Najboljše ni nujno najbolj tehnološko izpopolnjeno

Celje – Šole, od osnovnih do fakultet, so v zadnjih treh tednih naredile velik premik v smer digitalizacije, čeprav na to ni bil pripravljen nihče. Kljub vsem donacijam in akcijam ministrstva za izobraževanje je še vedno nekaj otrok brez računalnika in brez spletne povezave. Izzivov je še veliko, da bi šola postala tako digitalizirana, da ne bi bilo treba več sedeti v razredu. Vprašanje je, ali si to sploh želimo. Šola namreč ni le prenašanje znanja, ampak tudi socializacija.

Zaposleni na Zavodu Arnes so v teh dneh med najbolj obremenjenimi. Skoraj čez noč so morali sistemu zagotoviti zadostne zmogljivosti. Nihče ni mogel biti pripravljen na tako povečanje, uporaba se je povečala tudi do stokrat, pojasnjuje Tomi Dolenc, zadolžen za komunikacijo z uporabniki iz Arnesa. To je pomenilo ne le nadgradnjo, ampak tudi »radikalno spremembo zasnove rešitve, njeno testiranje, širitev kapacitet s strojno opremo«. Dodaja, da so jim strežnike posodili Inštitut Jožef Stefan, podjetja Žabec, Xenya, DDH in Pošta Slovenije.

Čeprav ni šlo brez velikih izzivov, Dolenc pravi, da so pozitivno presenečeni. »Iz tistih nekaj odstotkov, kolikor so prej uporabljali digitalna orodja, se je morala država nenadoma preusmeriti v delo in izobraževanje od doma. Se pa vsi zavedamo, da je vprašanje, koliko časa bi družine lahko ohranjale tak tempo. To je lahko začetno navdušenje, ki traja mesec, dva, da pa bi morali šest mesecev ali leto dni tako delati, bi se moralo zgoditi še marsikaj drugega.«


 

Milijoni

Pravega stanja na terenu ne pozna nihče. Tudi če je računalnik pri hiši, je v družini lahko otrok več, oče in mati pa oba delata od doma. Tega se zavedajo tudi na ministrstvu za izobraževanje, kjer so prav v tem času zasnovali projekt Digi šola, v katerem z zbranimi sredstvi omogočajo in zagotavljajo informacijsko infrastrukturo ter računalniško opremo za vse otroke iz ranljivega socialnega okolja. Sporočili so, da je »glavno poslanstvo dolgoročno vzpostavljanje digitalne pravičnosti ter zmanjševanje razlik med osebami, ki imajo dostop do spleta in ustrezno opremo, ter tistimi, ki je nimajo. Prvi paketi donirane računalniške opreme so že dostavljeni na domove otrok.« Sredstva še zbirajo.

Oprema pa je šele začetek. Dolenc je opozoril na problem zmogljivosti omrežja in predstavil izračun: če bi 100.000 učencev, dijakov in študentov hkrati sedelo v videokonferenčnih razredih, v vsakem razredu po trideset, en uporabnik pa oddaja dva megabita na sekundo (Mbps), bi na hrbtenici omrežja to pomenilo 60 Mbps do posameznega uporabnika in 6000 gigabitov na sekundo (Gbps) v smeri proti uporabnikom. »Za primerjavo lahko povem, da Arnes letos načrtuje nadgradnjo hrbteničnih povezav na 100 Gbps, da bi zadostili potrebam superračunalništva,« pojasnil Dolenc.



Dolenc zato poudarja, da se je treba dogovoriti, kaj želimo, ko govorimo o digitalizaciji: »Linija 60 Mbps mora do uporabnika delati tudi tam, kjer danes nimajo signala in nobene povezave, hkrati pa je to treba pomnožiti s številom družinskih članov. Če hočemo vse to zagotoviti, se pogovarjamo o infrastrukturi, ki stane na stotine milijonov evrov. Lahko se odločimo za bolj realistično verzijo, ker ni treba, da smo ves čas na videokonferencah. Bo pa vseeno treba zagotoviti računalnike, opremiti šole, poskrbeti za infrastrukturo, torej napeljati optiko v bolj oddaljene vasi. Ključna pa je odločitev.« Dolenc priznava, da je odločitev zelo težka. Tudi zato, ker to ni enkratna investicija: »Pogovarjamo se lahko o milijonih, nekaj deset milijonih ali nekaj sto milijonih evrov. Potem je treba to tudi vzdrževati. Konservativno gledano je življenjska doba opreme pet let, dvajset odstotkov zneska, za katerega bi se odločili, je torej treba nameniti vsako leto. Samo za opremo.«
 

Vlaganja

Država je v digitalizacijo šol že vlagala v več projektih. Tudi zdaj poteka več projektov, med drugim inovativna pedagogika, v kateri sodeluje 75 šol, projekt gradnje brezžičnih omrežij na 952 lokacijah šol, končna dela so na 780 lokacijah, šole opremljajo z računalniki, prenosniki, tablicami. Na ministrstvu pravijo, da bodo »leta 2020 zagotovili celovito podporo za povečanje digitalne kompetentnosti na vseh ravneh, v kateri naj bi sodelovalo najmanj 220 šol. Prav tako bo ministrstvo iz evropskih sredstev dodatno zagotovilo oziroma nadgradilo infrastrukturo na večini šol.« Podobno načrtujejo tudi prihodnje leto.

Ena naprednejših šol na tem področju je šentjurska Osnovna šola Hruševec. Ravnatelj Robert Gajšek je dejal, da je največ odvisno od vodstva šole. »Tablične računalnike imajo učitelji pri nas za vsakodnevno uporabo že deset let. Šola je z vidika komunikacij in brezžičnega interneta dobro opremljena, učitelji s tem znajo delati, zato smo lahko začeli takoj 16. marca. Imamo tudi videokonference, ki so se izkazale za zelo dobre. Mislim, da smo proces res preskočili za nekaj let,« je povedal. To bo treba ohranjati tudi v prihodnje, opozarja Gajšek. »Tako kot imamo protipožarne vaje, bomo morali pripraviti neke dneve ali tedne učenja na daljavo. Da bodo oprema in učitelji v kondiciji. Treba pa je rešiti tudi zakonske težave, da lahko tudi z otrokom v prvem razredu komuniciramo prek IKT. Otrok do 13. leta starosti naj namreč ne bi imel elektronskega naslova.«


 

Digitalna šola

Ravnatelj Gimnazije Celje Center Gregor Deleja pa opozarja, da oprema še zdaleč ni digitalizacija, na procesni in kompetenčni ravni šole še niso prav daleč. Na nekaterih šolah zdaj usvajajo osnove, na drugih prvo nadgradnjo, procesi so dolgotrajni, opozarja Deleja: »V ospredju digitalnega niso več podatki sami, temveč njihova uporabna vrednost, na primer za sprejemanje pravih odločitev, povezav in kritičnega vrednotenja podatkov. In to je izjemna priložnost za spreminjanje neke generalne šolske paradigme, da ločimo zrnje od plev, in s kritičnim vrednotenjem učnih načrtov definiramo temeljna, uporabna in aktualna znanja.«

Tehtanje v tem trenutku pri uporabi na primer videokonferenc priporoča antropolog ZRC SAZU dr. Dan Podjed: »Ne zaradi varnosti, ker ne verjamem, da bo kakšna tajna agencija prisluškovala pouku, ampak zato, ker se ustvarja digitalna ločnica. Med tistimi, ki imajo dostop, in tistimi, ki ga nimajo. Po veliko slovenskih vaseh nimajo dostopa do spleta. Vsaj ne takega, ki bi zagotavljal neko normalno povezavo. Tisti bodo izločeni. Nehote bo nastala neka selekcija. Analogna šola, kakršno smo poznali pred mesecem in pol, teh razlik ne izpostavlja.«

Tudi če bi se jutri zbudili v povsem enakovredno digitalizirano Slovenijo, pa Podjed opozarja: »Zakaj bi imeli digitalne table, če bodo te čez deset, petnajst let absolutno zastarele? Klasična tabla je lahko stara sto let, pa bo še vedno funkcionalna, 'posodabljanje' stane skoraj nič. Šola je pomembna zaradi socializacije, ne samo zaradi prenosa znanja. Ta socializacija pa mora potekati v živo. Taki smo ljudje. Mislim, da bo šola prihodnosti kombinacija najboljšega, kar ponuja analogni svet, in najboljšega, kar ponuja digitalni svet. Zelo pomembno je, da to najboljše ne pomeni tehnološko najbolj izpopolnjeno, ampak tisto, kar pomaga pri razvoju družbe.«