Novinar Dela v baznem taboru

Nekaterim udeležencem je odprava spremenila življenje, zame pa je bila to predvsem drugačna novinarska naloga, pravi Marjan Raztresen, dolgoletni novinar Slovenskih novic, Dela in njegovih izdaj, ki je v baznem taboru na ledeniku Khumbu napisal in odposlal na desetine poročil in zgodb s tega velikega, enkratnega dogodka, o njem pa napisal tudi knjigo.

Kot nam pripoveduje, je že pred njim na alpinističnih odpravah sodeloval novinar Zoran Jerin, ko ni mogel več, pa so na Delu kot daleč najpomembnejšem tiskanem mediju za odpravo na Everest iskali koga drugega. Eden tedanjih urednikov Matic Dermastia je za nalogo predlagal takrat 43-letnega Raztresna, saj je imel rad gore, pisal je o njih, prav veliko hribovskih navdušencev pa v hiši v tistih časih niti ni bilo.

»Takrat sem delal na Teleksu, šef revije Jure Apih je bil sicer za to, da grem, le da se mu je zdelo tri mesece res veliko, pa sem mu odvrnil, da se, če ne bo dovolj zanimivo, lahko prej vrnem. Potem so bile podpisane pogodbe med Delom, Teleksom, planinsko zvezo, odpravo. Tako kot vsi člani sem moral opraviti vrsto pregledov, tudi zob, nato pa smo šli,« razloži Raztresen.

»Od novinarskega pribora sem vzel s seboj prenosni pisalni stroj, veliko papirja in nekaj svinčnikov. Če bi bilo dogajanje zanimivo, sem nameraval sproti pisati tudi knjigo (kmalu po odpravi je izšla knjiga Kruta gora; op. p.), in bilo je res zanimivo: vsi ti nadčloveški napori alpinistov, pa operacije pomrzlih prstov, zmagoslavje in zadoščenje ob osvojitvi vrha, žal tudi smrt. Članke sem pisal od jutra do večera, za Delo, Teleks, podlistek za Jano, in ko sem se vrnil domov, še za druge revije Delove hiše, celo za Avto magazin o najvišjem hotelu na svetu, Everest View nad krajem Namče Bazar, 4000 metrov nad morjem.«

Od kuverte do tiskarne

Ko ga vprašamo, koliko vseh skupaj, pač ne more povedati številke, le da jih je bilo res veliko. Odziv nanje je bil izjemen, ampak bila je tudi izjemna odprava, veliko pričakovanje in navsezadnje najvišji vrh na svetu. Njegovi teksti so v domovino potovali zelo drugače, kot bi danes, ni bilo satelitskega telefona, ko je zadeva v hipu nekje drugje in se lahko z uredništvom še pogovarjaš. Ko je Raztresen članek napisal, ga je spravil v kuverto, eden od nosačev je dvakrat na teden s pošto odhitel iz baznega tabora nižje v dolino do majhnega poljskega letališča, od koder je malo letalo, kadar je vreme to dopuščalo, odletelo v Katmandu, od tam večje v Delhi in tretje v Evropo, na koncu do Ljubljane, kjer so v uredništvu vse skupaj prebrali, znova natipkali, postavili v tiskarni. Od takrat, ko je prispevek odposlal, do izida je trajalo 14 dni.

Na odpravi sta bila ves čas tudi radioamaterja Slavko Šetina in Matjaž Culiberg, kot se spominja naš sogovornik, sta pri svojih napravah tičala skoraj noč in dan. Vedno zveze ni bilo mogoče vzpostaviti; včasih sta kaj prenesla tudi po posrednikih, prek kake ladje z radioamaterjem na krovu, ta je sporočilo prenesel v Ljubljano, kjer se je še en radioamater, Franček Bogataj, povezal z njima. Na radiu je Marijan Krišelj te sprotne vesti posredoval javnosti, občasno je k sebi povabil žene in dekleta fantov na odpravi, da so to poslušali, se pogovarjali. To so bile edine zveze med Himalajo in Ljubljano.

Življenje novinarja na alpinistični odpravi je bilo svojsko. V enem od množice šotorov v baznem taboru je Marjan Raztresen bival skupaj z akademskim slikarjem Francem Novincem, bil je ravno dovolj velik za njiju dva, njuna nahrbtnika, nekaj slikarjeve opreme in novinarjev pisalni stroj. »Tik ob šotoru je bila ogromna skala, skoraj nad mojo glavo, in na začetku sem se bal, da se bo, ker se je na ledeniku ves čas nekaj premikalo, prevrnila na naju. Pa so naju prepričali, da je tako dobro usidrana, da se ne bo nič zgodilo … Res se ni. V zgornjem delu ledenika sta bila led in sneg namenjena za vodo za pitje in kuhanje, za stranišče pa nižje, kakih pet minut hoje navzdol, kjer si je vsak našel svoj prostor ...«

Kako je doživel vrhunce dogajanja na odpravi?

»Čeprav sem nekajkrat prosil, mi niso dovolili, da bi se povzpel do tabora 1 na sedlu Lho La. Tako sem vse spremljal iz baznega tabora ob obeh radioamaterjih v sosednjem šotoru, kjer smo poslušali pogovore med višinskimi tabori in isti trenutek vedeli, kaj se dogaja, sam pa sem vse sproti pisal. Ampak žal smo to doživljali le mi tam, tega ni bilo mogoče hitro posredovati ljudem, čez 14 dni pa je bilo že vse znano. Prvi srečni vrhunec je bil, ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj prišla na vrh. Takrat nas je celo zdravnik odprave Evgen Vavken - Muma, vrhunski kirurg, ki je bil zelo proti alkoholu, potegnil k sebi in iz svojega soda z opremo potegnil steklenico viskija … Potem vnovično veselje, ko je na vrh prišla druga skupina, v kateri so bili Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić in Ang Phu, še bolj pa zatem cela noč hude negotovosti, ko je trojica sestopala z vrha in so se prekinile vse zveze in dolge ure nismo vedeli, kaj se dogaja. Še danes imam malce v ušesih, kako je zatulil Borut Bergant, ki jim je šel z Vanjo Matijevcem in Ivčem Kotnikom nasproti, ko so se srečali in je že skoraj dal roko šerpi Ang Phuju, pa je ta nerodno stopil in usodno zdrsnil.«

​
Drugačna novinarska naloga

Kako danes gleda na to legendarno ekspedicijo? »Nekaterim je osvojitev Everesta popolnoma spremenila življenje. Stipe Božić, na primer, za katerega kot Dalmatinca marsikdo ni pričakoval, da bo prišel na vrh in še s kamero, je s tem začel vrhunsko alpinistično kariero, med drugim je kot edini Hrvat osvojil najvišje vrhove vseh celin. Tudi za nekatere slovenske alpiniste je bila to prelomnica, z alpinizmom so se začeli še bolj resno ukvarjati in dosegli velike uspehe. Zame pa je bila to predvsem novinarska naloga, drugačna izkušnja, a ko sem se vrnil domov, sem delal tisto kot prej. Le še enkrat sem šel v Himalajo, ko smo veliko kasneje obiskali grob Nejca Zaplotnika pod Manaslujem,« sklene Marjan Raztresen.