LMŠ vodi, a Marjan Šarec bo vseeno težko znova premier

Ta teden se je zgodila tretja sprememba na vrhu politične stranke v manj kot letu dni. Najprej je jeseni vodenje SMC od ustanovitelja stranke Mira Cerarja prevzel Zdravko Počivalšek, februarja je z vrha Desusa odneslo dolgoletnega prvaka stranke Karla Erjavca, ki ga je nasledila Aleksandra Pivec, v četrtek pa je po premisleku o prihodnosti SD po šestih letih sestopil še Dejan Židan in predsedovanje prepustil evropski poslanki Tanji Fajon. Nova vodstva naj bi strankam prinesla nov zagon. Kakšno je trenutno razpoloženje volivcev in komu so zvesti? Zakaj še vedno nasedajo na nove »odrešiteljske« obraze v politiki?

V Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij so včeraj sklenili raziskavo Slovensko javno mnenje; podporo političnim strankam so merili mesec dni na vzorcu 860 anketiranih in dobili zanimive rezultate. Podobno je ugotovil Valicon v svoji raziskavi Politikon, v kateri so zaznali krepitev »antijanša sentimenta«, kar naj bi kazalo, da je prvak SDS Janez Janša spet zapravil priložnost, ki mu je padla v naročje po padcu vlade Marjana Šarca in z uspešnim spopadom z epidemijo covida-19.

Raziskava Slovensko javno mnenje kaže, da so volivci Marjanu Šarcu odstop očitno zamerili bistveno manj kot njegovi koalicijski partnerji, ki mu ne nehajo očitati, da je, ko je vrgel puško v koruzo in špekuliral s predčasnimi volitvami, oblast podaril Janši.

Tudi ta raziskava po podpori na prvo mesto uvršča LMŠ (14,6 odstotka), tesno za petami ji je SDS (14,3 odstotka), sledijo SD (devet odstotkov), Levica (7,7 odstotka), Desus in NSi z nekaj več kot tremi odstotki podpore, pred SAB je SNS, SMC pa ima manj kot odstotek podpore volivcev.



Če se je morda torej zdelo, da je Marjan Šarec v politiki že porabljena karta, vsaj za zdaj še ne kaže tako. Vprašanje pa je, kaj se bo v prihodnje dogajalo na levem oziroma levosredinskem polu. Koalicijski partnerji Šarcu v prvem poskusu pravzaprav niso priznavali kompetenc; a če se želi opozicija konsolidirati, se bo morala odločiti, ali Šarcu priznati status liderja. V nasprotnem primeru bo potreben nov obraz. SD je z menjavo na vrhu in z izjavo Dejana Židana, da si želi primata svoje stranke na političnem polu levo od sredine ter da vidi svojo naslednico kot bodočo premierko, priznala, da si novega mandata Šarcu ne želi podeliti. Židanov odstop bi bil namreč v tem primeru zaman.
 

Vse bolj naelektreno vzdušje

Scenarij, ki se preigrava na političnem prizorišču zadnje tedne, so predčasne volitve. Te bodo le, če se bo tako odločil Janez Janša.

Matjaž Han, vodja poslanske skupine SD in eden njenih najprepoznavnejših obrazov, pravi, da si volitev želi, ker bi se tako lahko na demokratičen način dobila nova večina, upa, da leva, ki bo lahko vladala. »Volitve so edina merodajna anketa, da se pokaže, ali in koliko si ljudje želijo določenih politik še naprej ali pa so, če se bodo na listah pojavili novi obrazi, tem tudi naklonjeni.«

Vzdušje v političnem prostoru je vse bolj naelektreno, opozarja Han, ko vladajoča koalicija čedalje bolj očitno negira institute parlamentarne demokracije. Prav tako je zaznati vse več nezadovoljstva med ljudmi. »Sam si želim, da bi ljudje na volitvah imeli priložnost čim prej povedati, kdo še ima njihovo zaupanje in kdo ne več.« Kritičen je seveda do Desusa in SMC, ki sta – kot prej deklarirani sredinski oziroma levosredinski stranki – že pokazala, da lahko svojo smer hitro obrneta glede na trenutne politične razmere in sta torej pripravljena sodelovati v levih in desnih vladah. »Sem pa prepričan, da se bodo politične spremembe, predvsem na levici in levi sredini, v smeri večjega povezovanja in večje konsolidacije levih in levosredinskih strank zgodile tudi zavoljo sprememb v vodstvu SD,« napoveduje sogovornik.



Politični prostor je razdeljen na štiri večje »bloke«, analizira Andraž Zorko iz Valicona. Prvega sestavljata desni SDS in NSi, v drugem bloku je LMŠ, tretjega tvorita SD in Levica, preostale stranke pa sestavljajo četrtega. To pomeni, da ni prevladujoče politične sile, ki bi lahko sestavila vlado brez sodelovanja vsaj enega izmed drugih blokov, hkrati pa je v tem hipu precej negotova tudi usoda strank z nižjo posamično podporo.

Zvesti in nezvesti volivci

Slovensko politično okolje je nestabilno vse od razpada volilne baze LDS, torej od leta 2008. Še pol leta pred zadnjimi volitvami je imela SD rating tudi krepko čez 20 odstotkov, na volitvah pa je osvojila polovico manj glasov. Vzrok je bil pojav LMŠ, ki je prevzela primat v raziskavah in so ji, kot navaja Zorko, februarja 2018 ankete namerile kar 26 odstotkov, štiri mesece kasneje na volitvah pa je ta stranka osvojila le še 12,6 odstotka glasov volivcev.

SDS ima po številu največje zvesto volilno telo. Velik delež zvestih volivcev imajo še preostale stranke z daljšo tradicijo, torej SD, NSi in Desus, a so po številu seveda precej manjše. Med novejšimi strankami ima po Valiconovih meritvah vse lastnosti zvestega volilnega telesa tudi Levica. Pri teh strankah je ključno vprašanje predvsem to, kako na volitvah k podpori pritegniti čim več neopredeljenih in taktičnih volivcev.

Na drugi strani so novejše stranke, ki nimajo zvestega volilnega telesa in lahko izmerjeno podporo izgubijo skoraj čez noč. Njihov največji izziv je preživetje oziroma ohranjanje podpore, dosežene na prejšnjih volitvah. To so stranke, za katere je značilna visoka stopnja prehajanja volivcev. Poseben primer je SNS, ki sicer sodi med stranke z daljšo tradicijo, a se je njeno volilno telo zamenjalo približno tako pogosto, kot njihovi poslanci v vsakokratnem sklicu zamenjajo stranko še pred koncem mandata.
 

LMŠ volivce »ukradla« SMC

»V raziskavi Politikon beležimo vse pretekle odgovore anketirancev – za nekatere so na voljo celo od volitev 2008 – kar nam omogoča analizo prehajanj med strankami tako na volitvah kot v vmesnem obdobju, ko je podpora zgolj izrečena, ne pa tudi uresničena. Z analizami prehajanj – migracij volivcev – je mogoče precej bolj natančno napovedati volilni izid posamezne stranke, ko se bližajo volitve, oziroma njen potencial pred volitvami. Iz teh analiz je, recimo, jasno razvidno, da skoraj celotno volilno telo oziroma bolje rečeno – trenutno bazo podpornikov stranke LMŠ – tvorijo volivci, ki so leta 2014 volili SMC, v zadnjem letu so k njim pribežali tudi tisti, ki so volili SMC leta 2018. Ker gre za tako imenovane prebežnike – nekateri med njimi so pravi volilni promiskuitetneži, ki so od leta 2008 zamenjali toliko strank, kolikor je bilo volitev –, ni nenavadno, da se ta baza razpolovi v vsega štirih mesecih, kot smo to lahko opazovali leta 2018,« pojasnjuje Zorko.

Zanimiv primer je, opozarja, tudi stranka SD. Ta ima zagotovljeno bazo volivcev, ki je svoj minimum prikazala leta 2014. Vstop v parlament za SD ne bo nikoli negotov, njena standardna podpora je pri desetih odstotkih. Leta 2008 je bila ta stranka prvo zatočišče glasov razpadle baze volivcev LDS. Da je SD še vedno na vrhu izbire, ko nestalni volivci iščejo varno pribežališče, se vidi iz raziskav v času med volitvami. Tudi po odstopu Marjana Šarca je kazalo, da bomo ponovno opazovali migracijo volivcev k SD, a se je po reaktivaciji LMŠ ta trend zaustavil.



»Četrtkovo spremembo na vrhu SD lahko ali celo moramo gledati prav v tem kontekstu – v želji stranke, da pritegne presežne volivce in svoj rezultat podvoji na 20 odstotkov, kar je realen cilj. Iz preteklosti pa vemo, da tista stranka, ki pokaže potencial, da lahko premaga SDS, ki je stranka z daleč najvišjo stopnjo odbojnosti (torej deležem volivcev, ki je ne bi volili v nobenem primeru), pritegne tudi taktične volivce in poseže po zmagovitih 30 odstotkih. To je precej verjeten scenarij tudi za prihodnje volitve, kadarkoli že bodo,« sklene sogovornik.
 

Novobrazi očitno še neizpeti

​
Ankete kažejo, da so volivci še vedno naklonjeni novim obrazom v politiki. Valicon je tako izmeril, da je za kar 46 odstotkov vprašanih Aleksander Čeferin, prvi mož Uefe, najprimernejši kandidat za predsednika vlade. Čeferin teh odgovorov, ki kažejo, da bi na volitvah lahko premagal večnega prvaka SDS, ne želi komentirati. Janez Janša sledi priljubljenemu Čeferinu s 30 odstotnih točk slabšim rezultatom.



Volivci so torej pripravljeni na »novega odrešitelja«, do česar je marsikdo močno kritičen.



"Slovence kar naprej utrjujejo v prepričanju, da je politika slaba, da so politiki slabi in da bi bilo še najbolje, da bi državo vodili nepolitiki. In v politiko po tekočem traku tako prihajajo novi obrazi nepolitikov, drug za drugim. V nekaj letih postanejo politiki in to je konec njihove kariere. Ne gre samo za propagando, tudi plačujemo politike slabo, malo denarja namenjamo za delovanje strank in temu primeren je jagodni izbor v parlamentu,« razmišlja Žiga Turk, profesor, informatik in nekdanji minister SDS ter član vladne svetovalne skupine za pripravo ukrepov za blaženje posledic epidemije koronavirusa.



»Spoštovanega Aleksandra Čeferina biciklistični mediji ne delajo, da bi ga lansirali za volitve. Za to je verjetno še prezgodaj. V javnost ga postavljajo zato, da se Janša ne bi pojavljal v zanj ugodnih primerjavah. Ljudje se spominjajo vlade s Šarcem, Židanom, Bratuškovo in za Janšo so te primerjave zelo prijazne. Politiki v parlamentu niso alternativa zanj. Za podpihovanje nezadovoljstva pa je alternativa nujna. Potrebne so sanje, da bi bilo lahko bolje. Vrabci v parlamentu da res niso kaj prida, ampak so pa golobi na strehah! Za to vlogo so si izposodili Čeferina. Če bo Janševa vlada padla – naj bi verjeli –, dobimo tako, v kateri bodo sami nobelovci in matere Terezije. Neverjetno, da si nekateri ljudje to celo želijo verjeti, čeprav je izkušnja, da je vsak začetnik slabši od prejšnjega,« je oster.

Janez Janša ima karizmo, vendar se zdi, da mu vsakič zmanjka sposobnosti, da bi to karizmo unovčil. Je torej – glede na krepitev antijanša sentimenta – z neprimerno komunikacijo že zapravil tudi svojo tretjo priložnost vladanja? »Janševa komunikacija mi sploh ni všeč. Bojim pa se, da je preveč enostavno vse skupaj pripisati slabi komunikaciji. Desnosredinski politiki imajo naklonjenost sredstev javnega obveščanja samo, če se odpovedo desnosredinskim stališčem. Spomnimo se na primer, kakšen državni sovražnik je v nekem trenutku postal Matej Tonin, ker se je nerodno izrazil o splavu. Ali pa Anže Logar, ko je stopil na prste globoki državi. Kangler tudi ni narobe tvital, pa so mu vseeno razbili občinsko stavbo in ga prisilili k odstopu. Bi imeli pa aktivisti v medijih nekoliko težje delo, če jim Janša ne bi vsak dan dajal materiala in bi twitter prepustil civilni družbi. Prisiljeni bi se bili ukvarjati z vsebino, kjer pa se ne dogaja nič desnosredinskega. To je tudi problem,« je prepričan Turk.
 

Kdo so tete in strici iz ozadja

Pričakovanja ljudi ob vsakem novem obrazu so seveda predvsem subjektivna. Vendar so nekateri prepričani, da je iskanje novih obrazov organizirano početje. »Politično sceno spremljam že dovolj dolgo, da nisem (več) naiven in mi je jasno, da imajo tovrstne raziskave zelo jasen namen in cilj. Zato tudi ne verjamem, da gre za pravilno izmerjeno pričakovanje velikega dela slovenskega volilnega telesa. Osebno sem tudi prepričan, da poteka organizirano iskanje novih obrazov. Zgolj v zadnjih dveh mesecih je bilo v različnih medijih navrženih že kar nekaj takih potencialnih novih obrazov, ki bi nastopili funkcijo predsednika vlade bodisi kar takoj ali po volitvah. S čimer samo po sebi ni nič narobe, problem pa je, če je edina programska točka teh novih obrazov ponovno 'anti JJ', pri tem pa tem novim obrazom zlasti mediji prehitro in preveč zlahka odpustite pomanjkanje tako idej kot kakovostnih kadrov, programa, sposobnosti, tudi znanja,« je kritičen Miro Haček, profesor FDV na katedri za analizo politik in javno upravo.



Nove obraze po njegovem prepričanju iščejo »strici in tete« iz ozadja. »S tem ne mislim toliko na politične botre kot na posameznike, podjetja in tudi nevladne organizacije, ki imajo svoje interese tako pri dodeljevanju velikih državnih poslov prek slabo delujočega in pomanjkljivega sistema javnih naročil in javnih razpisov kot pri upravljanju še vedno razmeroma obsežnega državnega premoženja,« pojasnjuje. Gre, skratka, dodaja, za boj za javna sredstva, razdelitev davkoplačevalskega denarja in pri tem si vsi navedeni seveda želijo za predsednika vlade nekoga, ki bo zgolj igral, da zadeve vodi in obvladuje, v ozadju pa bodo povsem drugi odločevalci. Ni jih malo, ki menijo, da so k spremembi na vrhu SD veliko pripomogli tudi prišepetovalci iz ozadja.