časa so sredi 19. stoletja gradili železnico od Dunaja do Trsta in koliko let že mi gradimo drugi tir, pa nismo položili še niti ene tračnice. In seveda vprašanje kulture.

Objektivno gledano je država odpisala kulturo, ne glede na to, da jo na videz kar dostojno sofinancira, če primerjamo odstotek BDP z deležem v drugih državah, vendar je praktično destimulirala vse druge mogoče načine sofinanciranja in vlaganja v kulturo. Hkrati s svojim odnosom in ravnanjem zanika njen pomen, čeprav veliko večje države in nacije zelo dobro vedo, da je kultura ena ključnih blagovnih znamk, s katerimi se predstavlja država oziroma nacija in najpomembnejše polje dialoga med nacijami oziroma jezikovnimi skupnostmi.