Med zgodovino, mitologijo in ideologijo

Francozi so 14. julij za svoj nacionalni praznik določili leta 1880, torej sto let po revolucionarnem prevratu. Že tedaj so se pojavljali pomisleki, ali je primerno, da se tako veličastno zaznamuje dogodek, ki je pomenil uvod v vladavino terorja. Vendar so zagovorniki poudarjali, da praznik slavi le padec Bastilje leta 1789 ali pa prvo zasedanje nove skupščine na isti dan leto pozneje, ko ni bila prelita niti kaplja krvi in je bila Francija še vedno ustavna monarhija.

Bi lahko potegnili vzporednico z našim 27. aprilom? Težko, dogodka sta pač tako po obsegu kot po vsebini, značaju in pomenu povsem neprimerljiva, čeprav gre v obeh primerih za manifestacijo upora in preloma z ustaljenim družbenim redom, oba pa sta po skoraj idealističnih začetkih rezultirala v brutalni državljanski vojni. Res so Francozi na svojo odločitev o prazniku počakali celo stoletje, ko so revolucionarni dogodki že dobilo mitsko patino, vstajniških akterjev ni bilo več nikjer, tretja republika pa seveda ni obdržala nobene od absurdnih in tragikomičnih revolucionarnih domislic, skupaj s tako imenovanim revolucionarnim koledarjem.

Praznik, ki razdvaja

Pri nas je tako imenovana polpretekla zgodovina še kako živa, pa tudi revolucionarni koledar je, seveda na neformalni ravni, še aktualen. Manifestira se v naši kolektivni zavesti, da se je slovenska zgodovina začela leta 1941 oziroma 1945, kar je nevzdržna premisa, ki v temeljih krni kompleksnost naše identitete, obenem pa je očitno neizčrpen vir sporov. Stvarna dejstva o ustanovitvi Protiimperialistične fronte (PIF) in njene poznejše transformacije v Osvobodilno fronto (OF) so jasna in nedvoumna, lahko bi rekli sapienti sat, vsaka nadaljnja razprava je odveč, vendar se v realnosti polemike ciklično ponavljajo in celo krepijo, zaradi česar 27. april nedvomno nima značaja konsenzualnega praznika.

Za uvid v to, kako zelo razdeljena in polarizirana je slovenska javnost glede tega vprašanja, zadošča že analiza mnenj in izjav v zadnjem desetletju. Medtem ko na eni strani političnega spektra ne dopuščajo nobenega dvoma o tako rekoč brezmadežnem uporu, na drugi strani njegov boljševistični ideološki karakter ocenjujejo za temeljni povod državljanske vojne.

Zgodovinar Božo Repe meni, da je »OF izpolnila večino svojih političnih ciljev in osvobodila slovenski narod«, nekdanji predsednik Danilo Türk je dejal, da je bila »odločitev za upor proti okupaciji največja odločitev v dotedanji zgodovini Slovencev in je zahtevala odločilen prelom s preteklostjo«, pesnik Ciril Zlobec pa je poudaril, da je »biti na partizanski strani tudi danes stvar človeške in nacionalne časti, vse preostalo pa je deviacija človeškega in nacionalnega obnašanja«.

Na drugi strani je precej drugačen pogled treh zgodovinarjev. Jurij Pavel Emeršič meni, da »je lahko vsakemu razumnemu človeku, ki ni bil deležen totalitarne pohabe, jasno, da se 27. aprila 1941 ni zgodilo nič«, Mitja Ferenc opozarja, da Slovenci 27. april različno sprejemamo, saj ga dobršen del Slovencev pojmuje kot dan upora proti okupatorju, dobršen del Slovencev pa ne, medtem ko zgodovinar in publicist Aleš Maver pravi, da gre predvsem za vprašanje realnega razmerja moči, saj med nosilci povojne oblasti, ki je zrasla prav iz stranpoti strahotne slovenske tragedije med drugo svetovno vojno in med še zdaj odločilnimi dejavniki oblasti, obstaja globoka povezanost.

Izbira bolj nevtralne obletnice?

Celotna zadeva je seveda temeljno povezana z vprašanjem sprave, ki je prav tako dobila že absurdne razsežnosti. Mnenja segajo od prostaške izjave Svetlane Makarovič v slogu »saj imajo spomenike, maše, shode na Rovtah, domobranske pesmi, kdo pa jim kaj hoče? Naj izkopavajo in pokopavajo svoje na svoje stroške, če ne vedo, kje naj prižgejo svečo. Pravzaprav, če ne vedo, kam bi s svečo, naj si jo nekam vtaknejo«, do konstatacije Draga Jančarja, da smo »družba ubogih manihejcev, ki niso sposobni razumeti kompleksnosti zgodovinskega dogajanja in ki se ne morejo zediniti okrog etičnega minimuma v pogledu zlasti na povojne dogodke, ki nas še danes tako določajo«. Izmed politikov se zdi še najbolj spravna lanska izjava predsednika Boruta Pahorja, ki je izrazil začudenje, kako je mogoče, da smo »odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne«. In dodal, da »ničesar ni treba pozabiti, prav nasprotno, vsega se je treba dobro spomniti, a čas je tudi, da kaj odpustimo«.



Bi se lahko temu naraščajočemu in vse bolj nesmiselnemu polemiziranju izognili z izbiro kakšnega drugega, bolj nevtralnega datuma, ki bi označeval slovenski upor v drugi svetovni vojni, ne nazadnje je bil 27. april celo med letoma 1952 in 1968 degradiran in je začasno izgubil svoj posvečeni status?

Glede na to, da je komunistična partija najprej neformalno, z dolomitsko izjavo iz februarja 1943 pa tudi formalno prevzela popoln primat nad partizanskim gibanjem, je iskanje nadomestnega datuma težavna naloga, ni pa povsem nemogoča. Če je zažig nemških avtomobilov v Volkmerjevem prehodu v Mariboru 29. aprila 1941, ki je bil nedvomno rezultat povsem spontanega ljudskega revolta, morda premalo odmeven, daljnosežen in atraktiven, pa bi morda lahko bil povsem ustrezen 13. maj 1941, ko so se v Mali Gori pri Ribnici prvič spopadli tigrovci in italijanske zasedbene enote.

Upreti se je treba hujskaštvu

Po mnenju pisatelja, publicista in urednika Mitje Čandra je izbor praznikov vselej kompromis in v resnici so vsakemu od nas nekateri bližje kot drugi. Kljub temu pa so prazniki v vsem svojem svetovnonazorskem razponu neki minimalen skupni imenovalec neke družbe. Stare demokracije so skozi čas izčistile pogled na to, kaj je njihov duhovni temelj. V mladih, kot je naša, so zadeve bolj nejasne, s tem pa tudi skušnjava, da bi prek nabora prazničnih dni simbolno preuredili podstat neke družbe. Skoraj ob vsakem prazniku se najde večja ali manjša skupina, ki mu nasprotuje, eni besnijo nad cerkvenimi prazniki, drugi nad tako imenovanimi komunističnimi, oboji pa veselo podpihujejo stanje permanentne nacionalne razklanosti.

Ta razklanost je po Čandrovih besedah dejstvo, pred katerim si ne smemo zatiskati oči, tragedija druge svetovne vojne še vedno živi med nami. Tudi zato bi morali z zgodovino ravnati karseda previdno, jo skušati predvsem razumeti in znati sočustvovati ne le s tistimi, ki so nam bližje zaradi naših družinskih vezi, ampak se predvsem vživeti v drugo, nasprotno stran. Spodbujati moramo zgodovinarje in umetnike, da nam odstirajo mnogoštevilne usode in perspektive, in se upreti slehernemu hujskaštvu, ki v polarizaciji vidi le svoj politični dobiček. S človeškimi tragedijami, ki so zaznamovale rodove, se preprosto ne bi smeli igrati, če želimo ohraniti najmanjši skupni imenovalec slovenske družbe. Druga svetovna vojna je po eni strani prinesla upor zoper okupacijo, ki ga je vodila komunistična partija, njen namen pa nikoli ni bil zgolj nacionalna osvoboditev, ampak tudi, če ne predvsem, komunistična revolucija. Nasprotna stran se je uprla tej nameri in plačala strašno ceno s kolaboracijo. »Druga svetovna vojna je za nas tragedija, ki smo jo deloma presegli šele z enotno voljo ob osamosvojitvi,« je sklenil Čander.

Možnost izbire

Res le deloma, niti danes niti v bližnji prihodnosti iskanje kompromisa očitno ni mogoče, vsaka stran je trdno vkopana na svojih stališčih. Še kako točna je za aktualne slovenske razmere na glavo postavljena von Clausewitzeva konstatacija, da je pri nas mir zgolj nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Edini korak k umiritvi razmer bi se zdelo zmanjšanje intenzivnosti aktivnosti na eni in na drugi strani. Vendar tudi to očitno ni mogoče. V Zvezi združenj borcev za vrednote NOB bodo menda samo od konca aprila do sredine junija pripravili več kot sto takšnih in drugačnih prireditev, kar kaže na pravo renesanso tovrstnih zborovanj. Prav nič ne bo k pacifikaciji pripomogel niti najnovejši projekt ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki je začel ob Poti spominov in tovarištva nazaj postavljati jambore z rdečimi zvezdami, kot da bi bile tovrstne zvezde ekskluzivni slovenski oziroma jugoslovanski simbol odpora in ne zgolj kopija ruskih boljševikov.

Kot kaže, nam ne preostane drugega, kot da se do nadaljnjega sprijaznimo s takšnimi odnosi in razmerami, morda pa bi se lahko tudi vsak izmed nas zase odločil, kaj bo proslavljal 27. aprila, in pri tem pokazal tudi nekaj domiselnosti in ne nazadnje humorja ter s tem dal vedeti, da se je prepirov dokončno naveličal. Nekateri bodo na ta dan vztrajali pri glorifikaciji OF, drugi pri njeni demonizaciji, tisti, ki so med vojno ostali zvesti kralju Petru in njegovi jugoslovanski vojski v domovini (JVvD), pa lahko proslavljajo rojstni dan Draže Mihajlovića, ki se je prav tako rodil na 27. april. Kulturniki in umetniki se lahko poklonijo čelistu Mstislavu Rostropoviču, pisatelju Carlosu Castanedi, skladatelju Aleksandru Skrjabinu ali pesniku Ralphu Waldu Emersonu, ki so preminili na ta datum, ali pa se spomnijo rojstva Samuela Morseja, iznajditelja morsejeve abecede.

Za politične liberalce je 27. april pomemben datum, ker se je takrat leta 1905 prvič sestala ruska duma in je bila s tem vsaj formalno prekinjena carska avtokracija, še pomembnejši pa je bil ta dan za Južnoafriško republiko, saj so takrat leta 1994 potekale prve svobodne volitve v parlament, s čimer je bil apartheid dokončno pokopan. Zagovornice pravic žensk imajo lepo priložnost, da se spomnijo prve izvolitve ženske predsednice spodnjega doma britanskega parlamenta v njegovi 700-letni zgodovini, in sicer je to 27. aprila 1992 postala Betty Boothroyd. In tudi za mlajše generacije bi se kaj našlo. Dne 27. aprila 1981 je bila, denimo, prvič predstavljena računalniška miška. Ali pa se pridružimo veliki večini tistih, ki so praznika veseli predvsem zato, ker je dela prost dan, in ga poskušajo preživeti čim bolj prijetno in predvsem čim dlje od takšnih in drugačnih govorov, fanfar, praporov ter oglušujočih zvočnikov in megafonov. Ne nazadnje smo v letu 2018.