»Ni mi bilo težko razumeti kmeta«

Nekdanji kmetijski minister, ki si je s svojim načinom dela in rezultati pri mnogo »ocenjevalcih« prislužil naziv najboljšega na tem položaju, se danes rad udeležuje vsakoletnih srečanj slovenskih kmetijskih ministrov na mednarodnem kmetijsko-živilskem sejmu Agra v Gornji Radgoni. Je kritičen opazovalec razmer v slovenskem kmetijstvu, ki zaradi nespametne politike izgublja v tekmi s kapitalom. Že desetletja je tudi zelo dejaven v šahovskem svetu.


 

Nazadnje smo vaše ime opazili v medijih novembra, ko so vam podelili naziv ambasadorja mesta Ptuj. To je še eno v vrsti priznanj, ki ste jih prejeli v pestri dolgoletni karieri. Aktivni ste ostali tudi po upokojitvi, kaj zdaj počnete?

Ukvarjam se s konjički, ki sem jih gojil že prej dolga leta. Čeprav nisem več predsednik šahovske zveze, sem še vedno aktiven, pomagam urejati nekatere stvari. Prav tako aktivno delujem v slovenskem redu vitezov vina, ki sem ga ustanovil skupaj z ožjo ekipo leta 2004. Bil sem pobudnik in ustanovitelj društva generala Maistra na Ptuju, ki je postavilo Maistru spominsko ploščo. Marsikateri Slovenec ne ve, da njegova družina izvira s Ptuja. Njegov stari oče je bil tam pečar, keramičar. Na hišo, kjer je živel in delal, smo dali spominsko ploščo. Oče je bil davčni uradnik, te pa so prestavljali tako kot učitelje. Prestavili so ga v Kamnik, tam se je Rudolf Maister rodil. V Ljubljani vodim društvo prijateljev Ptuja, ukvarjam se tudi s poslovnimi zadevami, vezanimi na financiranje, poslovno sodelovanje in podobno, z različnimi partnerji.

Poklicno ste ustvarjali na več področjih, spominjamo pa se vas zlasti kot enega najuspešnejših slovenskih kmetijskih ministrov. V obdobju vaših dveh mandatov se je delež samopreskrbe povečal na 70 odstotkov slovenskih potreb. Kako ste sploh zajadrali v kmetijstvo?

Sam ne vem, kako. Najprej sem bil v službi v gospodarstvu, potem v financah na Ptuju, ko sem zajadral v politiko, so ocenili, da sem primeren za to funkcijo. Po osnovni izobrazbi sem gozdar z diplomo ljubljanske biotehniške fakultete, potem pa sem končal še ekonomijo. Čeprav v kmetijstvu neposredno prej nisem deloval, sem ga spoznal že kot otrok. Tedanji predsednik republiške vlade Janez Zemljarič je, ne vem zakaj, presodil, da sem primeren za kmetijskega ministra. Kljub velikemu nasprotovanju pri meni doma, saj žena ni bila navdušena, da bi odšel s Ptuja v Ljubljano, se nama je uspelo dogovoriti. Z nami je takrat živela tudi moja mama, ki je bila že precej bolna, in tako je vse breme skrbi zanjo padlo na ženo.


Sicer pa imam na tisto obdobje, ki je bilo zelo težko, lepe spomine. Tudi zato, ker smo precej stvari premaknili. To je bil čas splošnega pomanjkanja, ne le pri hrani, ampak v širši preskrbi. Primanjkovalo je pralnega praška, osnovnih toaletnih potrebščin, kave in vsega drugega. Tako smo si v vladi močno prizadevali, da bi na vseh področjih povečali proizvodnjo in z njo preskrbo, zlasti pridelavo hrane. Za povečanje samopreskrbe je bila sprejeta vrsta ukrepov, med drugim za ohranjanje kmetijskih zemljišč, ki so temelj pridelave hrane. Cilj je bila tudi tehnološka posodobitev kmetijstva, tako družbenega kot zasebnega, v tistem času zlasti zasebnega. Opravili smo veliko melioracij, začeli smo z namakanjem, zgradili smo Vogršček, ki v zadnjem času žal neslavno propada, in poskušali tako povečati pridelavo hrane ter s tem izboljšati tudi socialno-ekonomski položaj kmetov in kmetijstva v celoti. V osmih letih mojega mandata smo samopreskrbo bistveno povečali.

V vašem času so se največji premiki na podeželju dogajali v Pomurju, Vipavski dolini in Posavju. Kako vam je to uspelo še pod okriljem Jugoslavije?

Danes dobivamo sredstva iz EU, takrat pa smo imeli v Sloveniji in Jugoslaviji obliko združevanja sredstev v okviru samoupravnih interesnih skupnosti za prehrano. Interesne skupnosti so delovale na območju občin, republike, nekaj jih je bilo tudi na zvezni ravni. Tako smo lahko kar precej vlagali v obnovo trajnih nasadov. Precej obnov je bilo v vinogradništvu, sadjarstvu, obnavljali in na novo zasajevali smo hmeljske nasade, spodbujali smo pridelavo določenih kultur. Uvedli smo pridelavo sladkorne pese kot pomembne kulture, imeli smo tovarno sladkorja ...

Je bilo kaj odpora pri komasacijah zemljišč in drugih zemljiških operacijah?

Nekaj malega tu in tam, ampak večina kmetov se je zavedala, da bomo s tem izboljšali pridelavo, da bo več poljščin iz Pesniške doline, Pomurja, Posavja, Vipavske doline. Z melioracijami smo regulirali tudi nekatere potoke. Mislim, da smo opravili koristno delo, čeprav so nam nekateri okoljevarstveniki nasprotovali, češ da bomo porušili naravno ravnovesje. Tako so pri melioracijah pri Ptuju protestirali, da bomo odgnali sive čaplje. Pa se je pokazalo, da je bilo po izvedeni melioraciji sivih čapelj več kot prej.

Premiki so bili tudi v prireji mleka, lotili ste se problema odkupnih cen in nagrajevanja kakovosti. Kako vam je takrat v razmeroma kratkem času uspelo, da je slovensko mleko po kazalcih kakovosti doseglo raven kmetijsko razvitejših držav?

Imeli smo dobro razvito kmetijsko pospeševalno službo, delovala je v okviru zadružne zveze in je intenzivno sodelovala s kmeti. Spodbujali smo prirejo mleka s koncentracijo reje krav mlekaric, s tem smo izboljšali kakovost prireje in z njo kakovost namolženega mleka. Poleg tega smo imeli kontrolno službo pri mlekarnah, pa tudi inšpekcijsko službo na ravni republike in v občinah. Skupno sodelovanje je hitro pripomoglo h kakovosti prireje mleka, potrebnega za nadaljnjo pridelavo.

Tudi prašičereja je bila v primerjavi z današnjo na zavidljivi ravni?

Imeli smo več farm, med drugim največjo v tedanji skupni državi, v Nemščaku. Takrat smo jedli v glavnem domačo svinjino, danes pa jo žal večinoma uvažamo.

Rekli ste, da vam delo v kmetijstvu ni bilo tuje, ker ste ga poznali iz mladosti. Ste živeli na kmetiji?

Doma smo imeli kmetijo in sem poznal vsa kmečka dela. Po osnovni šoli v Šmartnem ob Paki sem obiskoval gimnazijo v Celju, kamor sem se vozil vsak dan ob pol petih zjutraj, ko sem se vrnil iz šole, pa je bilo doma treba delati. Tako mi ni bilo težko razumeti kmeta. V tistem času je bilo dosti kritik, da se za kmeta nič ne naredi, posebej je bil na udaru maksimum kmetijskih zemljišč. Vse težave, ki so žulile kmeta, sem zelo dobro poznal in v tem smislu sem tudi poskušal delovati.

V obdobju mojega ministrovanja smo začeli tudi kreditirati kmete, dotlej tega ni bilo. Prvo posojilo, ki sem ga dal kmetu, je bilo posojilo kmetu Misu v Zavrhu pod Šmarno goro za mlečno proizvodnjo. Prej je bila deležna podpor zlasti družbena proizvodnja, takrat pa smo skupaj z zvezo hranilno-kreditnih služb intenzivno začeli podpirati obnovo in modernizacijo kmetij.

Hranilno-kreditne službe so takrat odigrale pomembno vlogo pri spodbujanju razvoja podeželja?

Da, zelo pomembno, saj banke niso financirale tega dela.

Je bila zato še med vašim ministrovanjem ustanovljena zadružna kmetijska banka, danes Deželna banka Slovenije?

Bil sem še minister, ko je v zadružnem sistemu nastala in proti letu 1990 dozorela ideja o ustanovitvi zadružne banke. Kot minister sem pripomogel v vladi uresničiti željo, da je kmetijstvo dobilo svojo banko. Skupaj s hranilno-kreditnih službami in zadružno zvezo smo razpisali delnice in ustanovili banko.

Očitno ste imeli v vladi precej podpore oziroma proste roke za delovanje v prid kmetijstvu?

To pa, po zaslugi obeh predsednikov vlad, v katerih sem bil minister. Tako Janez Zemljarič kot kasneje Dušan Šinigoj, oba sta bila s podeželja, eden s ptujskega, drugi z vipavskega konca, sta zelo dobro poznala kmetijstvo.

Se takrat ne bi moglo zgoditi, da bi pozidali kmetijsko zemljo, kot se je zdaj zgodilo z Magno?

V tistem času smo sprejeli zelo strog zakon o zaščiti najboljših kmetijskih zemljišč. Dobro se spomnim, kako smo ob sprejemanju zakona v republiški skupščini zaradi močnega nasprotovanja nekaterih mest, tudi Ljubljane, med samim zasedanjem skupščine imeli izredno sejo vlade in nismo spremenili stališča do omenjene zaščite. Zakon je bil sprejet in najboljša zemljišča so bila takrat res zaščitena, ni se moglo graditi tako, kot se je po letu 1990, ko so trase cest speljali po najboljših zemljiščih, in kot se gradi še danes. Tudi Magne ne bi mogli graditi. To je ena največjih škod, ki smo jih povzročili.
Hrana in energija bosta v prihodnje eno glavnih orožij. Prebivalstvo se povečuje, obdelovalnih površin je čedalje manj, potreba po hrani pa je čedalje večja. Vedno sem govoril in še danes govorim, da mora biti skrb za najboljša kmetijska zemljišča naloga vseh, ki skrbijo za razvoj Slovenije, za dobro ljudi, ki živimo na tem območju. Žal ni tako in najboljša zemljišča mimogrede pozidajo.

Se premalo trudimo iskati druge rešitve?

Prevladuje težnja kapitala po čim večjem dobičku s čim manj stroški. Odločevalci pa, kot da ni pomembno, kaj se bo jutri dogajalo z nami. To je liberalna politika zadnjih dvajset let. Pripeljala je tako daleč, da jutri ne bomo več gospodarji na svoji zemlji, ker nas bodo pokupili. Najboljše firme smo tako že prodali. Samo poglejte živilsko industrijo v Sloveniji. Kaj pa še imamo od nje? Na tem področju smo bili vodilni v Jugoslaviji, ki ni bila majhna država. Ko sem bil predsednik nadzornega sveta Kolinske, smo združili Kolinsko z Drogo. Takrat smo načrtovali, da bi kupili Podravko, danes pa je Podravka lastnica Žita, Droga Kolinska je prav tako v hrvaških rokah ... Razprodajamo svojo zlatnino, ne samo srebrnino. Ko zemljo pozidaš, je izgubljena. Zmotno je tole pri Magni, da bomo pozidano zemljo nadomestili. Tako lahko prepričujejo samo tiste, ki ne poznajo razmer. Samo manj plodno zemljo je mogoče spremeniti v bolj plodno, izgubljene kmetijske zemlje pa ni mogoče nadomestiti, ker je preprosto ni v rezervi.

Prejšnji kmetijski minister Dejan Židan se ni prav dolgo upiral gradnji Magne na kmetijskih površinah in je popustil pritiskom v vladi.

Jaz ne bi popuščal. Niti za ceno odstopa ne. Za take stvari se tudi odstopi, če ni podpore v vladi.

Ste se o tem kdaj pogovarjali z njim?

Sem in tudi s prejšnjo okoljsko ministrico Ireno Majcen, ki je kmetijka, doma ima kmetijo, bila je predsednica zadruge ...

Ob obisku Garija Kasparova v Sloveniji leta 2008 je umetniku kraljevske igre kot predsednik šahovske zveze podaril album s šahovske olimpijade na Bledu in spominski srebrnik. Foto Igor Zaplatil

V vašem času se je z razstavo Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju po svoje začelo ozaveščanje o kakovosti in pomenu slovenske hrane?

Prizadevali smo si, da bi kmetija ustvarila čim večji dohodek z dopolnilnimi dejavnostmi, in smo tudi finančno podpirali razvoj teh dejavnosti z gradnjo manjših mesnopredelovalnih in mlečnih obratov na kmetijah za spodbujanje turizma. Vse to je pripeljalo do večjega dohodka, do večje socialne varnosti, k temu pa seveda sodi tudi slovenska kulinarika. Ker so bile manjše razstave pridelkov kmetij na posameznih območjih, se je pri nas doma – žena je bila predsednica turističnega društva, jaz pa minister – porodila ideja, zakaj ne bi priredili vseslovenske razstave dobrot s kmetij, in tako smo ustanovili inštitut Dobrote slovenskih kmetij, ki smo ga mogoče tudi zaradi mene pripeljali na Ptuj. Potem se je to razvilo v kar lepo mednarodno prireditev, največjo tako kulinarično predstavitev Slovenije širšemu prostoru. Kar ponosen sem na to, prav tako moja žena, ki je kot predsednica turističnega društva dolga leta sodelovala pri organizaciji prireditve, tako kot pri kurentovanju in drugih dejavnostih, povezanih s turizmom na Ptuju.

Kako gledate na današnje razmere v kmetijstvu, ko smo vpeti v skupno kmetijsko politiko EU in nam ta kroji glavnino dogajanja, in kako v danih razmerah poskrbeti za večjo pridelavo?

Prej sem pozabil povedati, da so bila tudi na ravni Jugoslavije predvidena sredstva za razvoj kmetijstva, predvsem za razvoj hribovitih območij, za tako imenovano meso v živem. To so bile rezerve v živem, na paši. In Slovenija je kot eno najbolj hribovitih območij države dobila kar precej tega namenskega denarja.

Včasih smo občudovali druge države, ki so imele obilje hrane, danes, ko smo del EU, je zaradi odprtega trga tudi pri nas dovolj hrane, ampak žal je v ponudbi premajhen delež slovenske. Menim, da je treba vsa prizadevanja usmeriti v to, da se poveča pridelava, zlasti tam, kjer je to možno in smiselno. Ker imamo po površini zelo majhne kmetije, je treba podpirati predvsem zelenjadarstvo in sadjarstvo. Ponekod je to že zelo uspešno, ampak za še več tovrstne pridelave je treba zagotoviti ustrezno infrastrukturo.

Še vedno nas tepejo drobnjakarstvo, majhnost kmetij in premajhna pripravljenost na povezovanje?

Slovenija do osamosvojitve ni bila nikoli samostojna država, vedno so nam drugi gospodarili in kmetje so se za obstoj borili na majhnih površinah, veleposestniki so bili tujci, velikih slovenskih kmetij ni bilo. Ta miselnost je ostala in težko jo je spremeniti.

Avtorji še sveže študije o stanju slovenskega kmetijstva, zelo kritični do kmetijske politike, ki da je brez strategije, ugotavljajo, da je veliko ukrepov neučinkovitih, da ni povečanja samopreskrbe, da zaostajamo v znanju in inovacijah, da se kljub subvencijam socialni položaj kmetov slabša. Med drugim predlagajo odpravo proizvodno vezanih plačil, ki jih je zaradi skupne kmetijske politike že tako malo. Mar niso ta namenjena temu, da se poveča pridelava, tudi za trg?

Mi smo dodeljevali pomoč kmetom glede na obseg pridelave. Če daješ spodbudo na površino, ni dobrega nadzora. Drugače je v Evropi, kjer imajo lastne pridelave preveč in zato omejujejo proizvodnjo. Pri nas pa je še veliko premalo izkoriščenih površin.

Drugo področje, ki vas je zaznamovalo, je šport, predvsem pa šah.

Ukvarjal sem se z različnimi športi, šah pa me spremlja že od malega, ko sem ga začel igrati, zdaj sem v njem aktiven že skoraj 60 let. Postal je moj drugi del življenja. Celih 28 let sem bil predsednik slovenske šahovske zveze, štiri leta sem vodil tudi jugoslovansko. V tem času sta bili organizirani dve šahovski olimpijadi, v jugoslovanskem obdobju je bila v Novem Sadu, po osamosvojitvi pa smo jo leta 2002 pripravili na Bledu. Šahu sem res posvetil velik del prostega časa.

Kako ste vse to usklajevali?

Če imaš voljo in če znaš organizirati ekipno delo, se da marsikaj. Res sem vesel, da mi je to uspelo, saj sem prek šaha marsikaj lepega doživel. Spoznal sem vse svetovne prvake, se z njimi spoprijateljil. Veliko sem potoval. Še danes imam rad šah in ga igram s prijatelji.

Kaj vam je iz šahovskega obdobja ostalo najbolj v spominu?

Zgodilo se je veliko tega, najbolj sta mi ostali v spominu gotovo šahovski olimpijadi, ki smo ju organizirali. Pri tem je odigral ključno vlogo Boris Kutin. Brez njega verjetno ne bi bilo olimpijade na Bledu. Bil je dolgoletni podpredsednik mednarodne šahovske organizacije in kot delegat slovenske šahovske zveze je zlobiral, da smo jo dobili, potem pa je bilo potrebno veliko truda, da smo prireditev izpeljali tehnično in finančno. To je bil velik finančni zalogaj, kakršnega danes gotovo nismo sposobni.

Na obeh področjih ste si prislužili več priznanj, slovenskih, državnih in mednarodnih, med njimi sta priznanji šahovske federacije in mednarodnega olimpijskega komiteja. Kje jih hranite?

V šahovski sobi doma na Ptuju. Če vas bo kdaj pot zanesla tja in bom doma, vam jih bom prav rad pokazal.

Če se ozrete nazaj, na vse svoje dejavnosti v življenju, kakšni so spomini?

Nimam nobenih težav, ker nikoli nisem deloval s kakšnimi ozadji, povsod sem poskušal delovati, kolikor sem lahko, pozitivno. Številnim sem pomagal na različne načine. Še danes imam veliko povezav s kmeti. Kamorkoli pridem, me radi sprejmejo.

Ker ste bili dober minister?

Ne vem, ali sem bil ravno tako dober, ampak pristopil sem k vsakemu, jih poslušal. Tudi do mene na ministrstvu ni bilo težko priti. Ni se zgodilo, da komu ne bi odgovoril, če me je poklical po telefonu, ali pa da ne bi točno prišel na sestanek. Če ni šlo drugače, sem se s kom dogovoril za sestanek na ministrstvu ob šestih, pol sedmih zjutraj.