Morsko dno hrani celo radioaktivni spomin na Černobil

Živo srebro iz nekdanjega idrijskega rudnika, organokositrove spojine iz nekdanjih ladijskih premazov, ogljikovodiki iz industrijskih in zasebnih kurišč, herbicidi, pesticidi in kmetijska hranila, ne nazadnje pa še mikroplastika. Na morskem dnu je zgodovinski prikaz človekove dejavnosti, ki sega celo več stoletij nazaj. V Tržaškem zalivu so med drugim odkrili sledi radioaktivnega cezija-137, ki so ga reke sprale s tal, onesnaženih v černobilski jedrski nesreči iz leta 1986.

»Največji onesnaževalec Tržaškega zaliva je pritok reke Soče, preko katere se med drugim spirajo ostanki živega srebra in svinca iz nekdanjih rudnikov v Idriji in Rajblu, v okolici Trbiža. K temu je treba dodati še vnos pesticidov in herbicidov, ki jih uporabljajo v ekstenzivnem kmetijstvu v spodnji Vipavski dolini in Furlaniji. Ti se prav tako preko rečnih pritokov zlivajo v morje,« pove dr. Jadran Faganeli z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB).
 

Ribe s povišanimi vrednostmi živega srebra

Količine živega srebra, ki je v severnem delu Tržaškega zaliva močno prisotno, pa se od sredine zaliva proti Kopru zmanjšajo tudi do stokrat. Živo srebro, ki je pretežno vezano na delce v vodi, je po drugi strani velika težava v Gradeški laguni, kamor se tudi delno izliva Soča. Tam se namreč precej ukvarjajo z marikulturo in morajo ribe hraniti z umetno hrano, da vanje ne bi prehajala nevarna kovina.

»Proti nakopičenemu živemu srebru na morskem dnu ne moremo ukrepati. Tega pa se moramo zavedati pri načrtovanju gospodarskih dejavnosti na tem območju. Ob preteklih načrtih za plinski terminal in plinovod smo resno opozarjali, da gre za občutljiv del morskega dna. Tak poseg bi lahko povzročil ponovno dvigovanje in vnos živega srebra v morsko prehranjevalno verigo – ta pa se konča pri človeku,« razloži dr. Milena Horvat z Instituta Jožefa Stefana v Ljubljani. Četudi je glavnina živega srebra v Tržaškem zalivu nakopičena na italijanski strani, se populacije rib, v katere to prehaja prek planktona in drugih organizmov, premikajo po vsem zalivu.



»Gre za povezanost gospodarjenja na kopnem in posledic v obalnem morju. Če se, na primer, zgodi vdor presežka hranil iz kmetijske dejavnosti – prek spiranja tal v reke in morje, se v obalnem morju pojavi neravnovesje. To lahko sproži procese, ko se snovi, nakopičene v sedimentu, začnejo sproščati v vodo, kar velja tudi za strupene kovine,« navede. Težave lahko povzročijo tudi velike ladje, ki s svojimi ugrezi in propelerji dvigujejo usedline, enako se dogaja pri poglabljanju morja. »Ribe v Tržaškem zalivu imajo večinoma višje vrednosti živega srebra kot v drugih morskih okoljih, a so še vedno zdrava hrana,« poudari Horvatova.
 

Koprski in Piranski zaliv sta manj onesnažena

Prevladujoč morski tok v Tržaškem zalivu, ki je usmerjen od Istre navzgor in nato po italijanski strani navzdol, je po besedah Jadrana Faganelija vzrok, da je v južnem delu, ki je naše morje, manj težkih kovin. V Koprski zaliv se sicer zlivata Rižana in Badaševica, ki sta pred desetletji s seboj nosili tudi odplake tedanje industrije (na primer Lame in Tomosa), Dragonja pa je v Piranski zaliv prinašala ostanke kmetijske dejavnosti. Kljub temu, zatrjuje sogovornik, večje onesnaženosti zaradi tega v našem morju niso ugotovili. Poleg tega je Luka Koper z neprestanim poglabljanjem plovnih poti velik del morskega dna že očistila.
»V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so na Institutu Jožefa Stefana preučevali prisotnost radioaktivnih elementov, kot posledico jedrske nesreče v Černobilu. V Tržaškem zalivu so našli sledi tako radioaktivnega cezija-137 kot tudi svinca,« omeni Faganeli.

Vir onesnaževanja našega morja so tudi organokositrove spojine, ki so v nekdanjih premazih za plovila, ki so danes prepovedani. »Ko smo delali primerjalno študijo marin v Luciji in Miljah, se je izkazalo, da so vrednosti teh spojin povsod povišane. So pa marine načeloma precej zaprti sistemi, zato te snovi večinoma mirujejo na tleh,« zagotovi sogovornik. V morju ob Trstu so tudi povišane koncentracije poliaromatskih ogljikovodikov, ki so strupeni in kancerogeni. Ne izvirajo toliko iz transportne dejavnosti, pač pa so posledica gorenja tako v zasebnih kuriščih kot v industrijskih obratih.


 

Plastika v četrtini jadranskih organizmov

»Zadnje raziskave kažejo na prisotnost mikroplastike na vseh ravneh morskega prehranjevalnega spleta,« pove dr. Mateja Grego, Faganelijeva kolegica na Morski biološki postaji NIB. Zadnja raziskava, ki jo je lani v Jadranskem morju opravil inštitut iz Ancone, je pokazala, da so plastični delci v 25 odstotkih vseh morskih organizmov. »Na Škotskem, kjer so preučevali jastoge, pa so ugotovili že 80-odstotno prisotnost mikroplastike, pri nekaterih vrstah rakov na dnu Tihega oceana je delež celo stoodstoten,« omeni Gregojeva. Študije glede škodljivega vpliva na živa bitja so še v povojih, nakazuje pa se povezanost s slabšo rastjo in reprodukcijo. Čistilne naprave ne polovijo vseh plastičnih mikroodpadkov, da ne bi vdirali v okolje.

Sogovornica trenutno v Sloveniji vodi projekt Pirati plastike – dajmo, Evropa!, v okviru katerega z Inštitutom za vode RS in društvom Ekologi brez meja raziskujejo onesnaženost s plastiko in mikroplastiko. Težave so se lotili pri rekah, ki spirajo te snovi v morje, v projektu pa sodeluje več kot sto slovenskih šol. Velik odziv imajo tudi vsakoletne čistilne akcije obale v okviru tedna sredozemske obale, ki so dobra spodbuda za ozaveščanje prebivalstva. Kot zanimivost Gregojeva omeni, da je najpogostejši odpadek na slovenski obali cigaretni ogorek. Z epidemijo se je povečala količina odpadne zaščitne opreme in plastike za enkratno uporabo. Podobno ugotavlja tudi Tilen Genov, biolog in ustanovitelj društva Morigenos, ki opozarja, da se veliko živali zaplete v stare ribiške mreže ali druge odpadke. Pri delfinih, ki jih redno preučujejo, pa so opazili visoko prisotnost strupenih spojin PCB, ki so že dolgo prepovedane.


»Dejavnikov, ki obremenjujejo morje, je ogromno, tistih, ki gredo v smeri njegovega obvarovanja, pa zelo malo,« je prepričan Robert Turk, upokojeni vodja piranske enote zavoda za varstvo narave. Po njegovem mnenju je bila tudi nedavna razširitev obale med Semedelo in Žusterno v Kopru, ki je prekrila morske travnike, zgrešena. Skrbijo ga načrti za umetni otok in druge posege, ki jih predvideva osnutek pomorskega prostorskega načrta. »Ne razumemo, da morje ni neskončno. Podvodni travniki sestavljajo le nekaj odstotkov vsega obalnega morja. Zamislimo si, da bi imeli na kopnem le dva odstotka gozda in bi še tistega iztrebili,« poudari.