Kresnik

Na kresno noč, 23. rožnika, ko so poganski predniki ob spoznanju o pojemanju svetlega dela dneva skušali s prižiganjem kresov pomagati sončnemu bogu Kresniku, da njegova moč ne bi bila usahnila, bodo na Rožniku podelili kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman.

V drugi izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika je kresnik predstavljen kar v treh slovarskih sestavkih, med njimi se vzpostavlja prav posebno razmerje. Te tri besede so tako imenovane enakopisnice, torej besede z različnimi pomeni, ki imajo enako pisno, a nekoliko drugačno glasovno podobo. Kresnik je tako nagrada za najboljši roman preteklega leta, kresovalec ter bitje, ki predstavlja sonce in ima največjo moč prav ob kresu. Poleg enakopisnic poznamo tudi enakoglasnice, ki imajo enako glasovno, a nekoliko drugačno pisno podobo (rožnik in Rožnik). Te jezikovne danosti nas poleg kopice drugih spodbujajo, da se z jezikom poigravamo, kar počno tudi pisatelji.

Jezikovno igranje ni nekaj novega. Kdo ne pozna vsaj prgišča ljudske vednosti, ki je v zabavni in zapomnljivi maniri oblikovano v pregovore? Modrost, da je najdaljši dan na kresni dan, se je vse do danes ohranila v marsikateri kresni šegi, živi pa tudi v pregovoru: »O kresi se dan obesi.« Morebiti vam na kresno noč – na noč v rožniku, ko so nekoč kresniki v pomoč kresniku Kresniku prižgali kres, danes pa na Rožniku enemu od pisateljev za njegovo jezikovanje podelijo kresnika – v škorenj pade praprotno seme in boste slišali, kaj imajo o kresnikih povedati kresnice.

—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica Manca Černivec.