Namakamo le petino površin, ki bi jih lahko

Suša postaja stalna spremljevalka kmetijske pridelave v Sloveniji. V zadnjih 15 letih smo jih našteli kar deset, tiste v letih 2003, 2016 in 2017 so bile zaradi primanjkljaja vode in razsežnosti povzročene škode razglašene za naravne nesreče. Država za povrnitev škod namenja vse manj denarja, širitev namakalnih sistemov, ki blažijo posledice pomanjkanja padavin, če že ne posledic visokih temperatur – po letu 1990 se povečuje tudi število dni z visokim izhlapevanjem –, pa je prepočasna.

Po podatkih popisa kmetijstva iz leta 2010 je z namakalnimi sistemi opremljenih 10.570 hektarov kmetijskih zemljišč. Na 9264 hektarih so zgrajeni namakalni sistemi z več uporabniki, na 1459 hektarih sistemi za posamezne uporabnike. Številka sicer ni popolna, opozarjajo na kmetijskem ministrstvu, saj je uvedenih več namakalnih sistemov, ki še niso zgrajeni. Kljub temu je 2,3-odstotni delež površin pod namakanjem glede na vsa kmetijska zemljišča v uporabi zelo nizek odstotek tako glede na evropsko povprečje kakor glede na potencial, ki ga v Sloveniji imamo za namakanje, pravi prof. dr. Marina Pintar z oddelka za agronomijo biotehniške fakultete.



Po navedbah iz načrta razvoja namakanja in rabe vode za namakanje v kmetijstvu do leta 2023 bi lahko namakali 10,3 odstotka oziroma 221.355 hektarov kmetijskih zemljišč. Načrt določa območja, kjer je namakanje kmetijskih površin najbolj smiselno. Na njih do omenjenega leta predvideva gradnjo oziroma posodobitev 2815 hektarov namakalnih sistemov. Največje novogradnje so predvidene na območju Ormoža (320 hektarov), Košivca (600 hektarov) in na površinah v lasti Kmetijskega inštituta Slovenije (400 hektarov). Projekti bodo financirani izključno s sredstvi programa razvoja podeželja.

Kompleksni razlogi za počasno širjenje

Na ministrstvu za kmetijstvo največjo težavo pri uvajanju namakalnih sistemov vidijo v majhnem interesu lastnikov, ki pa se v zadnjem obdobju tudi zaradi ukrepov programa razvoja podeželja za obdobje (PRP) 2014–2020 nekoliko povečuje. Ministrstvo za kmetijstvo v okviru PRP podpira investicije v namakanje z dvema ukrepoma: podpore za naložbe v kmetijska gospodarstva, s katerimi sofinancira gradnjo individualnih namakalnih sistemov in nakup namakalne opreme, ter podpore za naložbe v kmetijska gospodarstva, s katerimi sofinancira gradnjo in posodobitev namakalnih sistemov, namenjenih več uporabnikom. Za sisteme, ki so namenjeni več uporabnikom, je predvidenih 12 milijonov evrov nepovratnih sredstev, stopnja podpore je 100 odstotkov upravičenih sredstev. O investicijah v individualne namakalne sisteme in namakalno opremo na ministrstvu ne vodijo ločenih podatkov, jih pa država sofinancira v višini 30 odstotkov upravičenih stroškov.

Letos je bil odprt tudi poseben javni razpis za investicije v prilagoditve na podnebne spremembe. Zaprt je bil 18. julija, zato Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja vloge še obravnava.

Vodja oddelka za agrometeorologijo na Arsu Andreja Sušnik kot enega od razlogov za prepočasno širjenje namakalnih sistemov prav tako vidi v premajhni »samoiniciativnosti tistega, ki mu suša že nekaj let jemlje pridelek«, a imajo veliko vlogo pri izvedbi po njenem mnenju tudi vztrajnost in sodelovanje ter dobra koordinacija.

Marina Pintar nezanimanje kmetov vidi bolj kot strah, ki temelji na deloma resničnih, deloma neutemeljenih informacijah. Pri dogovarjanju za javne namakalne sisteme je treba pridobiti soglasje lastnikov vsaj dveh tretjin površin na namakalnem območju, kar je včasih težko doseči. Težave so zlasti na Primorskem, kjer so lastniki zemljišč neznani ali v tujini. Zelo pomemben je interes občine, ki je prehodni financer postavitve. Hkrati pa mora pobuda priti ne le od spodaj navzgor (od kmetov), ampak tudi od zgoraj navzdol. »Izrazito pomemben dejavnik za uspeh je angažiranje kmetijskega svetovalca, ki pokriva območje,« je prepričana Pintarjeva.

Namakanje ni edina rešitev

»Namakanje je ukrep za stabilnost pridelave in dohodka na kmetiji. Obenem omogoča stalno prisotnost na trgu in s tem konkurenčnost kmetijskih gospodarstev. Brez namakanja v tržni pridelavi zelenjave ne bo šlo nikjer. Pri poljščinah pa mogoče že nekajkratno dovajanje vode rastlinam lahko omogoča normalen pridelek. Ni pa edina rešitev. Mogoča je tam, kjer je zagotovljen vodni vir in kjer je lokacija po svoji naravni danosti primerna za kmetovanje,« pojasnjuje Andreja Sušnik.

Vode v obliki padavin je pri nas dovolj, če bi se organizirali tako, da bi jo polovili. Količina vode v rekah pa ne zadošča za pokrivanje namakanja, zlasti ker je treba upoštevati ekološko sprejemljiv pretok, opozarja Marina Pintar. Območij z za namakanje nezadostnimi površinskimi vodnimi viri je veliko, najbolj izpostavljeni sta južna in severna Primorska. »Če bi se lahko dogovorili za lokacije akumulacij, bi rešili zelo velik del problema tudi na Primorskem. Ampak trčimo ob težavo, kako umestiti večjo akumulacijo v prostor. Veliko je problemov in izzivov, ki bi jih morali rešiti z dialogom, a tega nismo sposobni,« ocenjuje Pintarjeva.

Druga možnost za zagotovitev dodatnih količin vode za namakanje je uporaba prečiščene vode iz čistilnih naprav. Sredozemski del Evrope jo že s pridom uporablja. »Na Cipru cilji v zvezi z reciklirano vodo za leto 2014 ustrezajo približno 28 odstotkom porabe vode v kmetijstvu za leto 2008. Na Gran Canarii za 20 odstotkov vode, ki jo porabijo v vseh sektorjih, poskrbijo očiščene odpadne vode, s katerimi namakajo tudi 5000 hektarov paradižnika in 2500 hektarov nasadov banan,« opisuje Sušnikova. Pri nas možnosti uporabe takšne vode še proučujemo, konkretnih projektov pa še nimamo, pravijo na kmetijskem ministrstvu.

Sistem podpore za odločanje o namakanju

Težava pri namakanju je, da se opravlja precej na pamet. Namaka se bodisi preveč, zaradi česar so pridelki manj kakovostni in slabše obstojni, povečajo se poraba vode in električne energije ter spiranje hranil in pesticidov v podzemno vodo, bodisi premalo, ker kmetje ne vedo, koliko bi morali namakati. Zelo pogosta napaka je tudi, da začnejo namakati prepozno, ko je vode v tleh že premalo. Za rešitev te težave bi morali okrepiti prenos znanja do uporabnikov o tem, katere parametre je treba spremljati.

»Informacije, kdaj in koliko namakati, bi posameznik lahko zbiral sam, če bi bil zelo zainteresiran, ali pa bi jih prejemal preko sistema podpore za odločanje o namakanju, za kar si prizadevamo z Arsom. Morda se tega lotevamo nekoliko pozno, marsikateri sistem v Evropi že dobro deluje. Po drugi strani pa se pojavlja nov trenutek pri razvoju sistemov za odločanje: senzorji za merjenje količine vode v tleh so vse bolj cenovno dostopni. Zdaj bi si lahko privoščili precej več meritev in bi imeli bolj strokovno podprto namakanje,« pravi Pintarjeva in dodaja, da je na terenu »čutiti velik interes namakalcev za pridobitev takšnih informacij«.