Na Jelši vabil mimoidoče na zanič žganje

Litija, Čatež – Petelini so na Martinovo soboto kikirikali, psi pa čisto pobesneli, saj tolikšne množice ljudi, ki se je danes udeležila tradicionalnega pohoda od Litije do Čateža, preprosto niso vajeni. Sonce je privabilo na Dolenjsko ljudi vse od Prekmurja do Primorja in od Gorenjske do Bele krajine. In tudi cviček je tekel v potokih.

Pred 161 leti je pisatelj Fran Levstik prehodil pot od Litije do Čateža. Staro pot, po kateri so nekdaj tovorili tovorniki, je prehodil večkrat, saj mu je bila prikladna predvsem v času bivanja na gradu Turn.



Dogodivščine in predvsem razmišljanja je strnil v potopisno obliko Popotovanje od Litije do Čateža, ki je postala slovenski literarni program. Čeprav je pot prehodil večkrat, se zdi, da je opisano prehodil prvič prav na martinovo leta 1857, saj sta jima s prijateljem Radovanom, ki je najbrž izmišljena oseba, nekakšen Levstikov duhovni dvojnik, odnašala in pot kazala starikava baba Tara in Mrtolaz, ki je nosil kapo z motíko oziroma s senčnikom.



Hodili so po grebenu, ki deli ozemlje Reke in Temenice, se pri Moravčah spustili v dolino in se spet dvignili navkreber do Čateža, kjer so pili razhodnjo oziroma kozarce vina pred slovesom. In danes ni bilo nič drugače, le da so pohodniki radi dvigovali kozarce, tako nekako za zdravje v številnih zidanicah in ob njih, še pred koncem pohoda.

Kandidat ponujal slabo žganje

Organizator Levstikove poti Rudi Bregar je bil zelo nezadovoljen zaradi nekaterih zelo agresivnih političnih strank, ki so svoje predvolilne pamflete izobešali na smrekah, bukvah in ostalih odebelenih drevesih. »Dal sem jim 20 evrov, da jih odstranijo, saj ti politični plakati preprosto ne sodijo na prireditev, ki je združevalnega in ne razdiralnega značaja,« se je pridušal Bregar. A vse skupaj ni ravno motilo približno 10.000 pohodnikov, ki so se danes udeležili tega tradicionalnega pohoda.



Na Jelši pri številki dve je kandidat za šmarskega župana Milan Izlakar izvabil obilo smeha med mimoidočimi, ko je pohodnike vabil na brezplačno žganje, a ni pozabil pripomniti, da ga je sam kuhal, »da zelo peče, saj je domače in zato zelo zanič«. Med pohodniki je bil tudi evropski poslanec Lojze Peterle.

Namesto kislega cvička, pivo

Precej živahno je bilo pri Bojčevi zidanici, v kateri je nekoč pri starem Bojcu rad posedal Levstik in nabiral pogum za obisk pri Toni Zidarjevi v Moravčah, ki je bila njegova velika ljubezen. »Vesel sem in rad se bom vračal v te kraje tudi takrat, ko ne bo tako organiziranega pohoda,« so besede, ki so jih za spletno Delo največkrat izrekli naši sogovorniki. Pohodnica Meta Blatnik iz Slovenj Gradca, ki se je pohoda udeležila prvič, je povedala, da je »extra dobro«, saj ji je všeč pokrajina, vreme in domačini, ki so zelo zgovorni in prijazni.



Pohodniku iz Primorske Bernardu Franku iz Škofij pri Kopru, ki se je pohoda udeležil s prijateljico Danijelo Kerin in tremi otroki pa je bilo všeč vzdušje in tudi domača kapljica cviček, ki je resda precej bolj kisel od njihovih primorskih vin, a je odličen za prebavo in tudi »malce več se ga lahko spije od naših«.



Letošnja letina cvička je precej boljše kvalitete kakor lanska, so se pohvalili vinogradniki na Gobniku, a je še zmeraj prekisla za vsak okus, pa pravijo tisti, ki so kljub Martinovi soboti prisegali na pivo. Tokratne debate pohodnikov, ko so malce pogledali v kozarec, pa so bile uperjene proti nepremičninskemu davku, s katerim zdaj grozi Šarčeva vlada, kakor tudi gradbeni inšpekciji, ki je tistemu nesrečnemu Kuzmiču v Bohinju pred leti podrla leseno hiško, medtem ko črnograditelju Eko resortu v Godiču v kamniški občini inšpekcijske službe nikakor ne pridejo do živega. Pravna država, pravijo ljudje, menda nima enakih kazenskih sankcij za vse. Nato so zvrnili kozarček in še eno lepo domačo zapeli.

Bogataj kritičen do novih izumljenih tradicij

Slavnostni govornik na cilju na Čatežu je bil etnolog dr. Janez Bogataj, ki je med drugim rekel, da pot od Litije do Čateža omogoča vpoglede in nova spoznanja na tem koščku kulturno raznolikega slovenskega sveta, na katerem se stikajo nekatera gmotna in nesnovna pričevanja kulturne dediščine s sodobnim življenjem. »Zato moramo to pot razumeti v prvi vrsti kot obliko izobraževanja, saj sodimo med tiste, ki svojo lastno deželo in domovino zelo slabo poznamo. Danes v Evropski uniji poteka čez 25 kulturnih poti, a le skromni dve potekata tudi čez Slovenijo. Teh dveh v večini ne poznamo, k ostalim se kljub večkratnim vabilom nosilcev poti nismo niti priključili.



Življenje v Evropi je usmerjeno k lokalnim in regionalnim kulturam ter njihovim dediščinam. Vendar se te na zapirajo vase ampak med seboj poskušajo sodelovati in tako bogatiti vsakega, ki spoznava njihove vsebine in drugačnosti. Zato ob prehojeni poti ni pomembno, koliko kilometrov je merila in kako hitro smo jo prehodili ampak, kaj smo novega na njej in ob njej spoznali in postali bogatejši za nove kulturne in naravne vrednote,« je bil kritičen Bogataj, ki je prepričan, da je prav Martinovo primer našega slabega poznavanja kulturne dediščine, saj smo na novo uvedli nekatere t. i. izumljene tradicije, nekatere prekopirane tudi iz germanske soseščine, namesto da bi sodobna martinovanja gradili iz številnih regionalnih različic, ki nam jih ponuja naša kulturna dediščina.



»Po poti kopiranja in ne kapiranja stopamo tudi pri drugih praznikih, ki vedno bolj dobivajo globalne vsebine in oblike ter preglasujejo pestre sodobne različnosti lokalnih kultur,« je prepričan Bogataj.