Les bi nam lahko pomenil surovinsko osamosvojitev in večjo energetsko neodvisnost

Še vedno prihaja v »svojo« pisarno na oddelku za lesarstvo ljubljanske biotehniške fakultete v Rožni dolini, upokojen profesor (67 let), biolog po osnovni izobrazbi in mednarodno priznani strokovnjak za patologijo in zaščito lesa, avtor patenta o termični modifikaciji lesa in soavtor patenta zaščite lesa, nepopustljiv tudi pri ozaveščanju o neprecenljivi vrednosti in v poosamosvojitvenih letih zanemarjenem potencialu te naše edine naravne surovine.

 

Ste zaprisežen zagovornik porabe lesa, drugačne, kot jo promovirajo zdaj. Kako ste kot biolog zašli na to področje dela?

Že v osnovni šoli sem se nekako zapisal biologiji in potem nadaljeval v gimnaziji, kjer sem tudi tekmoval v okviru gibanja znanost mladini.
 

Ste torej že kot otrok kazali zanimanje za področje, ki je potem postalo vaš poklic?

Zanimali so me narava, gozd, najbolj pa gobe. Za hišo je bil gozd in odkar sem shodil, sem hodil tja. Zelo rad sem nabiral gobe. Z domačimi smo včasih še v temi šli v gozd in tam počakali, da se je zdanilo in smo lahko nabirali gobe, tistih šest, sedem vrst gob. V njihovo poznavanje me je uvedel oče. Takrat še ni bilo vedenja o gojenju gob, zdelo se mi je nekaj nadnaravnega, da bi kdo gojil gobe. Zato je bilo dobro obvladati znanje o vrstah gob, ki rastejo v naravi in so užitne. Ta strast je ostala. Drugo področje, ki me je pritegnilo že v osnovni šoli, pa je fotografiranje. Sicer pa sem bil član različnih krožkov, od dramskega, modelarskega, fotografskega, filmskega ...
 

Ste se zaradi gob odločili za študij biologije?

Po končani gimnaziji sem se najprej vpisal na FSPN (Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo), današnjo FDV, ker sem zaradi fotografije želel postati novinar. Ko pa sem po maturi šel na morje, je pretehtala odločitev za biologijo. Po vrnitvi z morja sem šel na biotehniško fakulteto, da bi vpisal študij biologije, a ker so bili vpisi na fakultete končani junija, so mi v referatu rekli, da se ne morem več vpisati na želeni študij. Ves žalosten sem se napotil domov in tik pred železniško postajo srečal sekretarja gibanja znanost mladini, Brdnik se je pisal. Ne boste verjeli, mene iz Štajerske sredi Ljubljane ustavi na ulici sekretar in me povpraša, kako sem, kateri letnik biologije sem. Povedal sem, da ne bo nič z biologijo, ker prihajam s fakultete, kjer sem želel vpisati ta študij, pa so mi povedali, da to ni možno. Ker sem pač naredil napako in sem se vpisal na drugo fakulteto, namesto da bi vpisal biologijo. Rekel mi je, naj prespim in grem naslednji dan še enkrat na biotehniško fakulteto in se vpišem. Najbrž jih je on poklical, saj so mi drugi dan, ko sem prišel tja, rekli, naj napišem vlogo in da me bodo mogoče izjemoma sprejeli. Septembra so mi potem sporočili, da sem vpisan na biologijo.

In ste si oddahnili?

Veste, da sem se ves mesec vsak dan zbujal z vprašanjem, ali me bodo sprejeli ali ne, ker me takrat študij na FDV ni prav nič več mikal. Po prejetem obvestilu sem se vpisal na želeno študijsko smer in potem študij tudi v rednem roku uspešno končal. Po diplomi sem imel srečo. Ker sem prej pač hodil veliko na teren s študenti višjih letnikov, ki so vsi proučevali rastline, žuželke, pa metulje in hrošče, gob pa skoraj nihče, so meni rekli naj kaj povem o gobah. Po vpisu v tretji letnik, me je ustavil študent četrtega letnika Marko Beden in rekel, da ve za službo zame. Da ena profesorica išče nekoga, ki se ukvarja z gobami in da ji je povedal zame. Ko sem med počitnicami delal kot študent policist, v križišču sem usmerjal promet, me je vprašal, kako to da nisem šel do te profesorice. Po dveh, treh tednih, ko sem odložil uniformo počitniškega prometnika, sem šel na fakulteto in tam srečal prof. Nado Gogala.

Ki je v nadaljevanju močno zaznamovala vašo kariero?

Prof. Gogalova mi je dala vse, kar mi je lahko v življenju. Mama mi je namreč umrla konec drugega letnika gimnazije in res sem imel srečo, da sem jo srečal. Bila je vrhunska raziskovalka in tudi kot človek prav neverjetna. Moral bi jo nadomestiti na fakulteti, vendar pa je bila biologija takrat v Jugoslaviji bolj slabo zapisana. To je bila veda, ki ni imela uporabnosti. Ko so me povabili, da prevzamem to mesto, sem se, čeprav težko, odločil, da grem z oddelka za biologijo na lesarstvo.

Zakaj iz biologije v lesarstvo?

Ker so bile tu gobe in ker je bila tu profesorica Krvinova, kemik po izobrazbi, s katero smo biologi že prej sodelovali. Plača je bila triinpolkrat večja, kar je ob treh majhnih otrocih pretehtalo. Na biologiji sem se sicer imel super, s profesorji, ki so bili potem moji sodelavci, smo se odlično razumeli, tudi Nada Gogala je bila odlična šefica, znanstvenica in tudi kot človek. Bila je dejansko ena prvih v Evropi, ki se je ukvarjala z mikorizo. Biologi smo imeli prostore na filozofski fakulteti, pogoji so bili nikakršni. Imel sem polovičko ene sobice kot laboratorij, delal sem doktorat pri dr. Gogalovi, ki je kot profesorica delila z mano svojo sobo. Iz tistih prostorov sem potem šel v najete prostore oddelka za lesarstvo, ki pa je bil razkošen. Na biologiji smo si prostor za vaje delili z antropologi, tako da smo za poskusi, ki smo jih zastavili pri biologiji, morali pospravljati. Tukaj pa sem imel dva praktikuma ...

Imeli ste torej boljše možnosti za raziskovanje?

Ja, in boljšo plačo in vse. Zato me še bolj boli, kaj se je naredilo s to industrijo. Na lesarstvo sem šel prav zaradi tega, ker je bila to prestižna, najbolj donosna panoga v Jugoslaviji in v Sloveniji. Lesarstvo je bilo takrat na vrhuncu. Žalosti me, da so uničili to panogo.

Znani ste kot velik zagovornik uporabe lesa, širjenja njegove uporabe na različnih področjih našega življenja. Tudi znanstveno ste delovali v to smer, se uveljavljali, sodelovali ste z različnimi institucijami doma in po svetu?

Moje področje je bilo, potem ko sem se ukvarjal z mikorizo, ki je spadala med rastlinsko fiziologijo, ker smo študirali povezavo med gobo in rastlino, koreninskim sistemom rastlin, da sem se ukvarjal predvsem z gozdom. Kot biolog sem se ukvarjal z gozdom, ker so te mikorizne gobe zelo pomembne za rast dreves. Potem sem šel na področje, kjer so povezali gozd z uporabo lesa. Brez gozda tudi lesa ni. Slovenija veliko vlaga v gozdove, žal pa je lesarstvo po osamosvojitvi padlo na najnižjo raven. Prej je bilo nekako enakovredno gozdarstvu, potem pa smo ga dejansko zbrisali.

Lesna industrija je izgubila dobršen del trgov ...

Saj je vsa industrija izgubila dobršen del svojih trgov, ampak v drugo industrijo smo vlagali, jo obnovili in jo dali celo tujcem. Vso umazano industrijo smo podpirali, in to je industrija izpred dvesto let. Imamo kovinsko industrijo, industrijo jekla. Imamo tri jeklarne na dva milijona prebivalcev, imamo tovarno aluminija, pa nimamo boksita, ki ga uvažamo iz Južne Amerike. Delajo z uvoženim plinom, zaposlenih je tisoč delavcev, porabijo 20 odstotkov energije. A je to smiselno za tako majhno državo? Po drugi strani imamo doma les, ki pa ga vidimo samo kot kurjavo. To me zelo žalosti. Zgrozim se ob strategiji ministrstva za okolje, v kateri je hvalospev kurjenju lesa. V njej so celo zapisali, kaj so vzgibi za pospešitev kurjenja in kje so ovire, da ni tega kurjenja več.

Kje so razlogi za to?

Mislim, da za vsem stoji močen energetski lobi, ki ne vidi prihodnosti Slovenije v zmanjšani porabi energije, ampak svoje koristi. Politika podpira energetsko potratno industrijo, ampak to ni industrija prihodnosti. Smo majhna država, ki lahko gospodarsko nekaj pomeni na področju, kjer imamo naravno danost v lastni surovini.

Je les naša nafta?

Ne maram primerjave z nafto, ker to pomeni, da smo takoj pri kurivu. Lahko pa rečemo, da je les naše bogastvo, naša danost, naš dragulj. Na žalost pa ga upoštevamo le kot gorivo.

Imajo ljudje, ki odločajo o naši prihodnosti premalo znanja, premalo vedenja o tem, kaj sploh imamo, kaj so lahko naše prave razvojne možnosti na tem področju?

Verjetno je vsa ta umazana industrija tako stimulirana in bogata, da ima vpliv. Tudi gozdarstvo je, čeprav ne več tako, kot je bilo, še kar spoštovano, cenjeno in ima določen vpliv. Gledal sem vnukov učbenik za četrti razred osnovne šole, v katerem so opevali materiale, ki izolirajo hišo, in je les obravnavan samo kot gorivo. Je pa upoštevan stiropor oziroma to, kako narediš izolacijo z različnimi materiali. Ampak veste, ko delamo tak izolacijski material, sprostimo toliko CO2, da ga ta hiša, ki bo pasivna, ne bo toliko zmanjšala v petdesetih ali pa sto letih. Mi pa moramo zmanjšati toplogredne pline zdaj.

Torej delamo veliko napako že v osnovnem izobraževanju?

Ja, vendar pa si otroci z ogledom razstave Čar lesa, ob katerem jim pripravimo tudi krajše predavanje, kaj pomeni les za okolje in človeka, pridobijo določeno vedenje. Navdušeni so nad lesom. Vsako leto me kdo tudi vpraša, kaj se bo zgodilo, če bomo zaradi uporabe lesa uničevali gozd. Razložim jim, da z uporabo lesa posredno tudi ščitimo gozdove. Če bomo namesto lesa uporabljali aluminij, plastiko in podobno, bodo tovarne, ki to proizvajajo, spuščale v zrak škodljive snovi, ki padajo na gozdove in povzročajo propad dreves.

Čar lesa je vsakoletna razstava, vaš projekt, s katerim ozaveščate, kaj vse je mogoče narediti iz lesa in kaj pomenijo za naše okolje izdelki iz lesa s svojim ogljičnim odtisom. Razstavo si ogledajo tudi ministri, predsednik vlade in kljub temu se nič ne premakne.

Po tem, s čimer se ukvarjam, me vsi poznajo. In še pravijo, da premalo storim, ampak to je moja čisto postranska dejavnost, pri kateri me včasih niti na oddelku za lesarstvo niso povsem podpirali, ker so rekli, da pretiravam. To je moje dodatno delo iz jeze, ker čutim dolžnost, da ljudi ozaveščam. Kot biolog vidim v lesu mnogo več kot samo izdelek. To je naša edina naravna danost, s katero bomo ščitili vode, zrak, naravno okolje, trajnostni turizem. To, da gledamo na les zgolj kot na gorivo, je največja napaka. Les bi nam lahko pomenil surovinsko osamosvojitev in večjo energetsko neodvisnost. Vsa ta umazana industrija v lasti tujcev nas dela surovinsko in energetsko odvisne. Ali bomo hlapci na svojem?

Imate ob vseh vaših prizadevanjih občutek, da ste nekakšen Don Kihot v boju z mlini na veter?

Doma sem z dežele, rasel sem na kmetiji in logično razmišljam. Vsak poklic, tudi če bi bil kmet, bi opravljal s to zavestjo. To, kar počnem, vidim kot poslanstvo profesorja. Seveda delam po svojih močeh. Moje področje delovanja so le lesni škodljivci in zaščita lesa, vse drugo je moja postranska dejavnost, za katero sem v zadnjih letih porabil ogromno energije.

Z vsakoletno razstavo Čar lesa vendarle pošiljate v javnost pomembna sporočila, tudi odločevalcem, ki se udeležujejo vaših prireditev.

A veste, kako je prišlo do te razstave, in to že pred 15 leti? Nekaj časa sem poslušal, gledal in opozarjal, kako narobe je, da les dojemamo zgolj kot kurjavo, potem pa sem začel z brošuro Les ohranja podnebne spremembe, uporabljajmo les. Izšla je v angleščini. Bil sem tudi vodja gozdno-lesne platforme in njen predstavnik v Bruslju do upokojitve. Tam so leta 2004 ali 2005 izdali to publikacijo, pri kateri sem sodeloval v angleški verziji, napisal sem tudi del poglavja o gozdu in fotosintezi, kako les v gozdu veže CO2. Če drevesa razpadejo, gre CO2 nazaj. Če pa posekamo drevo in iz njega naredimo izdelek, smo pa dejansko »utrgali« ta CO2 in ga skladiščimo in ohranjamo v lesenih izdelkih. In tukaj je prihodnost. Če les skurimo, je enako, kot če strohni v gozdu, s tem da nekaj energije že nadomestimo. Če bi to energijo uporabili za okoljske tehnologije, potem bi bilo to v redu. Če pa jo uporabljamo za cement in jeklo, za tehnologijo izpred dveh stoletij, pa praktično nismo nič naredili. No, potem sem s to brošuro hodil od ministrstva do ministrstva, da bi jo prevedli, da bi plačali prevod, pa so rekli, ja to pa ne. Takrat je bil Janša predsednik vlade, okoljski minister pa Janez Podobnik. K njemu sem šel, da bi izdali to brošuro. Rezultat je bil, da so na ministrstvu za okolje in prostor izdali brošuro z naslovom Les iz gozda do peči. To je bilo zame preveč. Tudi s svetom za les, ki sem ga neformalno ustanovil, v njem so bili ljudje različnih strok, od arhitektov, gradbenikov, etnologov, sociologov, dizajnerjev, smo poskušali stvari premakniti. Pa ni šlo. Ker na naših ministrstvih ni bilo podpore, da bi prevedli to evropsko brošuro in niso pokazali pripravljenosti niti, da bi prevedli iz nemščine brošuro avstrijskega Proholza, s katerim sem sodeloval in prispeval celo nekaj naših fotografij, so potem oni pokazali razumevanje in so namesto plačila za moje prizadevanje in sodelovanje z njimi poskrbeli za prevod in izdajo v slovenščini.

Pa toliko je govora o gozdno-lesni verigi?

Gozdarji so še vedno glavni. Veriga deluje samo takrat, ko vidijo svojo korist. Tudi ta slogan Les je lep je malo mimo. Les je bogastvo, je mnogo več kot »les je lep«. Les je lep je za otroški vrtec, ne pa za strategijo države.
Ta spodbuja porabo lesa tudi pri javnih naročilih.
Mislite na tisto določilo o obveznih 30 odstotkih v zelenih naročilih? Teh 30 odstotkov je za lase privlečenih, v resnici jih je 15 odstotkov, pa še v tem deležu sta ekoplastika in ekobeton. Zeleno naročilo ni, če je beton zeleno pobarvan. Če so zelena naročila, bi moral biti njihov delež najmanj 51 odstotkov, saj tudi volitev ne dobiš, če ni presežena polovica glasov. To je samo zavajanje, ta uredba sploh ne ščiti lesa, ker 15 odstotkov lesa daš že v ostrešje. Nisem proti jeklu niti proti betonu, ampak tukaj bi morali spremeniti razmerje. Sicer pa si pri nas kaznovan, če greš v leseno gradnjo, ker je dražja. Popolnoma razumem ljudi, tudi tiste, ki so ozaveščeni, če se pri gradnji hiše odločijo za nakup cenejših plastičnih oken namesto lesenih. Država je s svojo zakonodajo in uredbami pripeljala tako daleč, da je les dražji.

Kje vidite rešitve?

Nujne bi bile sistemske spremembe, da bi popravili zablode zadnjih 25 let. Glede na lesno bogastvo v državi, bi morali imeti kar ministrstvo za lesarstvo, ki je v času nekdanje države že bilo in takrat je bil največji razvoj lesne industrije. Po osamosvojitvi je les postal le še energent, z njim so upravljali gozdarji. Kot biolog tega preprosto nisem mogel razumeti. Pred vsakimi volitvami sem spisal memorandum in ga poslal vsem strankam in k vsem sem tudi osebno prišel, čeprav nisem v nobeni stranki. Spomnil sem jih na vlogo in pomen lesa, lesne panoge. Vsi so rekli, kako je to super, ampak zgodilo se ni nič. Pred letošnjimi volitvami prvič nisem poslal memoranduma, pa se je samo pri eni od manjših neparlamentarnih strank zgodilo, da je njihov predstavnik omenil naše lesno bogastvo. Politikom preprosto ni do spreminjanja odnosa. Nerazumljivo je, da ne podpirajo razvoja na naših naravnih danostih, koristnih za zdravje našega človeka. Plastika, ki je pri nas vgrajena v okna, je za igrače pri nas sicer prepovedana, v Nemčiji je njena uporaba prepovedana tudi v vrtcih in osnovnih šolah.