Les je predragocen, da bi ga zgolj kurili

Upokojeni profesor z Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete UL v Ljubljani Franc Pohleven je nekaj let vztrajno hodil od ministra do ministra ter jih prepričeval, da mora biti les najprej in predvsem namenjen predelavi in uporabi, ne pa da konča v izvozu ali celo v pečeh. »Ker mi o tem ni uspelo prepričati politikov, sem sklenil, da se obrnem na državljane, torej na volivce,« se spominja Franc Pohleven.



»Tako smo po nekaj letih načrtovanj s sodelavci leta 2009 v Cankarjevem domu prvič prostovoljno organizirali promocijsko razstavo z naslovom Čar lesa. Mnogi me takrat niso razumeli, a sem vztrajal. Letos bomo v Cankarjevem domu od 7. do 10. junija organizirali že trinajsto razstavo, ki bo nato potovala po Sloveniji,« je povedal njen idejni oče.



Pojasnil je, da je namen razstave ozaveščanje potrošnikov oziroma družbe nasploh o trajnostnem vidiku predelave in uporabe lesenih izdelkov. »Po letu 1995, ko so se začeli uvajati ukrepi proti podnebnim spremembam, se je Slovenija po mojem mnenju napačno odločila, da bo znižanja emisij CO2 dosegla z energetsko izrabo, torej kurjenjem lesa, ne pa s predelavo in uporabo lesnih izdelkov. Tako država prek Eko sklada in z drugimi ukrepi enostransko znatno finančno podpira kurjenje lesa, žal pa ne predelave. Takšen odnos države do lesa je delno kriv, da je nekoč uspešna in mogočna lesnopredelovalna industrija v Sloveniji skoraj v celoti zamrla, les pa končal v pečeh in izvozu. Nad temi ukrepi države sem bil zelo razočaran, saj je les predragocen, da bi ga zgolj kurili,« je prepričan profesor Franc Pohleven.
 

Leseni izdelki dražji od plastičnih

Že od prve razstave so vsak razstavljen izdelek opremili s podatkom, koliko je prispeval k znižanju CO2 v ozračju. V prvih letih razstav, pravi Pohleven, obiskovalci temu podatku niso namenjali posebne pozornosti, v zadnjem času pa se je to spremenilo. Franc Pohleven opaža, da se je po več kot desetletju odnos do uporabe lesa spremenil tako v Sloveniji kot v Evropski uniji. Pozitivne spremembe so opaznejše pri ljudeh kot pri politikih.



»Številne državljane smo navdušili za les, zato se vse bolj odločajo za leseno stavbno in notranje pohištvo ter gradnjo lesenih hiš. Vendar so kupci ob nakupu le-teh nekako kaznovani, kajti zaradi nerealnih cen so leseni izdelki dražji od plastičnih, kar je nelogično. Dokler bo država sistemsko podpirala kovinskopredelovalno in plastično industrijo, bo žal tako,« je kritičen Franc Pohleven.
 

Potrebujemo centre za predelavo lesa

Prepričan je, da bi zaradi vseh prednosti lesa kot biomateriala Slovenija morala čim prej pristopiti k prestrukturiranju lesnopredelovalne industrije in jo preusmeriti v trajnostno zeleno gospodarstvo. »Ravnati bi se morali po principu 'od hloda do proizvoda'. Les bi bilo smiselno opredeliti kot strateško surovino in na vseh ravneh z zakonodajo podpreti predelavo lesa v končne izdelke z visoko dodano vrednostjo. Na območjih, bogatih z gozdom, bi morali ustanoviti centre predelave lesa. S tem bi na podeželju ustvarili delovna mesta in zmanjšali dnevne migracije, hkrati pa omogočili razvoj trajnostno naravnanih naprednih vasi (Progressive Villages). Tako bi se gospodarska vizija Slovenije skladala z napovedano okoljsko in nizkoogljično industrijsko politiko Evropske unije oziroma evropske komisije,« pravi Pohleven.



Okrevanje gospodarstva po epidemiji je po njegovem prepričanju idealna priložnost za vse te spremembe: »A žal predlog načrta za okrevanje in odpornost premalo podpira lesnopredelovalno industrijo. V prednostni izbor so uvrščeni kapitalsko intenzivni sektorji, ki niso 'zeleni' in Sloveniji po epidemiji ne bodo omogočili »odpornosti«, saj v celoti temeljijo na uvozu surovin in energentov.«
 

Po zgled k severnim sosedom

Pri predelavi in uporabi lesa bi se morali zgledovati po razvitih zahodnoevropskih državah, predvsem po Avstriji. Franc Pohleven spomni, da se je lesnopredelovalna industrija v naši severni sosedi v zadnjih desetletjih zelo razvila. »V zadnjih petih letih se je povzpela na sam vrh gospodarstva in je pred epidemijo presegla celo turizem. Žalostno pa je, da je to dosegla tudi na račun našega lesa. V Sloveniji vlagamo v nego in gospodarjenje gozdov veliko denarja, kar je prav. Žal pa se z vlaganji v gozdove po naši krivdi okoriščajo tujci, saj najdragocenejša hlodovina konča v tujini. Hlodovini pa sledijo v tujino tudi zaposlitve,« je ogorčen Pohleven.



Sogovornik je zadovoljen, da se v Sloveniji lesna industrija v zadnjih letih nekoliko obuja, tudi zaradi direktorata za lesarstvo, ki so ga pred šestimi leti ustanovili na MGRT. Pohleven si zdaj že nekaj časa prizadeva, da bi v državnem zboru ustanovili tudi odbor za lesarstvo.



»Nastala so številna, sicer manjša, a zelo napredna lesna podjetja, ki proizvajajo običajne, a tudi neverjetno inovativne izdelke iz masivnega lesa in tudi iz ostankov proizvodnje. Iz lesa je namreč mogoče narediti skoraj vse; od objektov in vsakdanjih izdelkov (pohištvo, stavbno pohištvo, orodja) do tehnološko visoko razvitih izdelkov, kot so križno lepljene plošče, modificiran in utekočinjen les, izolacijske materiale, kot sta lesna in celulozna volna, tkanine, kot je viskoza, nanofibrilirana celuloza (NFC) in še vrste kemikalij, ki jih sicer pridobivamo iz nafte. In prav inovativne in vrhunsko oblikovane izdelke želimo na Čarih lesa predstaviti slovenski javnosti. Zato vabim podjetja, da do 10. maja prijavijo svoje izdelke za razstavo Čar lesa 2021,« sklene Pohleven.