Ion Gutierrez Aguirre je raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB), kjer se ukvarja z rastlinsko in okoljsko virologijo, predvsem z iskanjem sledi virusov v odpadnih vodah. V Slovenijo ga je iz Baskije pred leti pripeljala znanost, podkrepljena z ljubeznijo.

Na inštitutu je začel delati leta 2005 in v raziskavah se je osredotočal na metode, kako v vodah odkriti zdravju večinoma škodljive mikrobe. »S posebnimi metodami je treba vzorce koncentrirati, da lahko natančno določimo koncentracijo posameznega virusa v vodi,« je pojasnil in dodal, da so sprva preučevali predvsem prisotnost rotavirusov, ki povzročajo okužbe prebavil pri živalih in človeku, nato so raziskave razširili na več različnih virusov, tudi rastlinskih, pa tudi na več različnih virov voda, od rek do odpadnih voda v čistilnih napravah. »Pregledovali smo vode tako na vtoku v čistilno napravo kot na iztoku. Pri tem smo preverjali tudi, ali so rastlinski virusi pri iztoku še infektivni, in odkrili nekatere, ki so.« Nekateri rastlinski virusi so zelo stabilni in znanje o tem, kaj se z njimi dogaja v vodah, lahko pomembno vpliva na zdravje rastlin. »V nekaterih državah odpadne vode na iztoku iz čistilnih naprav uporabljajo za namakanje, tako se lahko morebitni virusi širijo naprej, vendar je raziskav na to temo še zelo malo,« je poudaril.

»Z vzorčenjem okoljske vode lahko denimo odkrijemo rastlinske viruse, ki jih na samih rastlinah niti nismo še odkrili. To je znak, da se je virus pojavil v okolju in da je treba biti nanj pozoren,« je pojasnil in dodal, da med drugim s kolegi s fakultete za strojništvo in Instituta Jožef Stefan raziskujejo tudi metode za uničenje virusov v vodi, in sicer s tretiranjem vode s tehnologijami, ki vključujejo plazmo in kavitacijo. »Vode v čistilnih napravah gredo čez nekaj ciklov čiščenja, gre predvsem za čiščenje kemikalij, toksičnih substanc, manj za čiščenje virusov. Vključiti bi morali vsaj še en postopek, so pa ti praviloma dražji,« je dodal.

Razvite metode za iskanje virusov v vodi so se izkazale za dobro orodje med pandemijo koronavirusa. »Sars-cov-2 se izloča prek iztrebkov okuženih ljudi, ne glede na to, ali imajo ti bolezenske znake ali ne, in v vzorcih odpadne vode na nekem območju se lepo vidi spreminjanje koncentracije virusa v populaciji. Tako dobimo precej zanesljive podatke, kakšno je stanje, in za to ni treba testirati 15.000 ljudi. Dovolj je že en vzorec vode. Še posebno je ta metoda uporabna, ko je manj simptomatskih okužb, kjer je testiranj še manj,« je pojasnil in dodal, da tako lahko tudi sekvencirajo genome virusov v vzorcih odpadne vode in s tem sledijo novim različicam virusa.

Za viruse ni najpomembneje, kako hudo bolezen povzročajo

Analiza odpadnih voda je primerna za zaznavanje tudi drugih virusov ali drog, pa denimo antibiotikov. »S podobnimi metodami lahko preverjamo vodo na iztokih iz bolnišnice in ugotavljamo, ali se pojavlja rezistenca proti antibiotikom,« kar je vse bolj pereč sodoben problem pri zdravljenju najrazličnejših bolezni.

Nekateri virusi v odpadnih vodah ljudem (in živalim) ostajajo nevarni, na primer tisti, ki povzročajo prebavne težave. Gre predvsem za problematiko v revnejših državah, kjer je onesnažena tudi voda za pitje. »Infektivnost sars-cov-2 v vodi ni bila dokazana. Nekateri drugi virusi pa se lahko prenašajo z vodo, od rotavirusov do norovirusov, adenovirusov, astrovirusov, sapovirusov, virusov hepatitisa A in E. Pri nas odpadne vode redko zaidejo v pitno vodo, v manj razvitih državah pa je to še vedno velik problem. Otroci umirajo zaradi posledic okužb z rotavirusi,« je opomnil dr. Gutierrez Aguirre.

Metode za preverjanje denimo sars-cov-2 so zdaj že rutinsko vpeljane v naš laboratorij. »Ob začetku epidemije smo jih morali nekoliko prilagoditi, zdaj so postopki povsem razviti in potekajo brezhibno. Pri tem je zelo pomembna postavitev sistema kakovosti za celoten proces. Metodo zdaj lahko preprosto prilagodimo za druge viruse, če bi se pojavili.«

»Vsekakor so mi pri delu najbolj všeč skupni sestanki, ko si raziskovalke in raziskovalci različnih generacij izmenjujemo mnenja. Druženje in tudi nekaj hecanja je dobrodošlo, tako lahko motiviramo mlade in sebe.« FOTO: Jure Eržen

Brez smeha ne gre

Ion Gutierrez Aguirre se želi, kot pravi, pri reševanju znanstvenih vprašanj tudi zabavati. »Med doktoratom, takrat še v Baskiji, smo delali od 10 do 12 ur, no, osem ur smo trdo delali, štiri ure pa smo bili bolj sproščeni in se zabavali. Tudi tu trdo delamo, sem ter tja pa s kakšno zabavno domislico zmotim svoje kolege. [nasmeh] Vsekakor so mi pri delu najbolj všeč skupni sestanki, ko si raziskovalke in raziskovalci različnih generacij izmenjujemo mnenja. Druženje in tudi nekaj hecanja je dobrodošlo, tako lahko motiviramo mlade in sebe. Če bi samo delali, bi nam lahko hitro postalo dolgčas.«

Morske vetrnice in ljubezenska zgodba

Zelo romantična je tudi zgodba o tem, zakaj se je iz Baskije preselil v Slovenijo. »Že velikokrat sem jo povedal in vsakič jo povem z največjim veseljem.« Začelo se je z doktoratom na temo toksinov morskih vetrnic. »Moj mentor je bil na raziskovalnem obisku v Sloveniji, na katedri za biokemijo biotehniške fakultete, kjer je delovala skupina prof. dr. Petra Mačka, preučeval je izolacijo neke učinkovine iz morske vetrnice. O teh toksinih sem pisal svoje doktorsko delo in skupaj z mentorjem sva bila povabljena v Portorož na konferenco. Opozorili so me na slovensko dekle Ariano, ki piše doktorat na podobno temo,« je povedal.

»Ko sem vstopil v avlo hotela Bernardin, sem zagledal visoko dekle, imelo je poseben obraz, in izkazalo se je, da gre za omenjeno doktorsko študentko. Začela sva se družiti, prišla je na izmenjavo v Baskijo, nato sem jaz odpotoval na izmenjavo v Slovenijo. Zaključila sva doktorat, podoktorski študij je opravljala v Baskiji, jaz pa svojega v Sloveniji, v skupini prof. Gregorja Anderluha.«

Ko se je rodila njuna hči, sta se odločila, da bosta bivala v deželici na sončni strani Alp. »Dobro se je izšlo, saj so na NIB ravno potrebovali zamenjavo za zaposleno, ki je bila na porodniškem dopustu. Ekipa je izjemna, dobro smo se ujeli.« Služba je bila vsekakor ena večjih skrbi ob selitvi v Slovenijo, prav tako stanovanje. »Zelo pozitivno sem bil presenečen nad socialnostjo Slovenije, stanovanja so bila relativno dostopna, vsak je imel socialno zaščito. Zdaj opažam, da se ta standard niža, medtem ko v Baskiji temu posvečajo vse več pozornosti,« je povedal sogovornik, ki izvira iz kraja Vitoria Gasteiz. »Gre za eno izmed treh najbolj znanih baskovskih mest. Bolj znana sta Bilbao in San Sebastian, vendar je mesto Vitoria najlepše,« je poudaril in dodal, da je med študijem živel tudi v obalnem Bilbau.

»Gre za eno izmed treh najbolj znanih baskovskih mest. Bolj znana sta Bilbao in San Sebastian, vendar je mesto Vitoria najlepše,« je poudaril sogovornik. FOTO: Shutterstock

»Ko sem prišel sem, mi je bila nenavadna tišina glavnega mesta. Od januarja do maja zvečer in ponoči skorajda ni bilo človeka na ulicah, večerja je bila že ob 19. uri, kar je bilo zame odločno prezgodaj, vajen sem bil, da smo začeli kuhati šele ob 22. uri. Tukaj so se ljudje začeli zbujati že ob šestih. V Baskiji smo precej bolj glasni in po tolikih letih življenja v Sloveniji me kolegi v Baskiji že zafrkavajo, da sem postal Slovenec, ker se pritožujem nad glasnim govorjenjem in kričanjem v lokalih in na ulicah.«

Sogovornik zelo dobro govori slovensko, vendar ga naglas vsekakor izda. »Moja žena je po treh mesecih tekoče govorila špansko. Očitno ste nadarjeni za jezike, poleg tega v Španiji govorijo predvsem špansko. Sam sem poznal le malo slovenskih besed, šel sem na tečaj, vendar sem zaradi truda, da bi vse povedal slovnično pravilno, govoril zelo počasi. Na sestankih je bilo precej mučno, vsi so mi hoteli dokončati stavke. [smeh] Nato sem se odločil, da bom govoril na nekoliko svoj način, in vsi me razumejo,« je dejal sogovornik, ki prosti čas poleg družine namenja še dvema psoma pasme saluki.