Krožniki, ki jih lahko tudi pojemo

Eva Štraser je med vsakodnevno vožnjo iz Mislinjske v Dravsko dolino, v družinsko podjetje Bokri v Radljah ob Dravi, ob pogledu na prostrana hmeljišča dobila zanimivo podjetniško idejo. Razmišljala je, kako bi plastične lončke, v katerih so spomladi na hmeljišča pripeljali na stotine hmeljevih sadik, zamenjali z biorazgradljivimi. Pred štirimi leti jih je prvič predstavila na trgu in požela veliko zanimanja domače in tuje javnosti.

Na prvi pogled jih ni mogoče ločiti od plastičnih. Toda razlika med njimi je velika: ekološki so izdelani iz agroodpada, po uporabi pa jih lahko odvržemo med biološke odpadke, ki jih v industrijskih kompostarnah predelajo v organski kompost. »Super moč naših lončkov je, da jih lahko skupaj z rastlino posadite v zemljo, kjer se nato v treh mesecih razgradijo. Njihova prednost je tudi to, da ob razgradnji delujejo kot naravno gnojilo,« pravi Štraserjeva.

Pot do biorazgradljivega materiala, ki ga uporablja za cvetlične lončke, ni bila preprosta. Z možem Domnom, zaposlenim v Gorenju Orodjarni, sta preizkusila vsaj petdeset materialov. »Naročila sva jih iz Nemčije, Italije ..., po pet do deset kilogramov vsakega. Nobeden od petdesetih se ni izkazal, čeprav sva prve izdelke skupaj z zemljo in semeni zelišč ponudila na trgu,« se spominja mlada podjetnica. V desetih dneh sta jih prodala okoli sedemsto. »Po enem mesecu so se lončki razpočili kot pomaranča in razpadli. Čeprav so bili lepi, niso bili funkcionalni,« razlaga. Po polomiji je sledil enoletni premor. Nato pa ...
 

Po pločevinke graha v Italijo

Podjetje iz Celja je iskalo industrijskega partnerja za razvoj materialov iz proteinov. Evo Štraser so našli prek fakultete za tehnologijo polimerov. V projektu je sodeloval tudi italijanski inštitut, ki je v sosednji državi pokupil pločevinke graha s pretečenim rokom uporabe, iz zrn izdelal proteine in jih pomešal z obstoječimi biopolimeri. V družinskem podjetju Evinih staršev Bokri so izdelali novo testno serijo cvetličnih lončkov. »V letu dni smo izdelali pet tisoč kosov, torej je bila to še vedno mikro testna vzorčna proizvodnja. O nas je objavila prispevek evropska televizija Euronews. Po objavi smo dobili povpraševanje z vsega sveta, kar je bil prvi pokazatelj, da ima naš izdelek globalni potencial.«

Povezali so se s strateškim partnerjem, nemškim podjetjem Spectalite, specializiranim za biorazgradljive materiale. Vodi ga dr. Karsten Brast. Pred kratkim so se skupaj predstavili na Kitajskem, na največjem sejmu plastike, bioplastike in gume Chinaplas. Za njihove materiale, izdelane po zahtevah posameznih izdelkov, se zanimata Gorenje in Panorganic, prvi za pomivalne stroje in drugi za solato Živa, saj bi radi plastične komponente zamenjati z bioplastičnimi.
 

Odpadna žita: zgodba za Slovenijo

»Zanje imamo rešitev: v komponentah, ki so zdaj 100-odstotno plastične, lahko okoli 40 odstotkov nadomestimo z agroodpadom. Na voljo so trije tipi tega odpada, odvisno, kakšne mehanske lastnosti bi radi z materialom doseglii,« razloži Štraserjeva. Prvi tip so bambusova vlakna. Njihov strateški partner iz Nemčije ima proizvodnjo teh vlaken na Kitajskem. Uporabna so v avtomobilski industriji. Drugi tip biomateriala so luščine, ki ostajajo pri predelavi riža, odpad, ki ga po svetu sežigajo. Tretji tip pa je odpad žita. »To je zgodba za Slovenijo,« je prepričana Eva Štraser. Uporabiti je mogoče vse, kar ostane po žetju.

Podjetje Evegreen se bo jeseni potegovalo za 3,5 milijona evrov evropskih sredstev, s katerimi bi v Šaleški dolini zagnali proizvodnjo biomateriala z okoli petnajst zaposlenimi. Največja naložba bo nakup stroja za predelavo granulatov, ki je pravzaprav petdeset metrov dolga proizvodna linija. Kupili ga bodo v Indiji.
 

Krožniki iz pšeničnih otrobov

Evegreen se povezuje s podobno velikimi in sorodno usmerjenimi podjetji po vsej Evropi. S poljskim Bipotremom so podpisali dogovor o skupni prodaji izdelkov. Lastnik mlina na severu Poljske je razmišljal, kaj naj s pšeničnimi otrobi, ki so se kopičili. »Ko jih je žvečil, je ugotovil, da se zlepijo kot kakšna guma,« pripoveduje Eva. Stisnil jih je v ekokrožnike, ki jih speče v pečici kot kruh. Po uporabi lahko končajo na kompostu ali pa kar v želodcih ljudi, mačk in psov, saj so certificirani kot hrana.

S sodelovanjem podobno mislečih se jim odpirajo nove prodajne poti: »Opažamo, da naših izdelkov, ki so naprodaj na spletu, ne kupujejo le zagovorniki ekologije. Kupujejo jih starejše gospe, ki pečejo pecivo, ter mladi za svoje mame, ki se navdušujejo nad ekološkimi rešitvami.« Za cvetlične lončke se zanimajo iz Združenih arabskih emiratov, Avstralije, Nizozemske in Češke, za biorazgradljivi material pa kupci iz Madžarske in Češke. »Obe panogi rasteta. Vendar nam ni pomembno, koliko zrastemo na leto, pomembno je, da rastemo zdravo,« poudarja Eva Štraser.