»Na Krasu ne morejo narediti zgornjesavinjskega želodca, jaz pa ne kraškega pršuta«

Med 26 kmetijskimi pridelki in živili, ki jih je Slovenija zaščitila na evropski ravni, so zgodbe o uspehu, denimo v primeru kraškega pršuta ali kranjske klobase. Na drugi strani so izdelki, kot sta kočevski gozdni med ali tolminski sir, ki ju nikoli ne bo mogoče pridelovati v velikih količinah. »Vendar so ti pomembni v določenem okolju in bi morali biti tudi del razvojne politike,« pravi dr. Stanislav Renčelj.

Zgodba o zaščiti kranjske klobase sega v leto 2005, ko je osem proizvajalcev začelo poenoteno proizvodnjo te tradicionalne mesnine. Leta 2008 so po natančno določenem receptu, tehnologiji in kontroli izdelali 360 ton kranjskih klobas. Lani jih je 15 proizvajalcev v Gospodarskem interesnem združenju (GIZ) proizvajalcev kranjske klobase izdelalo 708 ton.



»Proizvodne količine povečujemo za 10 do 15 odstotkov na leto. Glavnina ostaja na domačem trgu, povečuje pa se tudi izvoz,« pravi generalna sekretarka GIZ Mesne industrije Slovenije Ana Ahčin. Recept za uspešnost kranjske klobase je homogenost skupine proizvajalcev, pravi Ahčinova: »In to, da je ta skupina ves čas aktivna in skrbi za promocijo.«

»Za temi res uspešnimi izdelki so podjetja,« še preprosteje pojasni Stanislav Renčelj, ki je sodeloval pri pripravi evropske zaščite za več izdelkov. Potem ko Evropa prizna poseben status pridelka ali živila, je pomembno, da imajo podjetja sistem za ohranjanje kakovosti izdelka, enotno tehnologijo, sistem kontrole in tudi promocijo, pravi Renčelj: »Na trgu se ve, kdo so.«

To pa ne more veljati za male proizvajalce. Zgornjesavinjski želodec, ki je bil prvič omenjen že leta 1620, delajo številni v Zgornjesavinjski dolini. Toda le trije so se vključili v sistem certificiranja. »Na začetku se zdi, da je zelo veliko papirologije, ko pa se to enkrat vzpostavi, gre lažje,« pravi Branko Petek s kmetije Selišnik iz Zgornjesavinjske doline. Med tremi proizvajalci naredi na leto približno polovico vseh zgornjesavinjskih želodcev, po ocenah 250 kilogramov.



Če upošteva stroške, ki jih ima z dokazovanjem, da je vse po predpisih, in doda še 600 evrov vsakoletne obnove certifikata, je jasno, da certificiran zgornjesavinjski želodec prodaja pod ceno v primerjavi s tistimi, ki naredijo podoben izdelek brez certifikata. »To delam zato, ker je to lokalna dobrota. Jaz ne morem narediti kraškega pršuta, na Krasu pa ne morejo narediti zgornjesavinjskega želodca in pomembno je, da vsak dela svoje,« pravi Branko Petek.

Tudi za Stanislava Knežiča, kočevskega čebelarja, velja podobno: s kočevskim gozdnim medom, ki ima na evropski ravni priznane kakovosti, ne bo obogatel. Ve, da ni težko razviti »prestižnega izdelka«, kar kočevski gozdni med gotovo je: »Toda živim od srednjega sloja, torej morajo biti tudi cene temu primerne.« Med iz neokrnjenih predelov je postal prepoznaven, vendar ima le 17 od 350 čebelarjev širšega kočevsko-ribniškega območja certifikat Kočevski gozdni med. Količine medu pa pokrijejo le slovenske potrebe.

»Tudi če so količine izdelka ali pridelka majhne, dajejo kraju vrednost,« opozarja Stanislav Renčelj. Lokalne posebnosti pomagajo pri promociji okolja, njegovi poseljenosti oziroma razvoju. »Zato je nujno, da se v lokalnem okolju zavedajo pomembnosti teh izdelkov ter da jim občine in država pri tem pomagajo,« še pravi Renčelj.