Mož pogrešane Slovenke: »Iskalna akcija končana, zahvaljujem se vsem reševalcem«

Na Mljetu še naprej pogrešajo 63-letno slovensko državljanko Almo Novljan, ki je brez sledu odšla neznano kam. Iz Hrvaške se je oglasil njen soprog Janez Novljan, in čeprav je utrujen in užaloščen, si je vzel čas za pogovor. Predstavil je, kako je nazadnje videl ženo, iz srca pa se je zahvalil vsem, ki pomagajo pri iskanju.


 

Ali iskalna akcija še poteka?

Uradno je končana, toda za konec tedna reševalci obljubljajo, da bodo spet prišli s petnajstimi reševalnimi psi. Prav nič jim ne zamerim, da so sedaj prenehali z iskanjem. Več od tega, kar so naredili, ne bi mogli. Pravijo celo, da je bila to največja iskalna akcija v zgodovini Hrvaške, vsaj tako pravi Marijo Begić, načelnik gorske reševalne službe iz Dubrovnika.
 

Koliko časa boste vi še vztrajali?

Danes in jutri zagotovo še, potem pa ne vem. Ženo iščemo sedaj trije iz družine, vendar v tej vročini je zelo težko. Pomagajo nam uslužbenci nacionalnega parka, prav neverjetno pa je, kako so nam v preteklih dneh pomagali vsi reševalci in prostovoljci. Iskali so jo z dvema vojaškima ladjama, čolni, vojaškim helikopterjem, droni, infrardečimi in termovizijskimi kamerami, tridesetimi reševalnimi psi … Gorski reševalci, vojaki, gasilci in člani mornarice pa so prišli iz celotne Hrvaške, nekaj tudi iz Bosne in Hercegovine.
 

Kaj pa slovenski reševalci? So prišli na pomoč?

Nihče. Lahko rečem samo to, da takšnih ljudi, kot sem jih spoznal tukaj na Hrvaškem, ni nikjer drugje, pa sva z ženo prepotovala velik del sveta. Kamorkoli pridem na otoku, nočejo ničesar računati, vso hrano nam častijo, niti avtokampa nočejo računati. Ljudje me kličejo, ali smo že našli ženo, pa sem jih tukaj videl prvič v življenju. Kdor takšne človeške topline ne doživi, tega ne more doumeti. Kot da so ljudje z drugega planeta.




 

Za ženo niste našli nobene sledi?

Niti ene. Tretji dan iskanja naj bi jo najprej videl neki gospod, da je pred njegovim avtomobilom prečkala cesto, dvajset minut kasneje naj bi jo videl še drugi moški, kako hodi ob cesti. In oba sta verodostojna, prvi je nekdanji direktor gozdnega gospodarstva Pelješac, drugi je uslužbenec Telekoma. Prvi moški je mojo ženo opisal z 80-odstotno natančnostjo. V njegovi pripovedi je bilo drugače zgolj to, da jo je videl v beli majici, čeprav bi morala nositi črno, a je tudi res, da če je slekla črno majico, je spodaj imela belo. Drugi moški pa jo je opisal s 95-natančnostjo, od klobuka, postave, majice …
 

Kako se je sploh izgubila?

Z ženo sva na ladji do Mljeta spoznala nemškega turista in skupaj smo šli do pristanišča. Ker smo imeli še uro časa, je žena kot zagrizena planinka opazila markirano pot in odšla po njej. Z Nemcem sva šla kmalu za njo, pot pa je takšna, da zaradi dreves in grmovja ne moreš s poti. Nemec je po približno dvajsetih minutah rekel, da gre nazaj, saj je imel zgolj natikače, jaz pa sem začel iskati ženo. Klical sem za njo, a je ni bilo več. Hodil sem naprej še uro in pol, nato pa sem se žejen in brez telefonskega signala vrnil nazaj. Ko sem prišel do kapitanije, smo poklicali rangerja, nakar je stekla reševalna akcija. Isti dan so z iskanjem začeli gasilci in lokalni gorski reševalci, naslednje dni pa so prihajali reševalci iz vse Hrvaške.
 

Kaj boste storili v prihodnjih dneh?

Po protokolu iskalna akcija traja šest dni, nato jo morajo končati. Ne vem, težko je. Dovoljenje imam, da ostanem, dokler hočem. Veste, najin zakon je bil odličen, prihodnji teden bi praznovala 44. obletnico poroke.

Še enkrat pa se lahko samo iz srca zahvalim vsem hrvaškim reševalcem. Njihov odnos, človeška toplina in profesionalnost so nekaj neverjetnega.