Na Finskem vse deluje, tudi slovenska atletska naveza

»Kot tujec imaš privilegij. Si drugačen, ljudje te resneje jemljejo že samo zato, ker prihajaš od drugod. Imaš prednost pred domačimi konkurenti. Na tebi pa je, da znaš to prednost izkoristiti,« razmišlja na Finskem živeči Ljubljančan Jan Petrač, eden boljših slovenskih srednjeprogašev zadnjih let, ki je kmalu po koncu tekmovalne poti zaplul v trenerske vode. Dolgoletnemu prijatelju in tekmecu – po novem pa tudi varovancu – Žanu Rudolfu je pomagal splezati iz rezultatskega brezna in ga pripeljal do novega državnega rekorda na 800 metrov.

Na Finsko ga je vodila ljubezen. Z dekletom Eveliino, prav tako atletinjo, sta se spoznala, ko je treniral v Italiji, ona pa je tja prišla na priprave. »Ko sva čez leta začela razmišljati, da bi se ustalila, se je bilo treba odločiti: Slovenija ali Finska? Hitro sva ugotovila, da sem jaz bolj naklonjen selitvi v tujino kot ona, zato izbira ni bila težka.«

Pretehtal je tudi socialno-ekonomski vidik: dežela tisočerih jezer je sinonim za urejeno in napredno družbo z visokim življenjskim standardom. »Ne, to ni samo zunanja predstava,« pove sogovornik, »stvari tukaj dejansko delujejo. Živiva v manjšem mestu Kerava, ki je od Helsinkov oddaljeno 25 kilometrov. Z vlakom do glavne železniške postaje, torej do središča prestolnice, pridem v dvajsetih minutah. Predstavljajte si, koliko časa bi potreboval za takšno pot v Sloveniji?«

Je državni rekorder na 1000 metrov. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Pohvali tudi skandinavsko zeleno usmerjenost, ne nazadnje je zaposlen v danskem podjetju za souporabo avtomobilov GreenMobility, ki ima izpostavo v Helsinkih. »Izposoja električnih skirojev in avtomobilov je zelo razširjena, javni prevoz urejen do potankosti, vsak drugi na novo kupljeni avtomobil je na vsaj delni električni pogon. Norveška je v tem merilu svetovna prvakinja, a Finska ni daleč za njo.«

Težka, a dobro premišljena odločitev

Ob prihodu na sever je bil njegov prvotni načrt naslednji: čim prej najti zaposlitev – in se rešiti finančnih skrbi, saj je atletski kruh resnično trd –, obenem pa trenirati ter se uvrstiti na evropsko prvenstvo, ki bi ga leta 2020 moral gostiti Pariz.

Prvi cilj je hitro izpolnil, delati je začel po treh tednih. »Dejstvo je, da imam zgolj gimnazijsko izobrazbo in da ne govorim lokalnega, torej finskega jezika. Če bi se v podobni situaciji znašel v Sloveniji, bi v najboljšem primeru dobil službo s približno tisoč evri mesečne plače, kar je relativno malo. Ne pravim, da na Finskem živim kot kralj, a zaslužim dovolj, da udobno živim in da mi ni treba gledati na denar.«

Pri drugem delu načrta pa se je zalomilo. Ne le zato, ker je prvenstvo stare celine zaradi pandemije koronavirusa odpadlo. Državni rekorder na 1000 metrov ni in ni mogel pozdraviti poškodbe ahilove tetive, ki ga je – zdaj bolj, drugič manj – bremenila vse od leta 2014, ko je na mladinskem svetovnem prvenstvu zasedel šesto mesto, pri čemer je bil najhitrejši Evropejec. Zato je novembra leta 2020 sklenil, da konča kariero. »Odločitev je bila dobro premišljena, a vsekakor ne lahka.«

Nekaj mesecev zatem ga je kontaktiral Žan Rudolf, s katerim se poznata domala vse življenje. Skupaj sta trenirala v obdobjih 2005–2012 in 2016–2018, a tudi kadar nista bila del iste tekaške skupine, sta bila v rednem stiku.

Stoodstotno zaupanje, hiter napredek

Večina poznavalcev slovenske atletike se je strinjala, da Rudijev državni rekord na 800 metrov (1:46.00) iz leta 2015 še zdaleč ni bil njegov limit. Da ne govorimo o rezultatih, ki jih je dosegal v zadnjih sezonah: v najboljšem primeru so bili eno, včasih pa tudi tri sekunde počasnejši od omenjenega dosežka. »Imel sem občutek, da bi mu lahko pomagal, če bi mi zaupal. Ko sem bil na pripravah v St. Moritzu, sem od blizu videl, kako trenirajo nekateri najboljši evropski tekači: Marcin Lewandowski, bratje Ingebrigtsen … Ta sistem treningov sem nato natančno preučil in žal mi je, da ga zaradi poškodbe nisem mogel preizkusiti na sebi. Rudolf pa je ravno takrat ostal brez trenerja, zato sva se odločila, da poskusiva,« pravi Petrač in dodaja, da se je vse skupaj zgodilo zelo spontano. »Pred tem niti slučajno nisem razmišljal, da bi se podal v trenerski posel. Morda nekoč, a v tistem hipu gotovo ne.«

FOTO: Tobias Schwarz/Reuters

Okoli varovanca je zgradil trenerski tim: v fitnesu nad njim bdi Borut Rebolj, med zahtevnejšimi atletskimi treningi pa Kristian Grünfeld – Rudolf namreč trenira v Ljubljani, zato sta s trenerjem morala nekako premostiti lokacijsko prepreko. Zanimivo je, da so vsi štirje (Petrač, Rudolf, Rebolj, Grünfeld) pred desetletjem bili del tekaške skupine trenerja Svjetlana Vujasina.

»Med nami vlada stoodstotno zaupanje. Ko pripravim tedenski urnik treningov, samo označim, kdaj je na sporedu fitnes. Preostalo prepustim Borutu. Seveda sva na zvezi, a spet ne preveč: kaj mu bom jaz predaval o fitnesu, če pa je strokovnjak za to področje?«

Rezultat? Rudolf je po šestih letih stagnacije oziroma nazadovanja osebni (in seveda državni) rekord izboljšal za 85 stotink sekunde, kar je na tej ravni več kot občuten napredek. »Še bolj me veseli, da je stanoviten. V prejšnjih sezonah je enkrat tekel 1:47, drugič 1:49, tretjič 1:50 … Seveda sem spremljal njegove rezultate, saj sva v prvi vrsti dobra prijatelja. Mislil sem si, joj, Rudi, kaj počneš. No, lani je tekel šestkrat: petkrat – tudi takrat, ko so bile razmere slabe ali pa se ni dobro počutil – 1:46, enkrat, na popoln dan, pa 1:45.«

Sonce podaljša dan za dvajset minut

Ker dober glas seže v deveto vas, ne čudi, da se je po koncu lanske sezone seznam njegovih varovancev razširil. V Sloveniji so se mu pridružili Matija Rizmal, Lovrenc Valič in Gregor Verbošt, na Finskem pa je začel trenirati Mono Latvala in dekle, Eveliino Määttänen. »Njena zgodba nekoliko spominja na Rudijevo. Osebni rekord na 400 metrov je postavila leta 2013. Nemogoče, da je bila kot šestnajstletnica v življenjski formi! Njena glavna disciplina so bile nizke ovire, zato je bila ves čas poškodovana. Mislila je že odnehati, ampak sva se strinjala, da poskusi še enkrat. Tokrat s kombinacijo 400/800 metrov. Bomo videli, kako bo, ampak meritve s prvih treningov kažejo, da zelo napreduje.«

Čeprav finsko vreme tekačem ni naklonjeno – »Pozimi je zunaj svetlo od devetih do treh, no, če je sonce, do dvajset čez tri, ampak večinoma je oblačno,« cinično pripomni Petrač –, so razmere za trening vrhunske. V Helsinkih imajo pet atletskih dvoran, od tega tri s krožno stezo (v Sloveniji smo prvo in za zdaj edino tovrstno dobili pred tremi leti), uro vožnje z avtom je oddaljen višinski center.

Petrač, udeleženec evropskega prvenstva leta 2016, še ne razmišlja, da bi se trenerstvu posvetil stoodstotno. »S trenutno službo sem zelo zadovoljen. S sodelavci se odlično razumemo, kar mi veliko pomeni.«

Zaveda se tudi, da se finančna računica trenerju izključno vrhunskih atletov težko izide. »Verjetno bi šlo, če bi treniral štiri Rudolfe. A atletov takšnega kalibra je v Evropi, recimo, štirideset. Precej lažje je, če so tvoja ciljna skupina rekreativci: potencialnih kandidatov je samo v Helsinkih – govorim zelo na pamet – vsaj štiri tisoč,« ocenjuje razmere v tekaški populaciji. Pravi, da je odprt za nova sodelovanja, a jih aktivno ne išče. »Če bi me kdo prosil za nasvet glede fizične priprave, bi mu rade volje pomagal. Toda za zdaj se kot trener še ne oglašujem pretirano.«

Osredotočen ostaja na cilje zdajšnjih varovancev, najvišji so kajpak Rudolfovi. »Upam, da bo v naslednji sezoni osebni rekord in povprečje rezultatov spustil za še eno sekundo in da se bo uvrstil v finale evropskega prvenstva. V polfinalu je dvakrat že bil, že zdaj ima osebni rekord sekundo boljši kot takrat, zato bi bilo pričakovati kaj manj od finala zelo neambiciozno.«