Ne prinašajo smrti – razen voluharjem

Po naporni vožnji s Koroške na Lisco sta bili lesni sovi, ki ju je dr. Zlatko Golob po rehabilitaciji v zatočišču za prostoživeče živali na Muti pred dolgo vožnjo še dodobra nahranil, precej utrujeni. Komaj sta odpirali oči. »To je tako, kot bi vas nekdo ob štirih zjutraj dvignil,« je slikovito opisal Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka, ki je že večkrat pripravil izpust ptic v naravo. Seveda bi to lahko naredili potiho in na samem, ampak ideja je, da si ljudje to ogledajo in kaj novega izvedo o bitjih, s katerimi si delimo planet. Da so, denimo, sove nujne, če se hočete znebiti voluharja.

Tokrat so na Lisci, dogodek je organiziralo Planinsko društvo Lisca Sevnica, v naravo izpustili dve lesni sovi in dve postovki. Kot je povedal Dušan Klenovšek, gre za najbolj pogosto opaženi predstavnici sov in ujed. Vse štiri so bile na rehabilitaciji na Muti, letos se je tam po njegovih navedbah zdravilo kar 38 lesnih sov, zdaj pa so pripravljene na življenje v naravi. Kaj se je z njimi zgodilo, da so pristale v azilu, Klenovška ni zanimalo. Pomembno je, da so spet zdrave in pripravljene na življenje. A čeprav se izpust v naravo sliši romantično, jih zdaj čaka hud preizkus. V naravi je pač tako – ali ti nekoga poješ ali pa on poje tebe.



Na Lisci so ptice izpustili, ker je tam veliko gozdov. Ampak kot je dejal Klenovšek, bi jih lahko tudi kje drugje. »Sove so zelo mobilne. Lesne sove na Gorenjskem, Goričkem ali na Notranjskem so genetsko tako rekoč enake in je čisto vseeno, kje jih izpustiš. Drugače je pri kakšnih drugih vrstah. Če bi rjavo žabo iz Prekmurja izpustili nekje na Notranjskem, bi bilo drugače, ker se žabe ne selijo in imajo drugačno genetiko. Smo pa pri ptičih kljub vsemu ugotovili, da imajo dialekte, ko smo pred tridesetimi leti poslušali posnetke nemških ptičev in nismo bili prepričani, ali poslušamo istega ptiča.«
 

Preživeti v naravi

Ptiči so sicer zelo teritorialni, je pojasnil Klenovšek, večja sova lahko poje manjšo. Jesen je najprimernejši čas za izpust v naravo. »Jeseni je v naravi največ plodov, malo več miši, več siničk in drugih ptičkov. Če bi jih spustili sredi zime, bi bil problem, spomladi pa sploh, ker morajo ptiči nahraniti svoje mladiče in ne bodo pustili, da jim bo drugi ptič kradel hrano. Tu ni solidarnosti, sicer bom jaz mrtev. Prav zato ima teritorij. Ni požrešnosti kot pri ljudeh, ki hočemo vedno desetkrat več. Ptič vzame toliko, kolikor potrebuje. Če je ta teritorij zelo bogat s hrano, potem bo teritorij manjši, ne potrebuje večjega.«
Na Kozjanskem in v Posavju gnezdi osem vrst sov. So izjemne plenilke, z neslišnim letom zaradi dlakastih konic letalnih peres. »To je dušilec zvoka. Ko locira miško ali zajca, mora vedeti natančno, kje je plen. Da ga sliši, medtem ko leti, pa je ne sme motiti zvok lastnega letenja in seveda je tudi plen ne sme slišati. Slepa sova lahko preživi.«



Lesni sovi in postovki, ki so jih izpustili na Lisci, so mlade. Že to jim zmanjšuje možnost preživetja, je razlagal Klenovšek: »Želel bi si, da je verjetnost preživetja teh ptic stoodstotna. Če bo 50 odstotkov, bo v redu. Največja smrtnost je v prvem letu življenja. Takrat so 'kanon futer', kot pehota v vojski. Loviš tistega, ki ga je laže loviti. Ne boš lovil tistega, ki ga je teže uloviti, ker ti je to izziv. Izziv? Da boš lačen? Ljudje, ki imamo vsega polno, si lahko privoščimo izzive, žival pa mora ujeti. Izziv je včasih karkoli najti.«
 

Prvorojenec ima prednost

Lesne sove plenijo največ polhe, miši in voluharice. So najbolj pogosta vrsta sov in pridejo tudi v naselja. Zelo rade so v drevesnih duplih, težava je le, ker ljudje tako radi hitro pospravimo votla drevesa. Pozabljamo, da je votlo drevo morda za nas brez vrednosti, lesna sova pa ima tam dom.

Rade gnezdijo tudi v dimnikih. Tam je danes še več težav, je povedal Klenovšek: »Pri starih dimnikih, ki so zidani, ni zapletov. Sove namreč dobro plezajo in splezajo po zidakih ven. Zdaj, ko delamo cevne dimnike, gre sova noter, ni pa dovolj pametna, da bi ugotovila, kako priti ven. Ostane notri, ker po cevi ne more splezati ven in pogine. Dimnikarji potegnejo iz dimnikov kar nekaj mrtvih sov.«



Na domačih vrtovih se lahko včasih dodobra najedo male uharice. Te so posebej specializirane za voluharje, ki predstavljajo kar 70 odstotkov njihove prehrane. V enem letu par sov s štirimi mladiči pokonča okoli 10.000 voluharjev. »Včasih, kadar je hrane dovolj, samec in samica mladičem naredita zalogo. Če pogledaš v gnezdo, vidiš okoli mladičev celo skladovnico mišk. Če hrane ni dovolj, je pa bolj žalostno. Sova začne valiti takoj, ko znese prvo jajce. To pomeni, da so mladiči različno stari. Najprej je za hrano na vrsti najstarejši, ko se bo ta najedel, pride na vrsto drugi. Če vsi preživijo, potem je bilo res mišje leto, da je tudi za najmlajšega ostalo. Sicer pa najmlajši pogine, lahko ga celo pojedo. Prvorojenec ima največjo možnost, da preživi.«
 

Kako je nastala vraža

Sova je simbol učenosti, modrosti, v stari Grčiji je spremljala Ateno. So se pa o njej širile tudi vraže. Da prinaša smrt. Klenovšek je razložil, kako so te vraže nastale. »Pred sto leti na kmetih ni bilo elektrike, bilo pa je ogromno dela. Garali so. Ko je padel mrak, so šli spat, saj so bili utrujeni. Poleg tega so bile sveče predrage, televizije ni bilo. Sove se vsak večer in vsako noč oglašajo. Ampak jih niso slišali, ker so spali. Kdaj pa so jih slišali? Kadar je kdo umrl in so bedeli pri umrlem. Pa so potem rekli, da sova prinaša smrt.« Ob kakšnih veselicah je jasno, zakaj jih niso slišali …



Ljudje lahko sovam, posebej mlajšim, brez težav pomagamo. Mlade sove rade plezajo. Splezajo iz gnezda po drevesu navzdol pa na drugo drevo gor in tako naprej. »Če vidite mladička na tleh, ga ne jemljite s sabo, če ni poškodovan. Dajte ga na kakšno poličko ali v kakšno gajbico in na vejo. Naslednji dan ga ne bo več tam. Splezal bo ven, ker odlično plezajo. Pri sovah in ujedah ni nobene težave, če se mladiča dotaknemo. Starši vedo, kdo je njihov mladič in vse vzamejo nazaj. Ne tako kot, denimo, srne. Srna ne bo šla več k mladiču, ki smo se ga dotaknili, pri ptičih pa to ni problem.«

Danes so vse sove zaščitene, pred šestdesetimi leti pa so ujede in sove veljale za tiste »nesramne« ptice, ki lovijo siničke. »Če jih ne bi sove in ujede lovile, bi tudi mi siničke preklinjali, ko bi nam jata v nekaj sekundah požrla njivo pšenice. Vse mora biti. Sove še trupla pospravijo. So tudi sanitarci.«


 

Ozaveščanje

Ne za lesni sovi ne za postovki ni jasno, ali so ta teden v naravo izpustili samčka ali samički. Pri sovah je spol sploh težko določiti, pri postovkah, ki so najpogostejše predstavnice ujed in sodijo med sokole, prince neba, pa je malce laže. Po Klenovškovih besedah imajo odrasle samičke rjavo glavo, samčki pa sivo. Za zdaj sta še premladi, da bi lahko to določili. Postovk je sicer kar precej, tudi v bližini ljudi. Kot je povedal Klenovšek, se je v sosednjem bloku, kjer živi, par postovk naselil kar v cvetlično korito na balkonu in sploh nista zletela stran, ko so sosedje prišli na balkon.

Postovke lovijo rovke, manjše ptičke, manjše kuščarje. Vendarle pa je način, kako jedo, precej drugačen od sov, je razložil Klenovšek: »Ujede plen razkosajo, sova pa celo miško pogoltne. Dlaka in kosti se v želodčku sprimejo v kepico, ki jo potem izbljuvajo. To lahko potem najdete pod drevesi. Izbljuvke lahko daste narazen, brez skrbi, vse je v kislini oprano in dezinficirano, pa boste videli natančno, kaj je sova jedla.«



Klenovšek je dan po izpustu na Lisci v okviru projekta Life Naturaviva, ki ga imajo v Kozjanskem parku, obiskal osnovne šole s še štirimi pticami, ki so jih izpustili v naravo. Priznava, da je za živali vse to naporno, a gre za dober namen: »Zanjo je izpust v naravo tako ali tako stres. Če pa jo predstavimo ljudem, lahko s tem zelo veliko naredimo. Če bo kdo od teh tukaj naredil kakšno neumnost naravi, mu bo ta sova, ki se mu bo usedla v srce, pozvonila v glavi – ej, pazi, kaj delaš!«