Ne streljajte, predam se!

S filmom ni kot z življenjem. Slednjega se ne da zavrteti nazaj. Kar je včasih celo srečna okoliščina. Denimo za človeka, ki je doživel vojno. Tudi nemški častnik, glavni lik kratkega vojnega filma Predam se, se je ob koncu vojne raje predal, kot da bi si še kdaj zavrtel nazaj »igro skrivalnic« po slovenskih gozdovih proti partizanom. Vselej jo je namreč izgubil. Zato pa si bodo polurnega filma Predam se zagotovo še in še želeli vrteti gledalci. Ker je čista zmaga …

Kakršni sta bila tudi zgodovinski poraz fašizma in osebno spoznanje filmskega častnika, ki je ugotovil, da se je v štirih letih na tujih tleh pravzaprav veliko naučil o sebi, o zmagovalcih in poražencih, osvajalcih in osvoboditeljih ... Za najbolj uporabno pa si je, tik preden so ga zajeli, štel to, da se je naučil slovensko reči Ne streljajte, predam se …

Režiser filma Predam se Matic Poropatič ob projektu, katerega glavni nosilec je Kulturno zgodovinsko društvo (KZD) Triglav in pri katerem so sodelovali še Filmsko ustvarjalno društvo Loke Studio, Zgodovinsko zbirateljsko društvo Planika iz Radovljice ter Društvo za taktične igre-DTI, ne skriva ponosa: »Poskušali smo prikazati dogodke iz slovenske preteklosti. Filmov, ki obravnavajo tematiko iz naše zgodovine, je relativno malo. To je težek žanr, ki ga lahko narediš zelo drago ali pa zelo slabo. Mi smo imeli rahlo srečo. Mislim, da smo ga naredili korektno in kar je svojevrsten dosežek, na prostovoljni, ljubiteljski bazi. Takih filmov je veliko premalo,« pravi in upa, da bo morda prav zavoljo njihovega filma v bodoče nastalo še več podobnih projektov.

Ko je Trst tri partizanske bataljone stran

Prva klapa filma je padla septembra 2020, zadnja marca lani. Zgodba je pramenska, sedanjost se prepleta s spomini, tematika je osvobodilni boj, fabula pa vojno dogajanje skozi občutja nemškega častnika, ki pride v tujo državo kot tisti, ki si bo podredil ozemlje in ljudi, ki se sooči z »banditi«, jih mnogo pobije, a mnogo svojih vojakov tudi izgubi, na koncu pa pred partizansko vojsko – ne več »banditi«! - neuspešno beži proti Trstu. Vsakič upa, da bo cilj že za naslednjim hribom. Hribov pa nikoli konca. In pred vsakim hribom se boji, da ne bi bil njegov zadnji. Nemški vojak hoče v stilu priti v Trst. A kaj, ko se ta, čeprav »samo tri partizanske bataljone stran«, nenehno odmika. Na koncu ga partizanska vojska zajame, sedečega sredi ceste in dokončno prepričanega o nesmislu vojne.

Pa tako dobro je kazalo leta 1941! Vse je bežalo pred njim, okupatorjem. Uborna vojska domačinov z ubornim orožjem se je zdela lahek zalogaj. Potem je tujec spoznal vso »mistiko« slovenskih gozdov. Ki so postali njegova nočna mora, partizani pa duhovi, ki zdaj so, zdaj jih ni. Podobno se je dogajalo z moralo okupatorja. Od zanosnih besed Z nami do zmage ali brez nas do poraza ali Človek s strojnico ne potrebuje sreče, samo mirno roko, je ostal le strah pred - uporniki.

»Vojna je resna zadeva, tudi ljudje so včasih resni, včasih se pošalijo, ko je najbolj temačno ... In mi smo enako, razgibano, poskušali prikazati ljudi v vojni, človeške odnose in reakcije,« pripoveduje Poropatič.

Kar precej so jih pokosili na obeh straneh

Lock down in manko večjih dogodkov v letu 2020 sta ustvarjalcem filma prišla kot naročena. Poropatič pripoveduje: »KZD Triglav, ki se ukvarja z zgodovinskimi uprizoritvami in je najpomembnejši nosilec tega igranega filma, je koronačas izkoristil za snemanje vojno-zgodovinskega filma Predam se.« V posameznih prizorih je sodelovalo tudi po sto statistov in padali so kot pokošeni - ne glede na to, na kateri strani so se borili.

API IMPORT

Igralce so zajemali iz »velikega bazena«, ljudi za govorne vloge pa iskali prek številnih kanalov. »Celotni film je namreč posnet v nemščini, kar je bil pri iskanju igralcev poseben izziv,« pravi Poropatič. Glavno vlogo častnika nemške vojske so zaupali zasavskemu ljubiteljskemu gledališčniku Davidu Lindiču, ki je za »potrebe« filma pristal celo med - blondinci. Druge vloge so popolnjevali iz vrst KZD Triglav, pa iz zasavskih igralskih vrst, na pomoč jim je priskočil celo Andrej Lenart, slovenski igralec, ki se uspešno uveljavlja tudi v tujini.

»Naš cilj je bil, da nobene strani ne pokažemo ne v izrazito pozitivni ne izrazito negativni luči, ampak kot ljudi, ki najbrž niti niso vsi po svoji volji pristali ujeti v neko dogajanje. Želijo le preživeti, kar je, če se dotaknemo intimne ravni človeka, skupno vsem velikim zgodovinskim konfliktom,« pravi Poropatič.

Enkratna vizualna scena z zasavskega vršaca

Razgibano dogajanje in veliko prizorišč v različnih letnih časih je povzročilo kar nekaj dodatnega dela, priznava Poropatič. Snemali so v parku vojaške zgodovine Pivka, kjer so se lahko »mirno« odvijale scene z bitkami in pirotehniko, pa v starem radovljiškem mestnem jedru, ki je v koronačasu precej samevalo – kot je zahteval tudi scenarij, se smeje režiser -, in v megleni snežni idili enega od zasavskih vršacev. Tu se po Poropatiču dogaja eden najbolj slikovitih prizorov: »Megla je poskrbela za vizualno enkratno sceno.« Za specialne efekte je sicer poskrbel Jernej Brajer, vodilni strokovnjak za filmske posebne učinke v Sloveniji in predsednik KZD Triglav, za kostumografijo in zgodovinsko avtentičnost pa Jošt Car. KZD Triglav premore veliko opreme in kostumov, veliko jih imajo tudi njegovi člani, tovornjak, ki se v filmu usodno pokvari, pa je last zbirateljsko zgodovinsko zbirateljskega društva Planika.

Spot kot češnja na torto

Glasbo za film je napisal skladatelj Tim Žibrat. Poropatič meni, da mu je uspela »sijajna glasbena podlaga«, posebej ponosni pa so na »plod trenutne inspiracije«, na skladbo, ki so se je lotili in ki je nastala, ko so imeli največ dela. Gre za »komad« Tam na Gorenjskem, priredbo Lili Marlen, pri kateri je vokal prispeval Domen Kolenc-Kolly, tudi Zasavec, iz skupine Hard division. Ko je bila skladba o tem, kako »na Gorenjskem že strojnice pojo, nemškemu vojaku pri srcu je hudo« napisana, so se odločili še za snemanje spota, na koncu katerega »partizan Mirza« v krčmi v Podklancu »poročniku Davidu« iz rok simbolno vzame vrček piva. Še ena čista zmaga …

API IMPORT

Poropatiča se slovenska javnost spominja kot režiserja uspešnega celovečerca iz leta 2018, kriminalne komedije Pozdrav iz krvavih revirjev. V njej se je kot Zasavec, Zagorjan, na humoren način lotil večne zasavske rane – združenega Zasavja. Zdaj je, kot rečeno, s celovečercev presedlal na kratek film. O svojem »prispevku« k sodobni domači filmski produkciji pravi, da je primerjati celovečerec in kratki film kot primerjati »hruške in slona, popolnoma drug žanr, popolnoma drug kontekst«: »Vsak filmski projekt je podvig zase, projekt, ki zahteva ogromno sodelovanja. In tudi omenjena filma sta bila oba zahtevna, z veliko sodelavci, za katere upam, da skupaj posnamemo še kak projekt«.

Film Predam se je lani na festivalu ljubiteljskega igranega filma že bil nagrajen. Letos je pripravljen na bitko za nove festivale in, upajo njegovi ustvarjalci, tudi na nove – zmage.

Film si je mogoče ogledati na www.loke-studio.com.