Ne pozabimo na dementne

Ljubljana – V ritmu človeških možganov so naslovili konferenco o demenci in drugih nevroloških boleznih, ki je potekala konec tedna v Cankarjevem domu v organizaciji Združenja Spominčica – Alzheimer, in že z gledališko predstavo zelo konkretno nakazali, kako ljudi demenca neopazno napade in jih na koncu tako rekoč uniči. Izjemno obiskano konferenco je nagovoril premier Marjan Šarec in napovedal, da bo zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga seveda čakajo tudi bolniki z demenco in sorodnimi boleznimi, kmalu pripravljen.

Predsednik vlade je v svojem nagovoru izhajal tudi iz lastne družinske izkušnje, kjer so lahko svojci opazovali, kako je nekoč izjemno odločna in močna ženska na koncu podlegla tej težki bolezni – demenci. Zato tudi razume, kako velik problem je to za svojce. Poudaril je, da bodo s sprejetjem zakona o dolgotrajni oskrbi, s katerim bi se določeni problemi lahko rešili in uredili, pohiteli, kar je napovedal tudi minister za zdravje Aleš Šabeder. Zakon namreč nastaja že več kot 15 let.

Naši domovi za starejše, v katerih živijo tudi ljudje z demenco, so dobro povezani z lokalnimi skupnostmi, največji problem pa imajo tisti, ki živijo doma, in seveda predvsem njihovi svojci. Zato je treba nemudoma sistemsko urediti pomoč bolnikom z demenco in njihovim svojcem, saj robotizacija teh kompleksnih problemov ne more rešiti, je poudarila Štefanija L. Zlobec, predsednica Združenja Spominčica Alzheimer Slovenija. Politične in druge odločevalce pa je pozvala: Naredimo Slovenijo prijazno – do bolnih, starejših in mladih.



Udeležence konference je nagovorila tudi glavna predstavnica WHO v Sloveniji Aige Rurane: če je v Evropi zdaj že skoraj deset milijonov Evropejcev zbolelo za to boleznijo, jih lahko čez deset let pričakujemo dvakrat več, je poudarila. Bolezen pogosto spremlja stigmatizacija, zato je še kako pomembno, da se jo hitro odkrije, da se organizirajo dolgotrajna oskrba, zdravljenje, celovita obravnava. Ruranova je pohvalila Slovenijo, ki že ima strategijo obvladovanja demence, pa Združenje Spominčica, ki je v več kot 20 letih veliko naredilo za ljudi z demenco in v zadnjih letih odprlo že skoraj sto demenci prijaznih točk (na različnih lokacijah – domovih za starejše, knjižnicah, pri gasilcih, krajevnih Rdečih križih, centrih za socialno delo, zdravstvenih domovih, medgeneracijskih centrih ...).

Prof. dr. Peter Pregelj je razlagal: Demenca povzroči upad spominskih sposobnosti, pomnjenje in priklic novih informacij. Osiromašeno je mišljenje od orientacije, računanja, učenja, govora, presoje, obvladovanja čustev, motivacije, obvladovanja vsakodnevnih dejavnosti.

Ne pozabimo peti

Doc. dr. Milica G. Kramberger iz Centra za kognitivne motnje Nevrološke klinike UKC Ljubljana se je ustavila pri skrb vzbujajočih številkah glede demence, ki se nenehno povečujejo; varstvo in zdravljenje staneta Evropo 130 milijard evrov, kar pomeni 21.000 evrov na leto na osebo. Kot je razlagala dr. Krambergerjeva, je Alzheimerjeva bolezen napredujoča bolezen možganov, ki povzroča težave s spominom, mišljenjem in vedenjem. Motnje spomina povzroča tudi proces staranja, čeprav je pozabljivost lahko tudi do neke mere del zdravega staranja. Na spomin vplivajo tudi druga zdravstvena stanja, kot so stranski učinki zdravil, razne okužbe, slabo nadzorovana kronična obolenja, tumorji, zlorabe drog in alkohola, seveda tudi depresija. Spomin in na drugi strani pozabljivost opredeljuje in spremlja veliko dejavnikov, ki so lahko dolgoročni, epizodični in semantični. Pomembno je namreč tudi pozabljenje, saj običajni spomin izbriše okrog 90 ali več odstotkov informacij, ki jih oseba sprejema čez dan, in takšen selektivni spomin nas varuje pred prezasičenostjo spomina. Kot je dejala dr. Krambergerjeva, se s starostjo dogajajo tudi spremembe pri spominu, toda upada zlasti hitrost, ne pa toliko tudi moč intelektualnih funkcij. Zelo pomembno je, da si krepimo spomin in smo dejavni; torej da smo aktivni, družabni, uživamo zdravo hrano. Slovenski športnik Leon Štukelj je, denimo, dejal, da je bil življenju večkrat lačen kot sit. Dr. Milica Kramberger pa je tudi poudarila, da sta v našem življenju zelo pomembna glasba in ples. Da torej pojemo, ker nas to lahko poveže z lepimi spomini, pomiri in ker to lahko počnemo vse življenje.

Zelo pomembno je, da si krepimo spomin in smo dejavni; torej da smo aktivni, družabni, uživamo zdravo hrano. Slovenski športnik Leon Štukelj je, denimo, dejal, da je bil življenju večkrat lačen kot sit.

Oskrba ljudi z demenco je zelo različna, vsekakor pa so bolniki in njihovi svojci, ki živijo s temi problemi doma, v neprimerljivo slabšem položaju kot tisti, ki so v domovih. Tudi zato je zakon o dolgotrajni oskrbi tako zelo potreben; da se bo uredila enakopravna obravnava bolnikov z demenco, ki so v domovih, in zlasti tistih (večina), ki so na svojih domovih. In da se bodo razvile in uredile nove oblike pomoči: pomoč na domu, začasne namestitve v domovih, v dnevnih centrih.

Problem: Samomorilnost pri starejših

Prof. dr. Peter Pregelj, dr. med. spec. psihiatrije z Medicinske fakultete v Ljubljani, je med drugim poudaril, da je ločevanje med demenco in depresijo na začetku bolezni težko, za depresijo pa zboli do polovico ljudi, starih nad 65 let. Tako demenca kot depresija pa poslabšujeta spominske funkcije, čeprav se zdravljenji seveda razlikujeta in so izidi bistveno boljši pri depresiji. Eden od velikih problemov, ki lahko sledijo problemom teh bolezni, je tudi samomorilnost pri starejših, ki zaradi staranja družbe postaja vidnejša in se odraža tudi pri teh boleznih in višjih skupnih stroških. Zato je treba zagotoviti celovito obravnavo teh bolezni.
 

Za enakopravno in celostno obravnavo

Tudi na okrogli mizi, v katero so se vključevali s konkretnimi predlogi in seveda vprašanji tudi udeleženci, je bilo jasno poudarjeno, kako pomembno je, da končno dobimo zakon o dolgotrajni oskrbi. Pomemben bi bil tudi poseben vodnik, ki bi zlasti svojce vodil skozi različne zakonske in druge predpise – na primer kako zagotoviti dodatke za te bolnike ali pravočasno urediti pravne situacije, saj je takrat, ko je bolezen že napredovala, to težko ali celo nemogoče storiti. Na državni ravni bi bilo treba pripraviti tudi program družabništva, ki ga sicer razvija Spominčica in je v pomoč zlasti svojcem teh bolnikov.



Oskrba ljudi z demenco je namreč zelo različna, vsekakor pa so bolniki in njihovi svojci, ki živijo s temi problemi doma, v neprimerljivo slabšem položaju kot tisti, ki so v domovih. Tudi zato je zakon o dolgotrajni oskrbi tako zelo potreben; da se bo uredila enakopravna obravnava bolnikov z demenco, ki so v domovih, in zlasti tistih (večina), ki so na svojih domovih. In da se bodo razvile in uredile nove oblike pomoči: pomoč na domu, začasne namestitve v domovih, v dnevnih centrih. Slovenija ima še »veliko lukenj«, ena od njih je pomanjkanje negovalnih bolnišnic, v katerih bi lahko skrbeli za bolnike nekaj mesecev, potem pa bi se ti lahko vrnili v svoje domove.