Nasilje nad ženskami ni »naravna nesreča«

Ljubljana – Si predstavljate, da sredi Tromostovja nekdo kar tako klofuta mimoidoče? Verjetno bi se dogodek znašel na straneh črne kronike, zgražali bi se, da res nismo nikjer več varni, in se hudovali, da storilec gotovo ne bo dobil tako visoke kazni, kot si jo za svoje početje zasluži. Kako pa bi se odzvali, če bi isti človek enako klofutal svojo partnerico za štirimi stenami?

Čeprav je bilo zadnja leta na področju zakonodaje in ozaveščanja narejenega veliko, smo kot družba še vedno precej strpni do nasilja v družini, ugotavlja marsikdo, ki pomaga žrtvam, pa tudi same ženske, ki se znajdejo v taki situaciji. Danes sicer redkokdo na glas reče, da si je žrtev nasilje zaslužila, a je še veliko minimiziranja in relativiziranja v smislu, da je »nekaj pa že morala zakriviti, da povzročitelj ni mogel reagirati drugače kot z nasiljem«. Kar se ob vsaki medijsko odmevni zgodbi vedno znova potrdi.

»Nasilje je izbira, in ko smo v položaju, ki nas frustrira, se vedno lahko odločimo za konstruktiven in predvsem nenasilen odziv. Nacionalna raziskava, ki je sicer iz leta 2010, kaže, da je vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta doživela neko obliko nasilja. Pri tem bi nam morali zvoniti vsi alarmi,« opozarja Maja Plaz, predsednica društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Zakonska ureditev sama po sebi dokaj dobro zagotavlja zaščito žrtev, a se po njenih izkušnjah zatakne pri konkretnih primerih in posameznikih. »Kljub vsem izobraževanjem je na koncu še vedno odločilno, kakšen odnos do nasilja nad ženskami in otroki ima policist ali sodnik, ki prijavo obravnava. Če je notranja drža tolerantna do nasilja, je takoj manjša možnost, da bo zadeva obravnavana povsem v skladu s tem, kar piše v zakonu. Naša notranja prepričanja imajo pomemben vpliv.« Po sogovorničinih besedah je največ, kar lahko storijo, kontinuirano izobraževanje vseh profilov ljudi, ki prihajajo v stik z nasiljem v družini.

»Bistveno je, da nasilje jasno obsodimo in takoj zaščitimo žrtev, ne pa, da izhajamo iz dvoma, 'kaj pa, če ni res'. Slišali smo celo za prepričanje nekaterih strokovnih delavcev in delavk na centrih za socialno delo, da mora ena strokovna delavka obravnavati tako žrtev kot povzročitelja, zato da bo lahko 'presodila', kaj je res,« opisuje sogovornica, ki ugotavlja, da je tega zdaj sicer veliko manj kot nekoč, a vsako žrtev tak odziv vrže več korakov nazaj v reševanju njenega problema. »Če mi strokovne službe ne verjamejo, ali je potem to sploh res problem? Morda pa si umišljam, kot mi govori partner že leta, in sem preobčutljiva? Vsako verjetno kdaj pa kdaj kdo porine ob steno ali jo prisili v spolni odnos. Ali je potem to sploh nekaj takega, kar je bilo treba prijaviti? Mogoče sem pa res nora, on mi to vsak dan večkrat pove ... Tako se sprašujejo in dvomijo o sebi, saj njihovo realnost že leta kreira nasilen partner, ki jim sčasoma opere možgane,« ponazori Maja Plaz.

Izkušnje žensk, ki so preživele kalvarijo nasilja, njenim besedam pritrjujejo. Od pričevanj, kako so policisti po tem, ko jih je žrtev poklicala, položnico zaradi kršenja miru napisali obema ali ju podučili, »naj se vendar zmenita«, do zgodb, kako je policist ženski, potem ko ji je že tri leta bivši mož, ki je ves čas zakona izvajal nasilje, vdrl v stanovanje, razložil, da je to le prekršek, ker sta bila nekoč poročena. Če bi vdrl v katerokoli drugo stanovanje v istem bloku ali kje drugje in počel, kar je počel njej, pa bi bilo to kaznivo dejanje.
 

Manj prijav ne pomeni, da gre na bolje

Policijska statistika sicer kaže, da je bilo lani 1368 prijav kaznivega dejanja nasilja v družini, kar je skoraj tristo manj kot leta 2014. A te številke nikakor ne pomenijo, da je primerov manj, opozarjajo poznavalci področja.

Zakaj število prijav ne izraža dejanskega stanja? »Več je razlogov, zakaj ljudje ne prijavljajo. V ozadju je vsa zapletena dinamika odnosa, ki se dogaja leta, preden pride do fizičnega ali spolnega nasilja, pogosto je to povezano še z ekonomsko odvisnostjo in grožnjami. Marsikdo zaradi ugleda noče prijaviti. Včasih je ženskam z visoko izobrazbo in družbenim položajem še težje poiskati pomoč, ker je to velika sramota in razkritje, ki lahko prinese posledice tudi na drugih področjih življenja,« odgovarja Maja Plaz, ki se ji zdi zelo pomembno ustvarjati družbeno okolje, kjer se govori o tem, da nasilje obstaja in da ni nekaj, kar se dogaja samo nekaterim. »Ni določenega tipa žensk, ki doživljajo nasilje. Vsaki od nas se lahko v nekem življenjskem obdobju zgodi, da naleti na partnerja, ki ne spoštuje žensk, ki ima tradicionalna prepričanja o družbeni vlogi ženske in moškega in si vzame pravico, da neposlušnost rešuje z nasiljem. Žal še vedno tudi strokovne službe nasilje minimizirajo na 'spor, prepir ali konflikt'. Poimenovanje s pravim imenom je pomembno. Če ne povemo, da je grožnja 'zaslužiš si samo metek v glavo' nasilje, temveč za to najdemo razlog, da se 'gospod pač tako izraža', potem nismo na pravem delovnem mestu,« je prepričana predsednica društva SOS telefon.


 

Nov pohod patriarhalnih prepričanj

Svetovalke, ki stojijo ob strani žrtvam, še vedno včasih osupne, kako so tradicionalna prepričanja o podrejenosti žensk močno zakoreninjena. »Pravzaprav smo priča repatriarhalizaciji in retradicionalizaciji, oživljanju tradicionalnih vrednot, ki ženske potiskajo v odvisen in s tem podrejen položaj. Tako se to hitro zgodi z ekonomsko odvisnostjo od partnerja, da ne omenjam vsakič znova načenjanja pravice do odločanja o lastnem telesu in svobodni izbiri glede tega,« opozarja Maja Plaz in poudarja, da nasilje nad ženskami ni »naravna katastrofa«, ki se občasno zgodi, temveč družbeni problem, ki korenini v neenaki razporeditvi družbene moči med moškimi in ženskami. »To je pripeljalo do 'pravice', da se z žensko lahko ravna kot z lastnino. Prepričanja, ki ji odvzemajo pravico do samouresničitve, enakovredne udeležbe v zasebni in družbeni sferi, do odločanja o sebi na vseh ravneh, so za žensko v taki partnerski zvezi lahko smrtno nevarna.«

Problematično je še, da so postopki na sodiščih dolgotrajni, veliko je pogojnih obsodb. Da bi pojavnost nasilja v družini zmanjšali, je treba v šolah uvesti redne preventivne programe, je prepričana sogovornica. Povzročitelji bi v sodnem sistemu morali dobiti zelo jasno sporočilo, da za nasilje ni opravičila in da nasilna dejanja prinašajo posledice, žrtvam pa je treba verjeti in jih zaščititi.
 

Večja enakost, manjša toleranca

Da številke, s katerimi operirata policija in tožilstvo, niso nujno odraz stanja, je potrdila tudi študija, ki jo je agencija EU za temeljne pravice (FRA) objavila leta 2014. V tej najobsežnejši raziskavi o nasilju nad ženskami na svetovni ravni so med drugim ugotovili, da komaj tretjina prijavi poliwciji ali kateri drugi organizaciji najhujši primer fizičnega ali spolnega nasilja, ki ga je doživela. Za Slovenijo je delež celo še nižji – ocenjujejo, da pri nas niti petina ne prijavi partnerjevega nasilja.
Raziskovalci so se pogovarjali z 42.000 ženskami, starimi od 18 do 74 let, iz EU, po 1500 iz vsake države. Po njihovih izsledkih jih je kar tretjina doživela fizično oziroma psihično nasilje po 15. letu starosti, kar pomeni 62 milijonov žensk.

Avtorji so opozorili, da je nasilje nad ženskami problem v vseh članicah EU, na stopnjo v posamezni državi pa vpliva več dejavnikov, tudi vzorci pitja alkohola in splošna raven nasilnih kaznivih dejanj. Razlike v rezultatih so pripisali tudi različni ozaveščenosti žensk o tem, da je nasilje partnerja ali moža popolnoma nesprejemljivo, in njihovi pripravljenosti, da o svojih izkušnjah spregovorijo. Tako je, na primer, pri vprašanju, ali so že kdaj doživele fizično in/ali spolno nasilje, največ vprašanih odgovorilo pritrdilno na Danskem, Švedskem in Finskem, kar je razumeti tudi z vidika manjše tolerance do takšnega početja.

Eno od pomembnih sporočil evropske agencije za temeljne pravice pa je, da se je pomembno osredotočiti na nasilje po spolu, ker študije kažejo, da ženske in moški različno doživljajo nasilje – tako glede tega, kje se nasilje dogaja (za ženske je to pogosteje v domačem okolju, za moške v javnosti), kdo je povzročitelj (pri ženskah so najpogosteje partnerji, pri moških nekdo drug) in kakšne so posledice. Hkrati pa se je treba zavedati, da tovrstna zloraba človekovih pravic ne vpliva le na ženske, ki se jim to dogaja, temveč na vso družbo.