»Ni dobro, da odhajam na tak način«

Ljubljana – Direktor zapora na Dobu Bojan Majcen bo jutri kot vršilec dolžnosti prevzel vodenje uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij. S tega položaja je pravosodna ministrica Andreja Katič, kot se je napovedovalo že nekaj časa, razrešila Jožeta Podržaja, ki je prepričan, da njegov odhod ni dobro sporočilo, posebej pa ne na tak način in s sindikalnimi pritiski.

Po pobegu pripornikov iz koprskega zapora koncev lanskega decembra, napadu na pravosodnega policista na Dobu nekaj tednov kasneje in več anonimnih pismih o stanju v zaporih so se vprašanja o odgovornosti vodje uprave za izvajanje kazenskih sankcij vrstila dan za dnem. Sindikat delavcev v pravosodju in še glasnejši Sindikat državnih organov Slovenije pa sta ob tem večkrat ponovila, da Podržajevo razrešitev zahtevajo že od lanskega poletja, zaradi slabih razmer, v katerih so pravosodnih policisti, ki so preobremenjeni, ker jih je premalo in so slabo plačani.

Ministrica za pravosodje Andreja Katič je naposled potegnila potezo: po več dneh, ko je bilo s pravosodnega ministrstva slišati o tem, da »je treba v zaporskem sistemu ponovno vzpostaviti zaupanje in primerno ozračje, v katerem se bodo začele uvajati rešitve, ki bodo prinesle boljši sistem«, je včeraj predlagala zamenjavo na vrhu uprave, ker je, kot se je izrazila, »ocenila, da bi v težkem ozračju, ki je nastalo, ko je bilo izrečenih veliko tudi neprimernih besed, s Podržajem težko sodelovala«. Ob tem je dodala, da Podržaj ni v celoti odgovoren za probleme v zaporskem sistemu.

Konec odnosa

Da so se odnosi med Katičevo in generalnim direktorjem uprava za kazenske sankcije, ki je bil na tem položaju od leta 2014, pred tem pa je 17 let neprekinjeno vodil zapor na Dobu, dodobra načeli, je nazorno kazalo tudi pismo, ki ga je Podržaj pred dnevi poslal ministrici, v katerem je med drugim zapisal: »Na sejo vlade, ko boste razpravljali o moji razrešitvi, povabite tudi sindikalista Verka. Prav je, da se ob tem skupnem dosežku tudi skupaj poveselite in nazdravite s kozarčkom šampanjca, ki je morda vendarle ostal nepopit na ministrstvu za kulturo.« Na kakšni ravni so bili odnosi med njim in sindikati, pa priča Podržajevo navodilo – ki ga je kasneje umaknil – zaposlenim v zapornih, naj mu poročajo o vsakem stiku s predsednikom sindikata državnih organov Frančiškom Verkom.

Ves mandat sem poudarjal, da je zaporski sistem odrinjen na obrobje, kadrovska in prostorska stiska v zaporih pa je že ponarodela fraza, ki pride v ospredje ob izrednih dogodkih in ko medijske luči nekaj dni posvetijo za rešetke, se je odzval Podržaj: »Tokrat so svetile dlje in predolgo, tudi zaradi odsotnosti odločnega sporočila vsem deležnikom o vlogi vodstva in sindikata v sistemu.« Prepričan je, da je njegova razrešitev slabo sporočilo. »Ni dobro, da odhajam na tak način« in zato, ker »je zadeve treba umiriti,« je zapisal in izrazil obžalovanje, da so prevladali parcialni, tudi zelo osebni motivi in potrebe. Verk, nasprotno meni, da je odhod direktorja prava poteza, ker se je zadeva tako zbanalizirala, tudi zaradi Podržajevih pisanj.

Trditve, da so v le nekaj tednih sindikati odnesli dva predstojnika, označuje za neprimerne. »Sindikatu nimajo kaj pripisovati razlogov. Je pa res, da sem se mu edini upal postaviti po robu.«