Kratka sapa angleške kolonizacije Posočja

Tolmin – Kar 70 odstotkov nepremičnin v zgornjem Posočju, ki so med letoma 2004 in 2009 šle v tuje roke, so pokupili Britanci; od prodanih 313 jih je 218 dobilo britanske lastnike. Funt je bil še leta 2008 vreden 1,6 evra in relativna bližina številnih letališč z nizkocenovnimi letalskimi prevozniki je Soško dolino čez noč naredila za zelo iskano.



Najpomembnejše so bile nizke cene nepremičnin. »Ko je Slovenija postala članica EU, so bile nepremičnine pri nas za Britance zelo poceni. Povprečno je bilo mogoče kupiti staro nevseljivo hišo za 20.000 evrov do 50.000 evrov,« se spominja Anglež Matthew Norfolk, ki se je za svojo prvo hišo v Posočju zanimal pred dvanajstimi leti. Samostojni posredovalci nepremičnin so brez uradnih licenc vzpostavili stike z nepremičninskimi agencijami v Veliki Britaniji, ki so aktivno promovirale dolino in preostalo Slovenijo, Otočani pa v primerjavi z drugimi tujci, ki so poleg lokacije želeli še urejeno infrastrukturo in bližino urbanih središč, niso bili tako izbirčni. »Večinoma so bili kupci spodnjega srednjega sloja, ki niso imeli veliko denarja. In ko so se razmere čez nekaj let spremenile, so hiše ostale še nedotaknjene ali napol končane. Mnoge od njih so se spet znašle na trgu,« pravi Franci Repše iz nepremičninske agencije Renes.

Obnova podrtij

V večini primerov so Angleži – srednjih let ali upokojenci – kupovali stare hiše, pogojno vseljive ali celo podrtije z namenom, da jih obnovijo in uporabijo za poletno počitniško rezidenco. Mlade družine se za trajno selitev v Posočje niso odločale. »Vsi smo razmišljali enako in imeli nakupe nepremičnin za projekte, ki bi jih sami izvedli. Ampak večina se je s tem zelo mučila, dela so obstala napol poti in tudi tukajšnja zima je mnoge precej presenetila. Utrip doline je pozimi zelo drugačen. Nekateri so zato ostali samo nekaj let in nato iskali izzive drugje,« pravi Norfolk.

Realnost je mnoge kmalu presenetila. Izkazalo se je, da je bilo kupovanje v veliko primerih posledica klasične špekulacije s predvidevanjem, da se bo nepremičninski balon večno napihoval. Angleži so postali tudi tarča kritik glede kakovosti izvedbe del, češ da ne upoštevajo lokalnih gradbenih zahtev s pomembno protipotresno zaščito na čelu. Nekateri so svojo naložbo namenili za turistično dejavnost, a so poslovali zelo po domače. »S prvimi inšpekcijami predvsem na Gorenjskem so spoznali, da Slovenija pač ni banana republika in da bodo morali uradno poslovati,« je navedel Repše. ​Britanci so lani na Severnem Primorskem kupili 12 nepremičnin.​

Trg se počasi prebuja

Leta 2006 so vsi tujci na območju tolminske upravne enote kupili več kot sto nepremičnin. Dve leti pozneje le še pol toliko, leta 2009 pa je prodaja dosegla le še desetino rekordnega leta. Sledilo je dolgoletno mrtvilo, po letu 2013, pravi Repše, pa je trg spet nekoliko oživel: »Vendar bolj na Goriškem, medtem ko v Posočju še vedno vlada nekakšno mrtvilo z redkimi nakupi.« Oblikovalec Matthew Norfolk je medtem kupil štiri nepremičnine – po dve hiši v Podmelcu in Kobaridu. Tri je, razen grobih zidarskih, strešnih in inštalacijskih del, obnovil sam. Zdaj jih uspešno oddaja turistom. »Nove nakupe odplačujem z denarjem, ki mi ga zagotavljajo hiše s turistično dejavnostjo. Obnova sicer traja nekoliko dlje, a zanjo ne potrebujem kreditov in hipotek. Dokler bodo turisti obiskovali dolino tako pogosto kot do zdaj, je to varna naložba,« je prepričan Norfolk, ki zadnji dve leti živi tudi v Sloveniji in si je pred kratkim tu ustvaril tudi družino. Ocenjuje, da v dolini stalno živi nekaj več kot deset Angležev.

»Odločitev ni bila lahka, težka pa tudi ne«

Letos se je za nakup stare hiše v Kobaridu odločil tudi v Münchnu živeči Anglež Rob Chapman. »Večina hiš, ki so naprodaj, ni obnovljenih, v Kobaridu jih je veliko tudi praznih. V dolino se zaradi športnih aktivnosti vračam že več kot desetletje in sem se tako kot vsi vanjo zaljubil. V določenih delih leta pa je v Kobaridu premalo turističnih nastanitev, zato sem se odločil za naložbo. Odločitev ni bila lahka, težka pa tudi ne,« je pojasnil.

Cene nepremičnin so še vedno dostopne, pravi, a v posameznih primerih tudi astronomske. Najvišjo ceno na nepremičninskem trgu ima hiša, ki jo je v vilo pred leti spremenil prav Anglež, a mu jo je nazadnje prevzela slaba banka: zdaj je naprodaj za 850.000 evrov.

»Cena je odvisna od tega, kaj želiš. Toda cen ni mogoče primerjati z britanskim trgom in nikakor ne z Münchnom, kjer so se v zadnjih dvajsetih letih cene početverile, za kvadratni meter je treba povprečno plačati 10.000 evrov,« je ponazoril Chapman.
Na tolminski upravni enoti pravijo, da tujci kupujejo predvsem stavbe s pripadajočim manjšim kmetijskim zemljiščem, zelo redko pa celotne kmetije. Po podatkih upravne enote Britanci lani in letos niso bili na prvem mestu med tujimi kupci, saj so lani opravili tri nakupe, letos pa dva. Nekaj jih je svoje nepremičnine tudi prodalo, največkrat pa so jih kupili prav tako tujci. Med njimi prevladujejo Rusi, Belgijci, Nemci, Nizozemci in Švicarji.