»V delovnem in šolskem okolju se takemu ravnanju, kot ga izvaja vlada, reče bullying. Odnos, v katerem močnejši izsiljuje šibkejšega. Ne spoštuje, ne vodi, ne spodbuja, ne kaže zgleda. Le izsiljuje in kaznuje.« Tako trenutno stanje v državi vidi specialni pedagog Marko Juhant, strokovnjak za motnje vedenja otrok in mladine.

Da je mladina ena večjih žrtev »komunikacijskega kaosa« politike, meni tudi Gregor Deleja, ravnatelj Gimnazije Celje-Center, ki je »zadovoljen, da se oblast enako, kot se igra s semaforjem odpiranja dejavnosti, ne igra s cestno-prometnimi predpisi, saj bi bile statistike smrti bistveno slabše«. V anketi med dijaki se je izkazalo, da ti v veliki meri ukrepe spoštujejo, a v njih ne vidijo smisla, razen tega, da bo spoštovanje ukrepov pomenilo skorajšnjo vrnitev v šole.

Ali sta torej za porušeno zaupanje ljudi v vlado ter nespoštovanje ukrepov, zaradi česar epidemiji koronavirusa ni videti konca, kriva stihijsko spreminjanje vladnih odločitev in vojaška retorika, s katero nam jih sporočajo odločevalci? »Gre za kombinacijo dejavnikov. Način komuniciranja in vodenja je le eden od njih,« odgovarja psihologinja Mateja Štirn. Nezaupanje in ignoranca ukrepov sta po njenem »precej običajen in pričakovan odziv na dalj časa trajajoče stresne okoliščine«, ne gre pa zanemariti niti osebnostne zrelosti ljudi, ki se ne držijo ukrepov, ki zasledujejo le lastno korist in se ogibajo kazni v slogu »če je možnost, da me ne bodo dobili, pravil ne upoštevam«.

Boj proti covidu naj bi temeljil na zaupanju. »A nič koliko funkcionarjev so kamere ujele brez maske, ko je bila ta obvezna. Zgleda ni nobenega, 'raji' so namenjene kazni za sendvič, rogljiček. Smučišča ja, ne, ja, ne … šola ja, če, ko, morda, se ne ve. Matura pa se ve, da bo,« je kritičen Juhant.
 

Motivacija namesto vojaške retorike

 
»Ko sem oktobra staršem napisal, da pričakujem, da bodo maturanti v šolo morda spet prišli februarja, morda marca ali še kak mesec kasneje, sem v odgovor prejel dvesto pisem, med njimi tudi pismo mame, naj ne bom tako črnogled,« pravi dr. Anton Šepetavc, ravnatelj I. gimnazije v Celju, kjer pouk – na daljavo, se ve – tudi v epidemiji poteka od prve do zadnje ure. Njegova jesenska prerokba je vse bližje resnici ...

Mladi imajo v starših že mesece učitelje in prijatelje, nimajo pa družbe svojih vrstnikov. Večina mladih (odraslih) ne zna ubesediti izkušnje, v kateri so se znašli, pravi specialni pedagog Marko Juhant: »Nekateri pa vendarle: vlada jih ne spoštuje, jih pa sili, laže, manipulira s podatki, kot lahko umreš s korono ali pa od korone. Statistike niso primerljive in še marsikaj zaznajo /…/ Sledi upor: maske ne, izkušnje, ki jih delijo med sabo, tako ali tako kažejo, da mlajši, če že, večinoma prebolijo bolj blage oblike okužbe. Vmes se pojavijo hujše zgodbe, a te so bodisi dvomljive – verjetno napihnjene in lažne – bodisi izpričujejo lažni občutek varnosti posameznika to se meni ne bo zgodilo.« Juhant se sprašuje: »Če mladi v okolju ne funkcionirajo, kot bi želeli in pričakovali, kdo nadzira, kdo oblikuje okolje?« In ponuja odgovor: »Vlada. Spremeniti je treba okolje! Mladina je še zdrava in odpor je popolnoma normalna stvar. Stvar normalnega razvoja. Vlada ni normalna.«

Profesorji so tudi terapevti

Tudi Gregor Deleja meni, da se nam kot družbi slabo piše, če bi mladi za zgled vzeli komuniciranje politike. »Ljudje smo socialna bitja in fizična distanca – kaj šele socialna – nista v naši naravi.« V anketi med dijaki se je izkazalo, da ti v veliki meri ukrepe spoštujejo, a v njih ne vidijo smisla, razen tega, da bo spoštovanje ukrepov pomenilo skorajšnjo vrnitev v šole.

»Ker je ta odločitev vezana na vsak konec tedna in ker ministrica (Simona Kustec, o. p.) govori glede na čas dneva in aktualno vremensko napoved, v šolah potrebujemo visoko stopnjo energije in razumevanja, da skušamo obdržati pozornost mladih, ki so tako kot mi predvsem upravičeno naveličani vsega skupaj.« Mnogi med profesorji, pravi Deleja, ki jim je biti učitelj poslanstvo, pedagoško delo nadgrajujejo še s terapevtskim: »Brez izdatnega angažiranja velikega števila učiteljev, dijakov samih in staršev zadeva ne bi delovala,« je prepričan, zato poziva ministrico Kustec, da javnosti zaupa vir, »ki nam potrjuje globalno vrhunskost in primat med narodi pri delu na daljavo.«

Težko popravljiva škoda

Neformalne stike, ki so nepogrešljivi za oblikovanje osebnosti mladih, tako z dijaki kot s starši redno vzdržujejo tudi na I. gimnaziji v Celju. Ravnatelj Šepetavc prek eAsistenta domala vsak teden odpošlje pismo na 1589 naslovov staršev, 860 naslovov dijakov in 83 naslovov zaposlenih. Zato lahko v imenu vseh z gotovostjo trdi, da »je bilo dovolj«. Mladi poročajo o hudih stiskah, o depresiji, naveličanosti, skoraj že brezupu, pravi Šepetavc, kar je »znamenje, da delo na daljavo nekatere vse bolj vodi v pogubo«: »Tolažimo jih, težave poskušamo urejati z razrednikom in s starši in za zdaj nam uspeva.« Šola ni le pouk, je druženje, odraščanje in zorenje in mlade smo vsega tega oropali. To je zelo težko popravljiva škoda zlasti za maturante, ki jim je v vodo padel maturantski izlet, ravnokar jim v vodo pada tudi maturantski ples. Edino, kar jim lahko v zvezi z besedo matura ponudimo, je matura sama …

Poskusi prisile krepijo nezadovoljstvo in odklonilno vedenje

Da vladne nedoslednosti in stalno spreminjanje odločitev v kriznih situacijah ne delujejo pozitivno, se strinja tudi psihologinja Mateja Štirn: »V takšnih situacijah morajo biti stvari čim bolj jasne, informacije pa preverjene, dosledne in ustrezno komunicirane.«



Medtem ko so ljudje v prvi fazi epidemije energijo še lahko črpali iz rezerve, so jim v drugi fazi možnosti za obnovitev virov energije, to so predvsem odnosi, druženje, gibanje ter v mnogih primerih tudi materialni pogoji, odvzete oziroma omejene. V takih razmerah vojaška retorika, svari, odpade. Poskusi prisile pri večini ljudi ne dosežejo želenih ciljev oziroma še okrepijo nezadovoljstvo in lahko tudi odklonilno vedenje. Seveda je treba ljudem sporočati tudi slabe novice. »A razlika je, ali z njimi strašiš ali informiraš ter jih hkrati motiviraš ter angažiraš v skupno akcijo. Pomembna je moč argumentov,« poudarja Štirnova, Zaupanje, opozarja, ne deluje na besedo, temveč se gradi. Nerazumno kaznovanje ljudi z globami, kot v primeru brezdomca, ki je dobil več glob zapored zaradi spanja na ulici v času policijske ure, zagotovo ne kaže na dobronamerno delovanje in skrb za varnost ljudi.