Najbrž ne verjamete, a telefon vsak dan uporabimo vsaj 80-krat

Ljubljana – »To in ono« je bil odgovor, ki ga je Franja Gros pogosto slišala iz ust mladih na razgovoru za službo. Zvenelo je prazno. Svetovalka centra Logout se je sama pri sebi spraševala: zakaj poenostavljajo, kam so izginile kompleksne povedi. Je vse pometla tehnologija in naša tesna navezanost nanjo?

Gotovo ne vsega, a dovolj, da so nad besednimi veščinami zaskrbljeni tudi profesorji, ki so redno v stiku z dijaki. Minuli konec tedna so s pisanjem eseja odprli maturitetno sezono in poskušali streti dva literarna oreha, Pomladni dan (Ciril Kosmač) in Ubežni delci (Anne Michaels). Profesorici ljubljanske šentviške gimnazije, sicer pa glavni ocenjevalki za slovenščino na splošni maturi Ireni Velikonja Kolar so pozneje priznali, da jim je šlo dobro. A vtisi so varljivi.

Kaj jo skrbi? Analiza lanskih rezultatov mature iz slovenskega jezika je na primer pokazala, da se sporazumevala zmožnost dijakov še vedno zmanjšuje. Slabša sta splošna pismenost in tudi bralna zmožnost. »Predvsem pri pisanju eseja je postalo očitno, da nekateri dijaki ne obvladajo jezika,« ocenjuje po dolgoletnih izkušnjah. Marsikdaj se vpraša, kako so sploh prehajali iz letnika v letnik in nazadnje prišli do mature.

Trend pismenosti pada, toda sama se ne predaja malodušju, saj je vse več dobrih dijakov, ki sežejo po najboljših ocenah. »Lanski rezultati so pokazali razpršenost. Več je nezadostnih, a več je tudi odličnih. Upanje ostaja.«



Upanje pa je pomembno negovati v času, ko vpliva tehnologije na razvoj možganov in vedenje otrok še ne poznamo do obisti. Telefon in druge prenosne naprave smo spustili v prostore, kamor do zdaj niso imeli vsi dostopa, ali pa je bil namenjen redkim: še ponoči se stiskajo k našim vzglavjem, našli pa so domicil tudi v učilnicah, kjer jih, če ni drugače določeno, prižigajo vsakič, ko osredotočenost nekoliko popusti. Čas nas navaja, da nam svet teče pred očmi in nas prepušča temu, da poskušamo sami kar najbolje zajeti zelo veliko drobcev močno razpršenih informacij. Mladi sami priznavajo, da slabše spijo in da jim pozornost popušča. »Pripovedovali so mi, da si ne morejo pomagati. Vsaj na uro morajo pogledati,« pravi Velikonja Kolarjeva. V pričakovanju novih sporočil ali informacij po nekaterih podatkih telefon vsak dan uporabimo vsaj 80-krat.

Najstnikom že peša spomin, opazno pa je tudi, da so bolj nagnjeni k narcizmu in zakrivanju lastne identitete, zaznavajo osamljenost, anksioznost, samodestruktivnost ...

Dijak škofijske klasične gimnazije in avtor najboljšega filozofskega eseja letos Marko Debevc je natančnejši. Tudi če počne kaj koristnega, se včasih fizično počuti slabo. »Če si preveč povezan, postaneš svet sam sebi. Ukvarjaš se s stvarmi, ki niso del tvojega vsakdanjega življenja. Samoiniciativen in aktiven si tam, kjer ti v resnici ni treba biti.«

Na šentviški gimnaziji so se odločili, da bodo letos uvedli dan brez mobilnega telefona. Ko so prišli v šolo, so ga predali ravnatelju. Večina jih je bila navdušenih nad blagodejnimi učinki.

Pouk brez telefona

Ni neznano, da je marsikatera šola problem poskusila zakrpati z bolj ali manj učinkovitim poskusom: telefoni so med poukom nezaželeni. Franja Gros iz centra pomoči pri čezmerni uporabi spleta Logout opozarja na raziskavo, ki je pokazala, da so dijaki bolje opravili test, če ob sebi niso imeli telefona. Med odmori so se več družili in manj prepirali.

Kar govori zdrava pamet, potrjujejo tudi strokovnjaki: otroci morajo imeti čim več stika z realnim svetom. Ni presenetljivo, da besedišče poleg prebranih knjig krepijo tudi klepeti ob šolski malici ali resni pogovori o vsebini kontrolne naloge.

Marko Debevc sicer zna presoditi, kdaj je treba potegniti črto. »A včasih si moram prav prigovarjati, da mi prijatelji pomenijo več kot telefon.«