Ne tepe alkohol, ne ubija ljubosumje. Tepejo in ubijajo ljudje

Fredrik Backman v romanu Mi smo medvedi! opisuje realnost majhnega kraja, v katerem tesno povezana skupnost živi za hokej. Fantiče od mladih nog vzgajajo v športnem duhu, tesni medsebojni povezanosti, vse je podrejeno ledeni ploskvi. Mladcem je v imenu športa odpuščeno malodane vse, vzgajajo jih, da so nedotakljivi. Ko prvi zvezdnik moštva posili petnajstletno dekle, ena od protagonistk izjavi: »Ni je posilil hokej. Ni bil šport. Posilil jo je Kevin.«

Slovenski policisti so lani obravnavali 1287 kaznivih dejanj nasilja v družini, za katera je bila podana kazenska ovadba. Leto pred tem 1478 – epidemija je terjala svoje. Žensk ni tepel alkohol, ni jih ubijalo ljubosumje – pretepali, mučili in ubijali so jih njihovi partnerji. Posredno s tem pa tudi vsa družba, ki občutno preveč dopušča nasilje. Varnih namestitev za žrtve nasilja je v Sloveniji dovolj, postopki za prijavo so jasni, toda težava nastane potem, ko morajo na svoje.

Po vsakem tragičnem dogodku, kot je bil nedavni umor matere šestih otrok, ki je dolga leta trpela zaradi nasilnega partnerja, javnost preplavijo opozorila o nasilju v družini. Nato kmalu potihnejo, življenje gre naprej, ženske in otroci pa med štirimi stenami še vedno molčijo, ker zaradi strahu, ekonomske odvisnosti, zavoljo »dobrih starih časov«, pasivnosti, pripadnosti družini ali iz drugih razlogov ne morejo oditi. Družba gleda stran in s tem (ne)posredno dopušča nasilje. Žrtve proti njeni volji strokovne službe ne morejo umakniti na varno. Če nasilneža ne prijavi ali pa to stori in nato ne želi sodelovati, kar se pogosto dogaja, naj bi imel »sistem« zvezane roke.

Pa je res edini pogoj, da se preprečijo tragični dogodki in preseka začarani krog nasilja, to, da žrtev spregovori? Predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin poudarja, da je v primerih, ko je žrtev preveč prestrašena ali pa si zaradi drugih razlogov ne upa oziroma ne želi spregovoriti, nadvse pomembno, da v primer posežejo institucije – še posebej, ko je treba zaščititi otroke. Otroci so po zakonu o preprečevanju nasilja v družini žrtve nasilja, tudi če so mu le priča.

»Ko razmišljamo o tem, kaj je treba spremeniti, da bo tragičnih primerov čim manj, je treba vedeti, kaj žrtve potrebujejo, da bi lahko sodelovale z institucijami. Posamičnega primera ne moremo izvzeti iz celotnega sistema mizoginije, napadov na ženske, relativizacije nasilja, obtoževanja žrtev. Najhujši primeri so prav rezultat vsega tega. Če bi v družbi vladala drugačna zavest in bi nasilje resnično obsojali, če bi se bili pripravljeni tudi osebno angažirati vsi, ki so del socialne mreže žrtve in povzročitelja, potem bi žrtve razumele, kaj se jim dogaja, pričakovale bi ustrezno pomoč in se ne bi tako zelo bale spregovoriti,« poudarja Katja Zabukovec Kerin.

Kdor doživlja nasilje, se včasih niti ne zaveda, da je žrtev nasilja in da obstaja pomoč. Obrne se lahko na nevladne organizacije, na policijo ali na center za socialno delo. Skupaj s svetovalko naredijo varnostni načrt, ki ustreza žrtvinim željam in potrebam. Na voljo so individualno svetovanje, pomoč po telefonu, spremstvo na institucije, socialno zagovorništvo, varne namestitve. V tem kontekstu je zato treba govoriti o zgodbah s srečnim koncem, o posameznicah, ki so se rešile iz začaranega kroga nasilja in se postavile na lastne noge – takšnih je namreč veliko. »Samo v naše društvo na leto pride več kot tisoč žrtev nasilja. Med njimi jih večina živi naprej varno in dostojno. Spomnijo se nasilja, a kot lekcije, česa si ne dovolijo več,« poudarja Zabukovec Kerinova.

Ključna je dejanska zaščita žrtev

Kriminalist Robert Tekavec, vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto, pojasnjuje, da je v Sloveniji izrečenih veliko prepovedi približevanja, ki pa ne zagotavlja absolutne zaščite, in tega se žrtve zavedajo. Po drugi strani organom pregona pri zbiranju dokazov in utemeljevanju primerov nasilja najbolj pomaga sodelovanje žrtve. »

Žrtev je tista, ki ima največ podatkov, ki lahko priča in s tem, ko uveljavi svoje pravice, ki jih kot žrtev ima v kazenskem postopku, tudi poveča možnosti, da sodni postopek dobi ustrezen epilog. S tega vidika so spremembe na področju zaščite žrtev v kazenskem postopku, ki so namenjene posebni zaščiti žrtev, izredno pomembne za preprečevanje ponovne viktimizacije prič v postopkih in skrb za njihovo varnost. Pomanjkanje tega žrtev odvrne, da bi aktivno sodelovala v postopkih zoper povzročitelja nasilja,« na vprašanje, koliko zakonskega manevrskega prostora imata policija in CSD za sankcije, če ženska umakne prijavo proti nasilnežu oziroma ko molči, odgovarja direktorica Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja Katarina Bervar Sternad.

»Rešitev ni zgolj v spremembi zakonodaje, ta je v Sloveniji po spremembi definicije posilstva že kar na visoki ravni, bistvo je v dejanski zaščiti žrtev, podpornem sistemu, preventivi in ukrepih, ki bodo pred nasiljem obvarovali tudi otroke. Ne smemo pozabiti, da otroci, ki so bili žrtve nasilja, to brez ustrezne obravnave pogosto ostanejo tudi kot odrasli. Država bi zato morala poskrbeti za več preventivnih programov, spremembe učnih načrtov, ozaveščanje o vplivu in posledicah družinskega nasilja, prav tako bi morala zagotoviti široko dostopne podporne programe za žrtve, da bodo lahko izstopile iz nasilnega razmerja in uresničile svojo pravico do življenja brez nasilja.«

Postopki na sodiščih se lahko vlečejo dolgo in ne dogaja se redko, da storilec žrtev še naprej nadleguje psihično ali fizično. »Motiv obravnavanja nasilja v družini je za policijo in žrtev drugačen. Žrtev si želi le to, da se nasilje konča, mi pa si želimo sodni epilog, da se nasilje ne bi ponavljalo,« dodaja Tekavec.

Storilce kaznivega dejanja preganjajo po uradni dolžnosti, ko policisti dobijo prijavo. Četudi žrtev nasilje zanika ali ne želi sodelovati pri prijavi, policisti še naprej zbirajo obvestila. Žal se včasih še zgodi, da so žrtve v institucijah, ki bi jim morale stati ob strani, deležne neprimernega sprejema ali pa jim ne verjame celo njihova okolica. Vsak tak primer je napačen signal žrtvi, da je bolje, da molči. Naloga policistov je, da jo prepričajo v prijavo nasilja in da s svojo odločnostjo, znanjem in vztrajnostjo poskrbijo za celoten postopek. Izkušeni policisti in socialni delavci naj bi znali prepoznati nasilje, četudi žrtev molči ali ga zanika. »Če bi živeli v drugačni državi, ki bi problematiki nasilja v družini namenjala več kadrovskih virov, bi lahko opravljali redne obiske na domu in vzpostavili tesen odnos z žrtvijo. Potrebnega je namreč veliko časa, da se prebijemo skozi hud strah, floskule pri tem ne pomagajo,« poudarja Zabukovec Kerinova.

Večina ljudi, ki delajo na področju boja proti nasilju v družini, je dobro usposobljenih, a prepogosto so ujeti v »sistem«, načeti bi morali tudi vprašanje, kakšne razmere imajo za delo z žrtvami nasilja. Posploševanje, da so namreč centri za socialno delo usposobljeni dobro ali slabo, ni umestno. Dobro ali slabo usposobljeni oziroma bolj ali manj senzibilni so socialni delavci in delavke, ki pa so tudi sami pogosto tarča groženj in pritiskov povzročiteljev nasilja.

Skupni imenovalec vsega je – družbena toleranca do nasilja. »Če bi razumeli, da gre za resen problem, da se nasilje prenaša iz generacije v generacijo, da večinoma za vedno zaznamuje žrtev, bi vedeli, da je treba temu področju namenjati več sredstev, tako finančnih kot kadrovskih. Ne smemo le gledati, kaj je šlo narobe pri posameznem primeru, pač pa, kaj gre narobe vsak dan, ko se ne angažiramo, hodimo mimo, smo tiho, ko dovolimo, da ljudje, ki uporabljajo nasilje na vseh področjih družbe, zmagujejo in dobivajo moč. S tem naredimo škodo posameznim primerom.« Kot družba se zganemo le še pri najhujših primerih nasilja v družini – ko ima žrtev več otrok. Če je »samo« tepena, ni več dovolj. Posamezniki se norčujejo iz žrtve, ki jo je partner zažgal. Kam se je izgubila vsa senzibilnost? Žrtve si ob takšnih komentarjih ne obetajo pomoči in razumevanja okolice, ne želijo si biti zasmehovane in ponižane še bolj, kot že so, zato molčijo.

Varnih hiš je dovolj, a niso čarobna rešitev

Kakšne možnosti ima žrtev, ki se mora z otroki ali sama umakniti v varnejše okolje? V Sloveniji imamo štiri vrste namestitve. Krizni centri so namenjeni hitri namestitvi, ko morajo žrtve zbežati čez noč. Varne hiše ponujajo dolgoročnejšo nastanitev, ženske lahko tam ostanejo do enega leta. V tem času so deležne psihosocialne pomoči in svetovalne podpore. Za sprejem v varno hišo je potreben uvodni razgovor, na katerem ženska predstavi situacijo in se seznani s hišnimi pravili.

Če se odloči za prihod, se dogovorijo za nastanitev, navadno dan po uvodnem razgovoru. S seboj prinese toliko stvari, kot jih lahko shrani v sobo. Če ima službo, jo bo seveda ohranila, je pa priporočljivo, da otroci z vidika varnosti in praktičnosti šolo ali vrtec zamenjajo. V zadnjih letih nevladne organizacije odpirajo tako imenovana varna stanovanja. Nekaterim žrtvam namreč v letu dni ne uspe urediti vsega, saj institucije delujejo počasi. Materinski domovi so namenjeni nosečnicam in materam z majhnimi otroki, ki se znajdejo v različnih življenjskih stiskah.

Namestitev je dovolj, poudarja sekretarka skupnosti centrov za socialno delo Darja Kuzmanič Korva. Tudi sodelovanje med institucijami, policijo, centri za socialno delo in nevladnimi organizacijami, je po njenem mnenju dobro. Težava nastane, ko morajo ženske po enem letu na svoje, in spet smo pri – sistemu. »Če bi ta zagotavljal dostojno plačilo za delo, bi lahko odšle, si najele stanovanje in živele naprej neodvisno. Toda s prihodki, ki jih imajo, mnoge ne morejo preživeti. Varna hiša je ne le pri nas, ampak tudi v tujini, prepogosto predstavljena kot neka čarobna rešitev,« poudarja Zabukovec Kerinova.

In dodaja: »To je zelo krut poseg v življenje žrtve in otrok. Oditi morajo v neznano okolje, kjer bodo bivali v isti hiši z drugimi travmatiziranimi in ogroženimi ženskami in otroki. Prilagajati se je težko, že ko nismo v najhujših trenutkih svojega življenja. Ko se pojavi nasilje, na institucijah rečejo, pojdite v varno hišo. Pozabili smo, da bi bilo treba iz skupnega doma odstraniti povzročitelja nasilja. Premalokrat sta odrejena policijsko pridržanje in pripor.« Ta veljata za velik poseg v posameznikove pravice, medtem ko se nam kot tak ne zdi odhod v varno hišo. Tudi to je narobe pri našem dojemanju nasilja – odgovornost za njegovo ustavitev prenašamo na žrtev.

In vse prevečkrat na ženske, ki so se opogumile in prijavile povzročitelja, gledamo z vidika nemoči. Česa ne zmorejo, kaj jim je bilo z nasiljem odvzeto. »Pozabljamo, da za preživetje v težkih situacijah potrebujejo ogromno moči, poguma, pameti, okretnosti, iznajdljivosti. Spomniti jih moramo, kaj vse zmorejo, ko ščitijo sebe in otroke. Dokler so v nasilnem odnosu, to pomoč uporabijo, da preživijo in zaščitijo svoje bližnje. Potem pa za to, da si na novo organizirajo življenje brez nasilja,« poudarja predsednica Društva za nenasilno komunikacijo.

Ženske, ki razmišljajo o tem, da se jim morda dogaja nekaj nasilnega, naj začnejo o tem brati, kadar lahko. Če žrtve silimo k takojšnji prijavi, spregledamo večino tistih, ki mislijo, da sploh nimajo česa prijaviti – ker ne prepoznajo nasilja. In če obravnavamo samo žrtve, tudi s tem ne bomo veliko rešili. Vsak izmed nas mora najprej razumeti, da so zgodbe s tragičnim koncem posledica tega, da ne obsojamo nasilja, seksizma, mizoginije. Lažje je verjeti, da je za nasilje v odnosu kriva ženska, ker se nam to potem ne more zgoditi.