Nekateri označujejo imenovanje sodnikov v najbolj političnem organu pri nas, to je v državnem zboru, kot nespodoben ostanek bivšega skupščinskega sistema. Že nekaj časa je sicer govor o tem, da bi se politikom odvzel ta privilegij, to je zapisano tudi v koalicijski pogodbi, a bo do cilja vse prej kot lahka pot, saj je treba poseči celo v ustavo.

Čeprav ima državni zbor pri imenovanju sodnikov zadnjo besedo, bi težko rekli, da gre v celoti za politično odločitev, saj imata po zakonu o sodniški službi pred tem pomembno vlogo še vrhovno sodišče in sodni svet. Prosta sodniška mesta razpiše vrhovno sodišče. Prijave pregleda predsednik vrhovnega sodišča, ki sodnemu svetu poda mnenje o ustreznosti kandidata. Do kandidatov se tudi opredeli, saj sodnemu svetu posebej navede, katere kandidate šteje za ustreznejše.

Svet v izbirnem postopku ugotavlja, ali imajo kandidati strokovno znanje, osebnostne lastnosti, veščine in sposobnosti, potrebne za opravljanje sodniške službe, na mnenje predsednika vrhovnega sodišča pa niso vezani. Če gre za kandidata, ki pred tem še ni bil izvoljen v sodniško funkcijo, sodni svet predlaga izvolitev oziroma imenovanje državnemu zboru.

Državni zbor sicer ni pristojen samo za izvolitve sodnikov vseh sodišč splošne pristojnosti in specializiranih sodišč, temveč tudi za izvolitev vrhovnih sodnikov in predsednika vrhovnega sodišča. Pri tovrstnem načinu imenovanja sodnikov ostajamo v Evropski uniji precej osamljeni.


 

Različni načini

V drugih državah EU poznajo različne prakse, vendar v večini držav sodnike imenuje sodni svet ali pa predsednik države na podlagi mnenja sodnega sveta. Obstajajo sicer tudi drugačne prakse. Denimo v Avstriji in Nemčiji sodnike imenuje minister za pravosodje, vendar na podlagi mnenja personalne komisije.

»Slovenska rešitev imenovanja je bila povzeta po prejšnjem skupščinskem sistemu, kjer so volitve sodnikov v parlamentu izhajale iz načela enotnosti oblasti. Sodobne evropske ureditve, temelječe na ustavno določeni delitvi oblasti, take ureditve imenovanja sodnikov oziroma take pristojnosti parlamentov ne poznajo. Teorija kot tudi doktrina sta izredno kritični in odklonilni do sistema volitev sodnikov v parlamentu,« o tem pravi dr. Igor Kaučič z ljubljanske pravne fakultete.



Tudi na vrhovnem sodišču so kritični do sedanjega sistema: »V sodstvu se zavzemamo za spremembo pravniškega državnega izpita ter za posebno usposabljanje za sodniško funkcijo, vendar menimo, da mora izvolitev ostati pretežno v pristojnosti stroke, torej sodnikov in na ustrezen način vključenih drugih pravnih strokovnjakov. Po naši oceni je zadnje zagotovilo za izbiro najbolj kakovostnih kandidatov za sodniško funkcijo.«

Igor Kaučič pojasnjuje, da sta v evropskih državah uveljavljena zlasti dva načina imenovanja sodnikov, to je tradicionalni način – imenuje ga izvršilna oblast (predsednik države ali minister za pravosodje) in sodobnejši način prek posebnega organa, najpogosteje imenovanega sodni svet. »Pri tem velja poudariti, da so konkretne postopkovne rešitve med tema sistemoma zelo različne, odvisne od ustavne tradicije in prakse v posameznih državah.«
 

Pomembna vloga sodnega sveta

Vprašanje volitev oziroma imenovanje sodnikov, tako Kaučič, je ključno povezano s štirimi temeljnimi ustavnimi načeli, to je z načelom demokratičnosti, načelom ljudske suverenosti, načelom delitve oblasti in načelom neodvisnosti sodstva ter iskanjem ustreznega ravnotežja med njimi.

»Ta načela so med seboj vsebinsko povezana, vendar si tudi nasprotujejo, zato jih je treba celovito obravnavati in uporabljati uravnoteženo. Prav način pridobitve sodniške funkcije je eno temeljnih jamstev neodvisnosti sodstva, zato sta za to področje značilna stalna napetost in iskanje ravnotežij s politično oblastjo. Podobno kot drugje se tudi pri nas kaže temeljno nasprotje med po eni strani težnjo po večjem ali manjšem podrejanju načina pridobitve sodniške funkcije politični oblasti, kar sicer vsaj načeloma krepi legitimnost sodne funkcije, lahko pa v skrajni obliki pomeni politično kontrolo sodnikov.



Po drugi strani pa kaže težnjo po sodniškem monopolu nad postopkom kadrovanja, izbire in imenovanja sodnikov, ki sicer poudarja neodvisnost sodstva v tem segmentu in preprečuje politizacijo kadrovanja sodnikov, primanjkuje pa ji demokratična legitimacija institucionalnega predstavnika ljudske suverenosti,« razmišlja Kaučič in dodaja, da je pri tem treba razmisliti tudi o drugih ukrepih, denimo uvedbi tako imenovanega preizkusnega sodniškega mandata.

A prevelika vloga sodnega sveta lahko skriva tudi pasti. Na vrhovnem sodišču opozarjajo, da »je kljub bolj poudarjeni vlogi sodnih svetov lahko tudi takšna rešitev, če se prek sestave sodnih svetov zagotovi politični vpliv pred strokovnim, problematična«. Zavzemajo se, da bi v primeru nadaljnje ohranitve veljavne ureditve pri nas bile nujne ustrezne izboljšave v pogledu večje transparentnosti pri delu sodnega sveta in pri vključitvi predstavnika sodnega sveta ter predsednika sodišča v razpravo pred odločanjem državnega zbora, kot tudi možnost kandidata, da se predstavi in da predstavi svoje poglede v tej fazi postopka.
 

Odmik od javnosti ni prava pot

Še nekoliko bolj kritičen do ideje, da se razprava o imenovanju sodnikov še bolj umakne očem javnosti (seja v državnem zboru je namreč javna), pa je vrhovni sodnik Jan Zobec. Opozarja, da se morda res zdi, da je njegovo stališče protislovno, saj da zagovarja vmešavanje politike v imenovanje sodnikov, a dodaja, da ko vključimo razmislek o medsebojnem nadzoru oblasti, je stvar nekoliko drugačna.



»Če upoštevamo še, da državni zbor le potrdi že izbranega in od sodnega sveta predlaganega kandidata, da torej ne izbira med prijavljenimi kandidati, so stvari že bistveno drugačne. In končno, če imajo poslanci pomisleke do predlaganega kandidata, ki je bil izbran na za javnost zaprti seji sodnega sveta, potem te pomisleke in argumente javno predstavijo. V državnem zboru nato poteka javna razprava. Na sejo državnega zbora vabljeni predlagatelj – predstavnik sodnega sveta – javno razkrije argumente za podporo kandidatu, ki jih bodo tisti, ki v državnem zboru menijo drugače, izpodbijali,« pravi Zobec in dodaja: »Skratka, soočali se bodo argumenti – in vse to pod budnim očesom velikega brata, ljudstva torej. V tem vidim prednost. Če bi bila naša demokracija razvita, bi bil obstoječi sistem morda boljši.«

Zobec še pravi, da je značilnost sodniške samouprave pri nas ta, da kandidacijski postopki, tudi za mesta vrhovnih sodnikov, niso odprti, javni, transparentni in kompetitivni, imena kandidatov so še vedno skrbno varovana skrivnost, javnost nima vpogleda v tek kandidacijskih postopkov, v mnenja personalnih svetov, v ocene sodniške službe.
 

Sprememba nujna, a precej nerealna

Kaučič sicer realnih možnosti za spremembo ustave, ki bi tlakovala pot spremembi volitev sodnikov, v tem času ne vidi, saj je potrebna dvetretjinska večina poslancev.

Vendar koalicijski sporazum med izzivi določa tudi spremembo ustave glede imenovanja sodnikov in uvedbo preizkusne dobe sodnikov. Predlagana sprememba gre v smer, da sodnikov ne bo več imenoval državni zbor, ampak na predlog sodnega sveta predsednik republike ali sam sodni svet. Se pa tudi na ministrstvu strinjajo, da je treba sestavo sodnega sveta spremeniti. Da bi se morala ta spremeniti, sta poudarila tako Igor Kaučič kot Jan Zobec.



»Glede konkretnih predlogov sprememb mora biti v nadaljevanju dosežen tudi konsenz s sodstvom, ki je že večkrat opozarjalo na neprimernost parlamentarnih volitev sodnikov. Na to je opozarjala tudi stroka vse od sprejetja ustave. Bistvena pomanjkljivost parlamentarnega sistema volitev sodnikov je ta, da lahko državni zbor (brez razprave in obrazložitve razlogov) zavrne izvolitev sodnika, ki ga je predlagal sodni svet. Ob takšni ureditvi se nevarnosti političnega presojanja primernosti kandidatov za sodniško funkcijo ni mogoče izogniti,« pravijo na pravosodnem ministrstvu.

Z vidika načela neodvisnosti, pa tudi z vidika načela delitve oblasti, je problematično tudi, da državni zbor voli vrhovne sodnike, čeprav jih je enkrat že izvolil v funkcijo sodnika. Ponovne volitve lahko dejansko učinkujejo kot reelekcija in lahko pomenijo pritisk na neodvisnost kandidata, ki želi postati vrhovni sodnik.

Pri vprašanju o presoji (ne)primernosti kandidata za sodniško funkcijo oziroma že imenovanega sodnika gre predvsem za strokovna vprašanja, ki terjajo kompetentno razpravo usposobljenih strokovnjakov s pravnega področja, kar lahko zagotovi sodni svet s svojo pluralno sestavo, pri tem pa je možno tudi sodelovanje javnosti, še dodajajo na ministrstvu za pravosodje.