Večina mladih Slovencev domovino prvič za dalj časa zapusti med študijem, Katarina Vita Dolenc pa je v tujino odšla že ob koncu osnovne šole. Danes 27-letna magistrica študij spola se je z družino v München preselila, ko ji je bilo dvanajst let. Tam je vpisala študij anglistike, vmes šla na enoletno Erasmusovo izmenjavo v angleško mesto Exeter, po diplomi pa je izobraževanje nadaljevala na Nizozemskem, kjer živi še danes.

»Največji problem,« se spominja prehoda iz slovenske v nemško družbo, »je bil jezik, saj moja nemščina tedaj še ni bila na primerni ravni. Sicer sem znala angleško, a na dekliški šoli, ki sem jo obiskovala, so moje sošolke ta jezik govorile precej slabše, zato se z njimi nisem mogla pogovarjati v njem.«

Pravi, da je imela srečo, saj je lahko kmalu začela obiskovati dodatne ure nemščine, način poučevanja na nemških šolah pa ji je prav tako bolj ustrezal v primerjavi s slovenskim, saj je bilo manj učenja na pamet in več poudarka na tem, kako določene informacije uporabiti v realnih situacijah. »Sošolke so bile odprte in jih je zanimalo, od kod prihajam. Zelo mi je bilo všeč tudi to, da je šola dala veliko poudarka vzpostavitvi šolske skupnosti in da se je vsaka učenka počutila, da spada v to okolje. Zaradi vseh teh dejavnikov se mi je bilo v nemški šolski sistem lažje vklopiti.«

Nemške vranje matere

Čeprav je Slovenijo zapustila razmeroma zgodaj, je vseeno zaznala določene vzorce, vezane na spol, in funkcije, ki izhajajo iz njega.

»Ko sem prišla na nemško šolo, se mi je zdelo nenavadno, ko smo pri sociologiji omenjali, da se je ženskam, ki so imele otroke in hkrati hodile v službo, v Zahodni Nemčiji reklo 'rabenmutter' [vranja mati]. To me je presenetilo, saj zahod pogosto vidimo kot bolj progresiven, ampak v tem primeru ni bil. Spominjam se, da sem takrat sedela v razredu in poskušala sošolkam pojasniti, da je v Sloveniji normalno, če mame delajo. Niso mi verjele.«

Kot najstnici ji je bilo v veliko veselje brati dela ameriške filozofinje Judith Butler, ki jo je pozneje tudi videla na konferenci v Amsterdamu, in študije spola so jo začele čedalje bolj zanimati.

Na univerzi ima raje prijateljski odnos

Med izmenjavo v Angliji se je spoprijateljila z Nizozemko, ki je študirala v Utrechtu in ji je povedala o tamkajšnjem programu študij spola. Zanj se je naposled tudi odločila, saj na Nizozemskem študij poteka v angleščini in »je zato precej anglocentričen, kar se pozna pri hierarhiji profesorjev in učencev«.

»V Nemčiji je ta hierarhija zelo striktna. Na primer, profesorjev ne smeš tikati. Ampak Nemci zelo radi popravljajo ljudi, zato ni treba skrbeti, če narediš napako. Z veseljem ti bodo povedali, kako se nekaj pravilno naredi,« v smehu pripoveduje sogovornica. »A meni bolj ustreza prijateljski odnos na univerzi, saj mi dovoljuje, da bolj sproščeno razmišljam.«

K njeni selitvi v deželo tulipanov je pripomoglo tudi to, da so jo najbolj zanimale kulturno-kritične teorije spola in možnost, da vanje vključi literarno predznanje, ki ga je pridobila na dodiplomskem študiju. »Za to je več možnosti na humanističnih fakultetah, večina nemških programov študij spola pa spada pod sociološke.«

Zlorabljena odprtost

Nizozemska pregovorno slovi po svoji odprtosti. Je takšen tudi vtis, ko človek vanjo pride kot tujec?

»Gotovo niso ravno zaprta družba, ampak ta odprtost ni namenjena vsem,« odgovarja Katarina Vita Dolenc, ki je pred kratkim slišala, da imajo za otroke tujih staršev, ki še ne govorijo nizozemsko, poseben enoletni program, preden gredo v šolo. »Na tem programu jih naučijo jezika, da je prehod potem enostavnejši. Če bi imeli kaj podobnega v Nemčiji, bi mi bilo ob prvi menjavi okolja zagotovo še lažje.«

Na Finskem vse deluje, tudi slovenska atletska naveza

Pravi, da je na Nizozemskem veliko lažje spoznati prijatelje kot v Nemčiji. »Predvsem v urbani regiji Randstad, kamor spadajo Amsterdam, Utrecht, Rotterdam in Haag, je veliko različnih točk za srečevanje, organizacij in aktivnosti, ki se jim lahko priključiš in spoznaš ljudi s podobnimi interesi. Veliko je festivalov, knjižnih klubov, zabav in možnosti za prostovoljstvo. Je pa praviloma lažje navezati stik s tujcem, čeprav tudi Nizozemci z veseljem pokramljajo s tabo,« opaža z očmi priseljenke, ki obenem ne morejo biti slepe za različne krivice, ki se vsak dan dogajajo v tamkajšnji družbi.

»Beseda odprtost se v povezavi z Nizozemsko tudi zlorablja. Predvsem v medijih in v političnem kontekstu se vidi, da je ta odprtost zelo pogosto hipokritične narave in da ni usmerjena proti vsem. Nizozemska se zelo počasi ukvarja s svojo kolonialno preteklostjo. Slišala sem osebne izkušnje sošolk, ki so večkrat doživele odkrit rasizem belih Nizozemcev. In odprtost do spolnosti je pogosto odprtost do belih LGB-ljudi, medtem ko morajo transspolni ljudje čakati tri leta in več, preden dobijo primerno zdravniško oskrbo.«

Nedavno se je sogovornica preselila v mestece Breukelen, po katerem je ime dobilo newyorško okrožje Brooklyn. FOTO: Shutterstock

Stanovanjska kriza

Všeč ji je, da je Nizozemska urejena in organizirana država. »Tukaj se dobro počutim, ampak me tudi vse bolj skrbi, kaj se skriva pod to fasado.« Pred dvema tednoma se je preselila v mestece Breukelen, po katerem je ime dobilo newyorško okrožje Brooklyn. »Ni ravno vas, ampak po petih minutah vožnje iz centra že srečuješ krave. Pa tudi kina ni v Breukelenu. No, morda pa je le vas,« razmišlja o kraju, kamor se je preselila po sili finančnih razmer. »Na Nizozemskem je ogromna stanovanjska kriza. Cene stanovanj rastejo in vse več bivalnih prostorov privatizirajo velika podjetja. Študentske sobe se po navadi dobijo v prvem letu študija, pozneje pa postaja vse težje in težje, kar velja tako za Nizozemce kot tudi za tujce.«

Možnosti za zaposlitev so razmeroma ugodne, »ampak pogosto moraš zato govoriti nizozemsko kljub močni mednarodni usmerjenosti njihovih univerz«. Zanima jo predvsem delo v akademski stroki literarno-humanistične smeri. »Možnosti za doktorat je kar veliko, ampak veliko je tudi tistih, ki se zanj potegujejo, zato je prisotno veliko tekmovalnosti.«

Doslej je raziskovala koncepte, kot je queer temporality, »kar pomeni, da čas ni linearen in da je naše dojemanje preteklosti povezano z občutki, ki vedno znova prihajajo do nas, četudi bi jih radi pozabili. Še vedno gre za raziskovanje z literarno podlago, ampak usmerjeno proti gejevskim in lezbičnim teorijam. Zelo me zanimajo vprašanja spominjanja in pomen preteklosti na naše emocionalno stanje. V prihodnje želim raziskovati stvari, ki jih v preteklosti po navadi nismo omenjali, ker niso bile spoštovane ali pa so bile celo zatirane.«

Spoštovanje drugačnosti

Po njenem mnenju multikulturno odraščanje prinaša zgolj prednosti. »Naučiš se, da obstajajo tudi druge perspektive in pogledi na življenje. Ni sicer nujno, ampak zmanjša možnosti, da bi mislil, da si edina oseba na svetu. Prav tako spoznaš, da tvoja kultura ni boljša ali slabša od drugih. Naučiš se spoštovati druge perspektive ne glede na to, ali se osebno strinjaš z njimi, ter da se lahko druge perspektive prepletajo s tvojimi vidiki in vrednotami. Če si obkrožen z različnimi ljudmi, se lažje izogneš predsodkom,« našteva in dodaja, da se ji zdi resnično pomembno, da otroci čim prej spoznajo čim več različnih ljudi.