Našli do zdaj neznano lokacijo Bobovca

Med 24 partizanskimi bolnišnicami v Kočevskem rogu, ki so delovale med drugo svetovno vojno v največji konspiraciji, ima posebno mesto bolnica Bobovec. Skupina, ki se je v dveh, treh letih zbrala okoli Francija Palčiča z Blok, je pred kratkim našla njeno lokacijo, nekaj ostalin bolnice in tudi njenega stanovalca, takrat štiriletnega Vladimirja Slugo.

Vladimir Sluga, ki ima 79 let, te dni zaradi epidemije ni odšel v Rog, da bi si spet ogledal kraj, kjer je nekoč stala bolnica Bobovec. Je pa Pokrajinskemu muzeju Kočevje predal edini spominek na čas, ki ga je preživel tam – lesno gobo, ki mu jo je popisal in poklonil skladatelj Janez Kuhar, eden od pacientov bolnišnice Bobovec. Vladimir Sluga se tistih časov – morda so spomini njegovi, morda so ustvarjeni na podlagi pripovedovanja – spominja kot zelo lepih, pravi: »Kar pa ni presenetljivo, saj so me, majhnega otroka, vsi tam samo razvajali.«
 

Zgodbe iz Bobovca

Bolnišnico Bobovec, ki je imela po skopih podatkih najmanj tri podružnice, naj bi na osrednji lokaciji sestavljali vsaj dve baraki s po 50 bolniki in – to je gotovo – skrivni bunker v bližnji vrtači. Po tem, kako so bile partizanske bolnice postavljene, je verjetno, da je imela še kuhinjo, barako za osebje, stranišče, morda barako za sanitetni material. Bolnico je vodil italijanski zdravnik Amilcare Luigi Scalinci, ki je leta 1943, po kapitulaciji Italije, prestopil k partizanom.



Takrat je bilo partizansko zdravstvo že zelo dobro organizirano, saj so se njegovega pomena zavedeli že avgusta 1941, ko je nastal zdravniški matični odbor Osvobodilne fronte. V njem so bili dr. Pavel Lunaček, dr. Bogdan Brecelj, dr. Mavricij Neuberger, dr. Franc Novak in dr. Božena Ravnihar, ki so v ljubljanskih zdravstvenih ustanovah organizirali zbiranje sanitetnega materiala, zdravil, denarja ... Po pomladi 1942, ko je naraščalo število zdravnikov v partizanskih enotah, se je širila tudi zdravstvena dejavnost v bojnih enotah, vzporedno pa je nastala mreža skrivnih partizanskih bolnišnic.



»Samo v Kočevskem rogu jih je v različnih obdobjih delovalo 24, do danes sta se ohranili le dve, Jelendol in Zgornji Hrastnik,« pravi zgodovinar Blaž Štangelj. Poskrbeli so za približno 10.000 ranjencev in bolnikov. V nemogočih razmerah – v gozdu, brez tekoče vode in elektrike – so opravljali tudi zahtevne operacije na možganih, popravljali so zobe, pomagali pri rojstvu in oskrbi 54 otrok. Po nekaterih ocenah je to, kar se je dogajalo v partizanskih bolnišnicah v Rogu, vrh organizirane skrbi za ranjence med evropskimi odporniškimi gibanji v drugi svetovni vojni oziroma vrhunec v zgodovini vojne sanitete sploh.



»Oče mi je velikokrat pripovedoval zgodbe iz partizanske bolnišnice Bobovec, zato me je zanimalo, kje je bolnica bila,« pravi Franci Palčič. Povezal se je z dr. Matjažem Lunačkom, sinom dr. Pavla Lunačka, ki ga je večkrat omenjal njegov oče, in Andrejem Knavsom z Blok, katerega oče je bil intendant v Bobovcu. Našli so nekdanjega stanovalca bolnice – Vladimirja Slugo in Blaža Štanglja, ki se je s partizanskimi bolnišnicami ukvarjal v diplomski nalogi in to nadaljuje z raziskovanjem za magisterij.



»Moj oče je prišel v bolnišnico Bobovec avgusta 1944. Pred tem je bil v Levstikovi brigadi in so ga po neki odlično izpeljani akciji z Nemci hoteli povišati v komandirja čete,« razloži Franci Palčič. Po pogovoru s tovariši iz čete je ugotovil, da bi kot bolničar šel raje na tečaj za bolničarja: »To ni bil preprost tečaj, saj ga je od 32 kandidatov opravilo le 16. Potem je šel v Bobovec.«
 

V konspiraciji

Tam mu ni bilo težko, pravi Palčič: »Res hudo mu je bilo le v času nemške ofenzive, ko so jih zaprli v kraško vrtačo z otroki, ki so seveda jokali, in ženskami iz Žumberaka. Te so prišle v bolnišnico poškodovane, z odrezanimi prsmi, 'da ne bi dojile partizanskih otrok', in jim je rane v jami izpiral z domačim žganjem. Takrat mu je bilo res težko.«



Raje je pripovedoval lepe zgodbe, kot je tista o Rusu, ki mu niso mogli dopovedati, da mora na operacijo. »Pet, šest mož ga je držalo, da bi ga s kloroformom uspavali, a mu je uspelo, da je sestro Hedviko udaril po roki, tako da se je namesto nekaj kapljic na gazo polilo več uspavala, zaradi katerega je potem končno zaspal,« pripoveduje zgodbo Franci Palčič. Po uspešni operaciji so ga komajda zbudili, a ko je videl, da je operacija za njim, ni vedel, kako bi se vsem zahvalil …



»Največja posebnost oziroma kar fenomen partizanskih bolnic je bila konspiracija,« meni Blaž Štangelj. To velja tudi za bolnico Bobovec, ki so jo postavili le kakšnih 50 metrov stran od podružnične cerkve Imena Jezusovega. Tudi če je kdo – Kočevska je bila zaradi izselitve kočevskih Nemcev skorajda prazna – prihajal do cerkve, gotovo ni pričakoval, da je le dober lučaj stran, v smrečju, skrita partizanska bolnišnica. »Oče je pripovedoval, da so včasih slišali zvonove iz Koprivnika,« pravi Franci Palčič.
S Koprivnikom pa je povezana tudi zgodba o granatiranju bolnice Bobovec v letu 1944 ali 1945. Ena od granat je uničila eno od barak, nekaj jih je padlo v bližino. Vse, ki so bili v bolnici, je zaskrbelo, da so izdani, zato so se takoj umaknili v skrivni bunker.



Zdaj na kraju, kjer je nekoč stala partizanska bolnišnica, raste bukov gozd. Od cerkve Imena Jezusovega so še dokaj ohranjene ruševine, ki bedijo nad območjem, kjer so v nemogočih razmerah zdravili ljudi. Lesenih barak že dolgo ni več. Kup zidakov verjetno kaže, kje je stala nekdanja kuhinja ali morda peč, spet drugje je ostanek zgornje plošče štedilnika. Malo naprej pa še en večji kos kovine, ki je morda ostanek sistema, s katerim so iznajdljivi partizani dim preusmerili v tla, da se je razpršil, preden je prišel v zrak … Vse to zaradi Francija Palčiča in njegovih somišljenikov ne bo utonilo v pozabo.