Krizno komuniciranje nosilcev oblasti je v krizi

Živimo v času, ko bi vsaka javna izjava premiera, predsednika republike, ministrov, poslancev in drugih nosilcev oblasti morala biti pretehtana in premišljena. Seveda tudi verodostojna. Zdi pa se, da se soočamo z razmerami, v katerih krizno komuniciranje šepa. Večkrat pa je tudi nekoordinirano.

V zadnjih dneh je to nazorno pokazal primer obveščanja o napovedanem ukrepu omejevanja gibanja prebivalstva. »Prebivalci bodo morali ostati znotraj lastne občine,« je napovedal uradni govorec vladnega kriznega štaba Jelko Kacin in dodal, da velja uživati, dokler je še mogoče.

Notranji minister Aleš Hojs je nato napoved omilil in govoril o omejevanju gibanja znotraj posameznih pokrajin. Kacin pa je v svojem javnem nastopu za njim cinično opozoril, da pokrajin Slovenija pač nima. No, iz MNZ so nato včeraj popoldne sporočili, da spremembe odloka zaenkrat ne načrtujejo, saj trenutno v zadostni meri služi svojemu glavnemu namenu.

Predsednik vlade Janez Janša se je med drugim zapletel v spor z javno RTV, češ da ima preveč zaposlenih, ki so predobro plačani ter da niso pravočasno obveščali o nevarnosti bolezni covid-19. Zadnje dni pa prek twitterja javno polemizira z državno agencijo STA.



Tudi twitter je postal kloaka različnih obračunavanj, med drugim je na primer poslanka SDS ozmerjala novinarje s hijenami.
 

Centralizacija komunikacij

Komuniciranje je pogosto ena prvih žrtev v kriznih razmerah, vrstijo se napake in nedoslednosti. Prva zakonitost kriznega komuniciranja je, da se hermetično centralizira vse uradne informacije. Poplava neusklajenih sporočil ima namreč lahko pri ljudeh povsem nasprotni učinek od tistega, ki si ga vlada želi doseči. Ljudi je strah, zato je nujno paziti na razmerje med pozitivnimi in negativnimi signali, ki se jih spušča v javnost.

Brane Gruban, strokovnjak za komunikacijski menedžment, povzema, da je za mentalno zdravje in motivacijo prebivalstva pomembno pravo razmerje pet proti ena v korist pozitivnih signalov. Zdaj je razmerje nasprotno, močno nagnjeno v prid negativnih. Strašenje pa je lahko uspešno le na kratek rok.

Svojo vlogo morajo seveda ustrezno odigrati tudi mediji. »V Sloveniji v medijih prevladuje izrazita nenaklonjenost Janezu Janši, njegove reakcije prek twitterja so zato s stališča psihologije razumljive, saj je povsem človeško zelo težko zdržati te napade. Karkoli Janša naredi, je za večino novinarjev narobe,« ocenjuje psiholog Matej Tušak.



Dejstvo je, se strinja, da vlada ni najbolj spretna pri komuniciranju, a psihologija uči, da je treba biti v kriznih intervencijah avtokratičen, saj kakršnakoli demokracija povzroči razpad sistema. »V kritičnih trenutkih so uspešni le avtokratični voditelji. Samoizolacije, ki so v tem trenutku potrebne zaradi omejevanja pandemije, sprožajo pričakovane reakcije nasprotovanja našemu 'skrbniku', kar vlada v tem trenutku je. Dlje kot bodo omejevalni ukrepi trajali, da ne omenjam katastrofalnih posledic za gospodarstvo, več odpora bo zato proti 'skrbniku'. Zato je pretehtana komunikacija, ki naj jo podprejo medicinska stroka in različne avtoritete, pa tudi opozicija naj ob tem deluje konstruktivno, izjemno pomembna. V nasprotnem primeru se lahko znajdemo v nepopravljivem kaosu,« opozarja Tušak.
 

Twitter kloaka

Da bi se premier, ministri in državni sekretarji twitterju vsaj v času kriznega komuniciranja odpovedali, se Grubanu ne zdi smiselno. Manija tvitanja po Trumpovem zgledu ima sicer lahko tudi hude stranske učinke, saj se izrečenega ne da več potegniti nazaj. Zato bi morali vsi prešteti do deset, preden tvit objavijo.



Evforija v zvezi s tako močnim komunikacijskim orodjem je nevarna in lahko škodljiva, izkušenj iz ZDA ni dobro nekritično prenašati v Slovenijo. Nekoliko samoomejevanja pri tvitanju pa je ne le dobrodošlo, opozarja, ampak nujno. »Zdaj so namreč v državniških vlogah in ne gre več za zasebno obračunavanje z drugače mislečimi,« še ocenjuje.

Gruban opozarja tudi na pomen komunikacije in javnega pojavljanja predsednika republike Boruta Pahorja, vrhovnega vojaškega poveljnika, ki je morda že zapravil ves svoj ugled, moralna avtoriteta pa, kot je dejal sam, ne želi biti, in ga razen tisoč ljudi, ki ga redno všečka na instagramu, večina državljanov ne jemlje več resno.