Nasilje nad starejšimi ne samo med štirimi stenami

Ljubljana – Nasilje nad starejšimi se ne dogaja samo med štirimi stenami, to je kompleksna problematika, saj zadeva tako medosebno nasilje v družinskih odnosih kot nasilje v institucionalnem varstvu in tudi strukturno nasilje nad starejšimi v družbi, pravijo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Trenutno je v pripravi resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini za prihodnjih pet let.

Ali se nasilje nad starejšimi zmanjšuje ali pa ga je ne glede na sistemske, zakonske in podobne rešitve še vedno veliko? Še vedno preveč? Kakšna je situacija v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami EU? Razlogov za nasilje nad in med starejšimi je veliko. Kot odgovarjajo na ministrstvu, je dejavnike tveganja za pojav nasilja nad starejšimi mogoče najti v slabih socialno-ekonomskih razmerah, v nezdravi vzajemni odvisnosti družinskih članov, v slabih življenjskih razmerah, na primer zaradi prenatrpanosti bivalnih prostorov, v socialni izolaciji, v odvisnosti od alkohola in drugih substanc, v družbeno obremenjujočih življenjskih dogodkih in socialnih stiskah, zato »obravnava tovrstnega nasilja zahteva usklajeno medinstitucionalno sodelovanje«.

Nimamo primerljivih študij

Številke to potrjujejo. Na ministrstvu navajajo podatke Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) iz leta 2011, po katerih je psihično nasilje prizadelo več kot 19 odstotkov Evropejcev, okoli 3 odstotke je bilo žrtev fizičnih zlorab, nekaj manj kot 4 odstotki starejših pa naj bi doživeli finančno zlorabo. Tudi po teh skoraj deset let starih podatkih je bilo 70 odstotkov storilcev domačih, bodisi člani družine bodisi iz ožjega družinskega okolja starejše osebe.

Na centrih za socialno delo so zaradi nasilja v družini lani obravnavali 568 ljudi, starejših od 60 let, od tega jih je bilo skoraj tretjina starejših od 75 let. Po teh podatkih je bilo veliko psihičnega, fizičnega in ekonomskega nasilja, kot poudarjajo na ministrstvu, pa lahko žrtev doleti več različnih oblik nasilja. V Sloveniji nimamo primerljivih longitudinalnih študij na tem področju. Ministrstvo: »Analize kažejo, da imajo države z najboljšimi politikami in ukrepi na področju preprečevanja nasilja v družini običajno tudi najvišje statistike pojavnosti tovrstnega nasilja, kar gre pripisati večji ozaveščenosti celotne družbe o nasilju ter nižjemu tolerančnemu pragu in večjemu deležu prijav ob zaznanem nasilju.«

Nevladne organizacije so med epidemijo novega koronavirusa poročale o porastu klicev, povezanih z družinskim nasiljem. Ministrstvo: »Evidenc po starosti žrtev žal še nimamo. Izvajalce smo pozvali, naj pripravijo podrobnejšo analizo potreb uporabnikov v tem obdobju, da bomo lahko bolje pripravljeni na morebitno ponovitev epidemije, vendar podrobnejši podatki še niso na voljo.«



Kakorkoli, po zadnjih statističnih podatkih naj bi bila v svetu žrtev katere od oblik zlorabe približno ena od šestih starejših oseb. To je več od prejšnjih ocen, zaradi staranja prebivalstva pa naj bi se razmere v prihodnje še slabšale, po poročanju STA menijo v Organizaciji združenih narodov. Tudi Mednarodna mreža za preventivo pred zlorabami starejših (INPEA) poziva deležnike in posameznike, da skupaj ustvarijo ustrezno okolje za večjo ozaveščenost o problematiki zlorabe starejših in njenem preprečevanju.

Financiranje programov proti nasilju

Ministrstvo v okviru programov, ki so namenjeni preprečevanju in reševanju socialnih stisk, financira tudi socialnovarstvene programe na področju starejših. V to mrežo programov na področju preprečevanja nasilja sodijo SOS telefon, mreže svetovalnic, kot tudi mreže namestitvenih programov, kot so krizne namestitve, varne hiše in materinski domovi. Mreža programov deluje po celotni Sloveniji. Od leta 2015 tako ministrstvo sofinancira program Staranje brez nasilja, ki ga izvaja Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje; na njihovih delavnicah pridobijo veščine za večanje varnosti, skupine za samopomoč, ozaveščanje o človekovi pravici. Lani je imel ta program 3797 uporabnikov, od ministrstva pa je pridobil dobrih 50 tisoč evrov.

Ministrstvo pomaga tudi programu Starejši za starejše (program Zveze društev upokojencev Slovenije), ki je leta 2017 »vstopil v sedemletno sofinaciranje«. Lani je bil sofinanciran v vrednosti 237 tisoč evrov za stroške dela vodje programe in strokovnega delavca ter posredne stroške za delovanje 234 enot, v katerih je bilo vključenih več kot 57.500 uporabnikov.
Lani je ministrstvo sofinanciralo deset socialnovarstvenih programov za starejše, ki tvegajo socialno izključenost ali pa potrebujejo podporo in pomoč v vsakodnevnem življenju.

Ti vključujejo programe regijskih medgeneracijskih središč, programe skupin za samopomoč, programe prostovoljskega dela starejših, programe za pomoč osebam z demenco in pomoč njihovim svojcem, programe zagovorništva za starejše. Ministrstvo je zanje namenilo okoli 800 tisoč evrov, vključenih pa je bilo 75.319 uporabnikov. Če seštejemo navedene oblike pomoči, so programi za preprečevanje nasilja lani od ministrstva dobili dober milijon evrov.

Nacionalni program preprečevanja nasilja

Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini za obdobje 2020–2025, ki je v pripravi, bo po navedbah ministrstva »še bolj usmerjena v medsektorsko sodelovanje različnih institucij, pristojnih za obravnavo nasilja v družini in nasilja nad ženskami«.

Namen resolucije bo prepoznati ključna področja, pri katerih so zaznane pomanjkljivosti oziroma slabše delovanje, kar zadeva preprečevanje nasilja nad ženskami in nasilja v družini, posebna pozornost pa bo s specifičnimi ukrepi namenjena različnim ranljivim skupinam, med katere sodijo tudi starejši, napovedujejo na ministrstvu.



In poudarjajo: »Visoko ozaveščenost družbe o nesprejemljivosti vseh vrst nasilja ter preventivno delovanje je mogoče doseči le s sistematičnim, kontinuiranim, načrtnim in ciljno usmerjenim informiranjem in ozaveščanjem širše javnosti o problematiki nasilja v družini in nasilja nad ženskami ter z rednim izvajanjem preventivnih programov in ukrepov. Ti morajo zajemati različne organizacije, ki prihajajo v stik s potencialnimi žrtvami in povzročitelji nasilja, od zdravstvenih služb, mladinskih organizacij, nevladnih organizacij s področja socialnega varstva do športnih in kulturnih društev, teme s področja nasilja v družini in drugih vrst nasilja pa bi morale biti tudi del vzgojnih in učnih načrtov vrtcev in šol.«

Na ministrstvu še dodajajo, da k učinkovitejšemu delu s starejšimi žrtvami nasilja pripomorejo tudi redna letna izobraževanja in usposabljanja za policijo, centre za socialno delo, zdravstveno osebje, nevladne organizacije in druge, ki se srečujejo z različnimi oblikami nasilja.