»Ob zaposlenih, ki znajo več od tebe, rasteš in se učiš«

Z inovativno, po meri vsakega posameznika ukrojeno metodo poučevanja tujih jezikov so dodobra zaorali ledino na tem področju. Skupina jezikovnih učiteljev, zbranih okoli Deane Jezeršek, tečaj namreč prilagaja uporabniku in ne obratno – tuji jezik vas učijo kjerkoli, kadarkoli, vsebine in gradiva pa osebni učitelj pripravi posebej za svoje stranke.

Deana Jezeršek je lani postala zmagovalka sedme generacije programa AmCham Young Proffesionals, ki mladim strokovnjakom daje dodaten zagon za še uspešnejše delo. Ker LanguageSitter danes zaposluje štiri osebe, je Jezerškova odličen zgled mlade podjetnice, ki s svojim znanjem in inovativnimi pristopi žlahtni naš trg (mladih) talentov.

 

S svojim pristopom ste orali ledino in povzročili pravo malo revolucijo v poučevanju, čeprav vem, da te oznake ne marate.

Meni se to ne zdi inovacija, zgolj uporaba zdrave kmečke pameti. Človeka pač vprašamo, zakaj potrebuje določen jezik, v kakšnih primerih ga bo uporabljal? In potem na podlagi tega pripravimo gradivo. Slovnica je pomembna, a je lahko le del vsega tega. Mi merimo na uporabno vrednost jezika, ki je le sredstvo komunikacije. Ko je šola zaključena, namreč ni nobene potrebe več po učbenikih, razredih, klasičnem predavanju.

Imamo Slovenci talent za jezike?

Da, to je dokazano. Smo na vrhu, uničuje nas le perfekcionizem, ki pa ima spet korenine v šolstvu. Tam je namreč veliko pasivnega učenja. Razumemo vse, ko pa moramo spregovoriti, zablokiramo.

Pa imamo talent za – talente? Za nadarjene mlade posameznike z vizionarskim pogledom na svet?

Imamo vse predispozicije, a jih slabo izkoriščamo. Nobena slabost, na primer, ni majhnost naše države. Meni je prav ta majhnost pomagala. Trg je obvladljiv, znanja so hitro dostopna. Mentorji so odprti in želijo pomagati. Sama sem živela v Švici, tam nikoli ne bi odprla podjetja. Že sama ustanovitev bi bila čez cono udobja, zato sem potrebovala prostor, v katerem sem se počutila dobro.

Kakšne pa so po vašem mnenju karakteristike, ki jih morajo imeti mladi talenti, da jim uspe prepričati uglednega delodajalca? Vi ste bili, na primer, deležni enakih predavanj na fakulteti, enakega mentorstva kot vaši sošolci, pa ste dosegli to, kar ste. Mnogi niso.

Ne bi znala izpostaviti zgolj ene stvari. Pomembno je bilo, da so drugi v meni znali prepoznati moj talent in me spodbujali. Je pa res moja narava taka, da sem želela sprejeti izzive, upravičiti visoka pričakovanja. Nekaj časa me je bilo strah, dokler nisem dosegla točke, ko sem si rekla – morda pa ti čevlji vendarle niso preveliki zame. In mislim, da me je to okolje ves čas spodbujalo. Očitno pa sem se tudi sama prav odzivala. Pomembno se mi zdi, da ne zapadeš v le eno stvar, da si odprt za nove priložnosti.

Bi rekli, da to ni tipično slovensko? Ta odprtost, dovzetnost za spremembe?

Menda res ne. Nekoč sem poslušala psihologa Mateja Tušaka, ki je dejal, da je človek povprečje petih ljudi, s katerimi se najraje druži. Zame je to norma. Je pa razlika, ko greš malo ven iz Ljubljane, je okolje ponekod še vedno zapečkarsko, vlada kolektivni socialistični duh. A sama sem se pomirila – ne branim več svojega položaja.

Danes imate svoje podjetje. A kakšen je (nekoč) moral biti delodajalec, da je bil za vas mamljiv?

Vedno me je prepričal z delom. Podjetja zdaj svoje blagovne znamke ne izkoriščajo več za to, da bi premagale konkurenco, ampak da bi privabile ljudi. Dobra blagovna znamka mora imeti tudi dobre vrednote. To me je privlačilo. Hotela sem biti del takšne ekipe, biti del uspešnih vodij.

Kaj so morali oni ponuditi vam? In kako pomemben dejavnik je bila plača?

Plača zame nikoli ni bila pomembna. Vedno sem bila pozorna na to, kaj v nekem podjetju lahko pridobim. Ko me je kdo vprašal, ali imam sanjsko službo, sem odgovorila: »Ne. Ima pa ta veliko karakteristik, ki mi bodo pomagale, da jo dobim.« Pomembno se mi je zdelo, da so me pohvalili, ko je bilo treba. To imam očitno v sebi. In tudi to, da mi postavljajo izzive, da rastem. Želela sem projekte, s katerimi sem napredovala. Delovno mesto prej ali slej prerasteš.

Imate kot uspešna podjetnica že svojo sanjsko službo?

Da, a sem šele na začetku. Ko sem začela po vrnitvi iz Švice leta 2012 govoriti o načinu poučevanja tujih jezikov in o tem, kaj me pri tem moti, so me kot jezikoslovko nenehno spraševali za mnenje. A v šolski sistem še nočem invazivno posegati, ker v šoli nikoli nisem učila, zato me lahko hitro pohodijo. Želim pa vzporedno k šolskemu sistemu zgraditi nekaj, da se bo temu sistemu zdelo vredno vprašati me za nasvet. To hočem doseči.

S čim vas kot delodajalko prepričajo kandidati na razgovoru za delovno mesto učitelja tujega jezika v LanguageSitter?

Naravnanost. Vedno sem pozorna na pozitivno naravnanost. Ali je nekomu uspelo sebe kot učitelja postaviti v ozadje. Velikokrat so tudi izkušeni učitelji osredotočeni zgolj nase, kako bodo pokazali svoje znanje, razložili, kje vse so že bili. Učitelj, ki ga mi iščemo, vedno na prvo mesto postavi stranko. Kako ji lahko pomaga, daje priložnost za govor, orodja, da se lahko izrazi.

So vaši delavci za vas (zgolj) strošek?

Ne, nihče. Dodana vrednost so. Meni je bilo moje znanje vedno premalo. Tudi čisto na začetku, ko sem učila, sem si mislila: če je to največ, kar lahko doseže moje podjetje, to ni dovolj. Potrebujem ljudi, ki bodo na različnih področjih znali več. Ko iščemo nove učitelje, sem vesela, če znajo več kot jaz, imajo kompetence, ki jih iščem. Ob takšnih ljudeh namreč spoznaš, kje sam nisi dober in se tako učiš.