Na Kosovu je mirno, a mirno je tudi pred vsako nevihto

Pripadniki 49. slovenskega kontingenta v silah Kfor na Kosovu večinoma služijo v okviru nekinetičnega bataljona. To pomeni, da spremljajo vzdušje na terenu v svojem območju delovanja, ki obsega pet občin, poveljstvu misije služijo kot oči in ušesa in kot so nam zatrdili so razmere na terenu mirne. Se pa nihče od sogovornikov ne slepi, da miru in zatišju ne more slediti divja nevihta, kakršna je zalila močno pregreto Prištino ravno na večer našega prihoda. 

Skupino slovenskih novinarjev obrambno ministrstvo sicer redno vabi na obiske k pripadnikom Slovenske vojske, ki delujejo v okviru Natove misije Kfor na Kosovu. Toda tokratni obisk je bil po marsičem unikaten. To je bil namreč krstni novinarski polet z novim vojaškim taktično transportnim letalom C-27J Spartan, ki ga je Slovenska vojska poimenovala Martin Krpan, obenem pa je bila to zadnja pot Marjana Šarca na Kosovo v vlogi ministra za obrambo, saj sredi julija odhaja novim nalogam naproti v Evropski parlament v Bruselj.

Namesto na kosilo v prostoru za tovor v Prištino

Namesto na nedeljsko kosilo v krogu družine smo se odpeljali na vojaško letališče Cerklje ob Krki, kjer nas je sprejel stotnik Robi Resnik, izkušeni vojaški pilot in inštruktor, ki pilotira najnovejšo pridobitev Slovenske vojske. Kot nam je pojasnil, so se on in njegova posadka za upravljanje z letalom urili od prejšnjega aprila, prvi del urjenja je potekal na simulatorju letenja in na tem letalu v Italiji, drugi del urjenja pa so izvedli v Sloveniji.

Čeprav so za osnovne operacije po dobrem letu v celoti izurjeni, to ni konec usposabljanj, ta se bodo vrstila postopoma, ko bo vojska pridobivala nove module, s katerimi se spreminja namembnost letala, v začetku prihodnjega leta pričakujejo prihod modula za gašenje, ki bo 23 metrov dolgemu letalu z nosilnostjo več kot 11 ton, omogočal posredovanje pri večjih požarih doma in v tujini. »Sledila bodo še druga usposabljanja, da bomo postopoma s tem letalom lahko počeli vse, kar to letalo omogoča, ne le prevoz potnikov in tovora,« pravi stotnik Resnik.

Spomnimo, Slovenija je prvega od dveh Spartanov, za katere bo odštela skupno 129 milijonov evrov brez DDV, prevzela pred dobrega pol leta, naslednjega pa bi moral italijanski izdelovalec Leonardo dobaviti pred koncem letošnjega leta. »Tako kot vsak letalski operater, si tudi vojska zgolj z enim letalom ne more prav dosti pomagati. Zaradi specifik vzdrževanja prihaja do določenih oken, ko se letalo vzdržuje in ni plovno, zato je bistveno, da imamo vsaj še enega,« nam je pred začetkom slabi dve uri dolgega leta proti Kosovu pojasnil sogovornik.

Notranjost letala je, kot se za Spartana spodobi, špartanska. Vsak kubični centimeter notranjosti razmeroma visokega trupa deluje optimiziran tako, da lahko varno naloži in pričvrsti čim več tovora. Potniki, do 49 vojakov s polno opremo lahko sprejme, so tudi tovor, ki mu je mesto na nekakšnih improviziranih klopeh, narejenih iz mrež in postavljenih vzdolžno po trupu.

Kot je sicer v navadi v vojski, ima funkcionalnost prednost pred udobjem, zato so pogledi skoz redko posejana okna na trupu zelo oteženi, saj jih imajo potniki za hrbtom. Hrup propelerskih motorjev razmeroma uspešno udušijo glušniki, ki nam jih je vojska prijazno potisnila v roke pred vkrcanjem. Vonja po gorivu in vročine v notranjosti tega velikana pač ne uduši nič, zato ni čudno, da smo si že pred vzletom podajali vrečke, namenjene bruhanju.

Verjetno največji dosežek poti v Prištino (in nazaj) je, da nam je po nekaj kar neprijetnih turbulencah na vročem junijskem nebu uspelo ne pobruhati notranjosti našega Martina Krpana. Očitno imamo novinarji še kar trdne želodce, Krpanu pa želimo, da še dolgo ostane tako čist kot smo ga mi zapustili.

Vse je mirno, dokler ne začne treskati

Ko smo pristali na vojaškem delu letališča v Prištini, je v nas butnila peklenska vročina, od daleč pa se je proti glavnem mestu Kosova že valila črna stena oblakov.

K sreči so nas takoj strpali v lepo ohlajen mali avtobus in odpeljali v vojaško bazo, imenovano Film City na obrobju Prištine, kjer nas je sprejel praporščak Jurij Erzar, glavni podčastnik slovenskega kontingenta in obenem glavni podčastnik nekinetičnega bataljona celotne misije Kfor. Kot je pojasnil, nekinetični bataljon opravlja delo preko skupin za opazovanje in povezovanje, ki delujejo po celem Kosovu in so nekakšne oči in ušesa poveljnika Kforja. Poročila teh skupin s terena so ključna za pripravo poveljstva misije na morebitne spremembe vzdušja na terenu.

Slovenski prispevek v nekinetičnem bataljonu pa je tradicionalno toplo sprejet, saj Slovenci povečini razumejo in govorijo srbsko, zato jih srbsko prebivalstvo sprejema in jim zaupa bolj kot morda komu drugemu v uniformi države članice Nato zveze, po drugi strani pa med Albanci Slovenija uživa velik ugled zaradi zgodovinske privrženosti Slovenije kosovski samostojnosti.

Kosovo, ki po popolnem zastoju v dialogu o normalizaciji odnosov med Beogradom in Prištino, ostaja za varnost celotnega Balkana tvegano območje, so v preteklem letu zaznamovale številne provokacije, incidenti in tudi resno nasilje. Zato je neprestano spremljanje dogajanja in impulzov s terena ključnega pomena za oblikovanje taktik in strategije mirovnih sil Kfor.

»Naše skupine so osredotočene predvsem na sever Kosova, kjer se največ dogaja v smislu napetosti. Zaenkrat je položaj miren, smo pa pripravljeni opazovati dogajanje na severu, menjava dinarja za evre, prisilne izselitve prebivalstva in kot je denimo popis, ki se  je nedavno končal. Zaenkrat zapletov ne pričakujemo. Vse kaže, da situacija ne bo eskalirala, a če bo potrebno, smo pripravljeni na vse,« je dejal Erzar in kot nalašč je takoj po teh besedah iz črnih oblakov silovito zagrmelo, da so se kar stresla tla pod nami.

Približno 108 pripadnikov Slovenske vojske je v 49. slovenskem kontingentu na Kosovu, večina misij traja po šest mesecev, torej so Slovenci na Kosovu že 25 let. Kforjeve baze so od lanske jeseni, ko je prišlo do eskalacije med delom srbskega prebivalstva in pripadniki Nata, polne do zadnjega kotička in niti po četrt stoletja delovanja Kforja si nihče na Kosovu ne zna predstavljati, kako bi življenje na tem pregretem delu Balkana delovalo brez prisotnosti tujih oboroženih sil.

V petek bo Vidovdan in oči in ušesa mirovnikov na Kosovu bodo imela še več dela kot sicer, saj se bodo Srbi z vseh koncev Kosova, iz Srbije in od drugod z avtobusi pripeljali na Gazimestan v počastitev obletnice kosovske bitke, ki se je nekaj kilometrov ven iz današnje Prištine odvila na Vidovdan 28. junija leta 1389. Od tam avtobusi v policijskem spremstvu potnike odpeljejo v Gračanico, mesto z večinsko srbskim prebivalstvom, kjer stoji sloviti pravoslavni samostan.

Potem, ko so bile slovesnosti na Gazimestanu zaradi varnostnih tveganj lani odpovedane, naši sogovorniki iz Slovenske vojske letos ne pričakujejo tako napetega ozračja in so prepričani, da bodo okrepljeni varnostni ukrepi, poleg običajnega policijskega spremstva bo na vsakem od avtobusov tudi po en kosovski policist, tokrat omogočili varno izvedbo tradicionalne svečanosti.

Šarec: Za Slovensko vojsko prelomni trenutek

Minister za obrambo Marjan Šarec je po srečanju s poveljnikom Kforja, turškim general majorjem Özkanom Ulutaşom, stopil pred novinarje in poudaril, da je novo tovorno letalo omogočilo vzpostavitev zračnega mostu med Slovenijo in Kosovom in je zato to za vojsko prelomni trenutek. »To je tisto, za kar smo se borili in kar je Slovenska vojska že dolgo pričakovala. S tem dnem postajamo neodvisni in polno operativni, kar zadeva transport in to je za nas res velika sprememba,« pravi Šarec, ki kot ključni dosežek svojega predčasno končanega mandata šteje že začeto obsežno posodobitev vojaške opreme. Na vprašanje, kdaj bo znana dokončna odločitev o izbiri novega dobavitelja osemkolesnih oklepnikov, ni želel odgovoriti z jasno napovedjo, kdaj se bo to zgodilo, je pa poudaril, da morajo izbrati preudarno in da ne želijo kupovati mačka v žaklju.

Kdo bo njegov naslednik na mestu ministra, ni želel ugibati, saj je to odgovornost predsednika vlade, si pa želi, da bi se delo na ministrstvu nadaljevalo v podobni smeri, kot je to zastavila že njegova ekipa, ki je poleg dveh tovornih letal spartan kupila šest helikopterjev in dve protizračni bateriji Iris-T, prepričan je, da so veliko dela naredili pri popularizaciji vojaškega poklica med mladimi in prvi sadovi tega se že poznajo pri zanimanju  mladih za delo v vojski.

»Nadaljevati se mora modernizacija, nadaljevati se mora financiranje. Vemo, da smo po izdatkih za obrambo izmed vseh članic Nata tam, kjer si ne želimo biti in s povečevanjem sredstev bo potrebno še nadaljevati. Če bomo s tem nadaljevali, je v nekaj letih mogoče pričakovati kar velike uspehe,« poudarja Šarec.

Pomisleke, da bi vztrajno povečevanje izdatkov za obrambo lahko izčrpalo politično voljo za vlaganje v vojsko, Šarec zavrača in poudarja, da Slovenija ni nikakršen otok, ločen od sveta. Omenja Poljsko kot državo, ki za obrambo namenja že štiri odstotke bruto domačega proizvoda, tradicionalno nevtralni Švedska in Finska sta z odločitvijo za vstop v Nato zvezo živ dokaz, da so se varnostne razmere v Evropi radikalno spremenile.

Vsem, ki rešitev za Slovenijo vidijo v nevtralnosti, Šarec svetuje, naj si ogledajo, kako zelo militarizirana je nevtralna Švica, ki zelo veliko vlaga v vojaško opremo in kjer imajo povsem običajni ljudje vojaško orožje kar doma.