Rajko Muršič je etnolog in kulturni antropolog, ki zadnje tedne, kot vsi njegovi kolegi, od daleč opazuje tisto, kar bi moral videti od blizu, naše življenje. Čeprav mu tehnologija ni tuja, kot profesor na ljubljanski filozofski fakulteti v tem času pogreša pristen stik s študenti in je prepričan, da bomo vsi, ko se bodo končali ukrepi za zajezitev koronavirusa, čutili le še večjo potrebo po človeškem dotiku.
 

Kako bo koronavirus vplival na naše medosebne odnose?

Vse je odvisno od tega, kako se bo izšlo. Če se zgodi najslabša možnost, torej da bi virus ostal med nami in bi se morali na dolgi rok prekuževati, potem se bomo morali držati navodil, ki jih bo dala epidemiološka stroka, ne sicer v takšnem obsegu izoliranja stikov, kot jim poznamo danes. Navaditi se bomo morali, da bo treba posamezna žarišča izolirati. Bojim pa se, da to, kar je v življenju najlepše, to so druženja na javnih prostorih in prireditve, še nekaj časa ne bo mogoče, ne zaradi prepovedi, ampak ker se bodo ljudje bali.
Druga možnost je zatrtje virusa v globalnem smislu, najprej v državah, kjer to lahko naredijo, potem pa tudi v preostalem delu sveta, kar nas pripelje do normalnega življenja, pod pogojem, da smo še naprej pozorni na morebitne vnose virusa. V Španiji in Italiji je eden od razlogov, da se je virus tako razširil, to, da imajo ljudje tam bistveno več fizičnih stikov kot mi. Pri nas pa imamo več srečevanja med generacijami, živimo v širših družinah kot recimo na Finskem. To so vse stvari, po katerih se razlikujemo in se bomo še naprej. Da bi si v Sloveniji ljudje zaradi virusa lahko privoščili ločevanje med generacijami, je v tem trenutku ekonomsko iluzorno pričakovati.


 

Smo zaradi uporabe informacijske tehnologije, ki nam v tem času omogoča tudi medosebne stike, kaj bliže futurističnim napovedim o uporabi umetne inteligence, virtualnega življenja …?

Glede tega smo precej ambivalentni. Tisti, ki so že prej delovali v tem tako imenovanem virtualnem svetu, čeravno o tem v bistvu govorimo predvsem kot o podaljških naše komunikacije, bodo to uporabljali še naprej. Večina se je zdaj izkazala za uporabno. Naučili smo se učenja na daljavo, ki ga bomo v prihodnje po potrebi lahko koristno uporabili. Fino je, da se lahko pogovarjamo po telefonu, fino je, da se lahko tudi vidimo, se tolažimo, dobimo informacije iz različnih virov ... Toda če sklepam po izkušnjah študentov in profesorjev, šele zdaj vsi ugotavljamo, kako človeško topla je neposredna bližina naših predavanj in kako drugače je predavati ljudem pred seboj. Prav nič na svetu ne more nadomestiti bližine sočloveka. Vsekakor mislim, da bomo po vsem tem čutili večjo potrebo po tem, da se srečujemo, tudi dotikamo.


 

Raziskava Mediane je pokazala, da anketirani šele na četrto in peto mesto postavljajo strah pred okužbo rizičnih skupin in pred lastno okužbo. Bistveno bolj pogrešajo socialne stike.

Dober mesec smo v izolaciji; tisti, ki delamo od doma, delamo v približno enakem tempu, kot smo prej, najteže je šolarjem in mladim, pri katerih je bilo druženje nekako samoumeven del časa, ki so ga preživeli v šoli. Šolanje na domu lahko nadomesti tako rekoč vse tisto, kar je v šoli mogoče pridobiti, čeprav ne na enak način, druženja pa ne. Če smo prej mislili, da mladi samo buljijo v telefone in komunicirajo le po spletu, smo se motili. Del njihovega neposrednega druženja nam je bil neviden, ker nismo vedeli, kako se gibljejo med vrstniki, v šolskem okolju in zunaj njega, tam pa je stik še vedno primarno fizičen.
Ne gre za to, da smo brezbrižni do zdravja sebe ali drugih, bolj gre za to, da se zavedamo, da je zaradi našega ravnanja ta verjetnost zelo majhna. Na to, da se bomo družili, pa v tem trenutku nimamo vpliva. Ljudje so pripravljeni potrpeti; vendarle imam vtis, da živim v družbi, v kateri je ljudi bolj strah, da bi okužili koga drugega, kot da bi se okužili sami.
 

Kaj pa potrošniške navade? Koliko bo ta čas odtegnitve vplival nanje?

Potrošništvo samo po sebi se ne bo spremenilo, ker to ni stvar, ki se lahko spremeni od spodaj navzgor. Ignorirati potrošnjo je v danem trenutku nemogoče. To je način delovanja kapitalizma; dokler bo interes kapitala, da širi potrošnjo, bo to precej neodvisno od naše dobre volje. Potrebovali bi bistveno resnejše in radikalnejše premike. Predvsem bo potreben resen politični premislek, ki pa ne more biti več lokalen, ampak globalen. Janis Varufakis je že pred časom dal panevropsko pobudo, ki pravi, da moramo zasnovati rešitve, ki bodo znosne za ljudi in okolje, in to na nadnacionalnih ravneh. Dokler ne bomo razvili nove internacionale, morebiti celo na marksističnih temeljih, se lahko samo čudimo, kaj vse nam bo vreme naplavilo. Ta virus je lahko opozorilo, da smo vsi na isti ladji, ki pa ima skupne težave. Ni rečeno, da imamo tudi rešitve. Vsaj te, ki smo jih imeli do zdaj, niso delovale.


 

Kljub temu se zdi, da smo dobili vpogled v to, da se lahko marsikaj v zelo kratkem času spremeni, na primer zmanjšamo onesnaževanje. Nas bo to izučilo ali pa se bomo vrnili v stari način funkcioniranja?

Če bomo virus samo nadzorovali, ne pa izkoreninili, nas bodo različni ukrepi čakali še nekaj let. V vsakem primeru pa je bolj verjetno, da bomo nadaljevali po stari poti, in to bo še bolj pogubno. Hkrati bomo imeli še eno težavo – tisti, ki upravljajo z našimi življenji in imajo vzvode kapitala, se bodo odločali po svoje, denimo, zdaj bomo zagnali gospodarstvo, zdaj nam boste povrnili dolgove … Zato nam bodo ponujali še več ultraneoliberalističnih rešitev.
Vendar se bo tudi, upam vsaj, razvila tista drža množic, po kateri bodo ljudje prepoznali, 'čakajte malo, vlekli ste nas za nos'. Še enkrat ponavljam: ta rast, ki jo spodbuja gospodarstvo v svetovnem merilu, bo po eni strani uničila planet, po drugi strani pa tudi ljudi. Na neki točki bo zmanjkalo najrevnejših, ki bodo omogočali bogatenje peščice najpremožnejših. Vprašanje je, kdaj se bo to zgodilo in kako, ne bo pa se zaradi virusa. Virus samo omogoča dober premislek in iskanje novih strategij, predvsem pri mlajših generacijah. Nanje lahko računamo, da nam bodo prinesle spremembe, starejše generacije, recimo moja, v katero sodijo voditelji tega sveta, je že zamudila svojo zgodovinsko priložnost in jo je lahko samo sram.
 

Na mladih torej svet stoji, tudi v teh časih?

Vsekakor. Vem, da so obdarjeni z razumom, znajo ločevati med dobrim in slabim, ne more sicer vsak posameznik spremeniti svojega življenja in življenja drugih, lahko ga pa spremenijo skupaj.
 

Kako se je vaše življenje spremenilo v tem času?

Moje osebno zelo malo. Kakor prej živim z ljudmi, ki jih imam rad, imam več dela, kot prej. Gozd je sto metrov stran, ne znam si predstavljati, kako živijo ljudje v mestih, po možnosti na 20 kvadratnih metrih, za katere morajo plačevati 500 evrov na mesec nekemu gospodu, ki ga morda niti osebno ne poznajo, v desetem nadstropju stolpnice, ko pa končno pridejo ven, jih ustavi še policist. Zato zelo razumem bes ljudi.