Kot bi dihali s ščipalko na nosu in slamicama v ustih

Povišan krvni tlak, hitra utrujenost, zadihanost, bolečine v prsih, modrikaste ustnice in ob malce večjem naporu občutek omedlevice … To so simptomi, o katerih ljudje pogosto tožijo, zato niso redki primeri, ko zdravniki v zgodnji fazi težko postavijo pravo diagnozo – da gre pravzaprav za eno redkih bolezni, pljučno hipertenzijo, za katero ni zdravila.

Natančnega števila obolelih s pljučno hipertenzijo v naši državi ni, govorimo lahko le o približku, pravi Tadeja Ravnik, predsednica Društva za pljučno hipertenzijo Slovenije. Po njenih ocenah ima ima eno od oblik pljučne hipertenzije od petdeset do sto prebivalcev na milijon; med Slovenci torej od sto do dvesto ljudi.

Zaradi posledic epidemije covida-19 so v Društvu letos poudarek dali na trombembolično obliko pljučne hipertenzije, ki se lahko pojavi po preboleli pljučni emboliji ali tudi iz neznanega razloga. Kot pravi Ravnikova, je že zdaj zaznati povečano število tovrstnih obolenj, ki so posledica okužbe s koronavirusom.

O vzrokih lahko pogosto le ugibamo

Za pljučno hipertenzijo je značilen povišan krvni tlak v pljučnem ožilju; sistolični je višji od 35 milimetrov živega srebra (mmHg), povprečni tlak v pljučni arteriji pa višji od 25 mmHg. Pacienti s pljučno hipertenzijo so videti zdravi, a že hoja po stopnicah jim povzroči hude preglavice. Pogosto jo celo stroka zamenja za astmo ali zgolj slabo telesno kondicijo. Pacienti s pljučno hipertenzijo v razvitih državah po podatkih PHA Europe, krovne organizacije za nacionalna združenja bolnikov s to boleznijo, za natančno diagnozo izvedo v povprečju po dveh, treh letih. A žal imajo takrat že v 75 odstotkih napredovalo bolezen. »Zato je treba zlasti družinske zdravnike opozoriti, naj imajo pri ugotavljanju diagnoze v mislih tudi to bolezen, da bodo lahko pacienta hitreje napotili k specialistu,« pravi Ravnikova.

Še vedno premalo vemo o njej

Krvne strdke v pljučih je v nekaterih primerih mogoče tudi operativno odstraniti. Na fotografiji: robotska operacija. FOTO: Arhiv Ukc

Vzrokov za nastanek pljučne hipertenzije pogosto ne poznamo. Po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije jo je mogoče povezovati tudi s prirojeno srčno boleznijo, z boleznimi vezivnega tkiva, jeter, z izpostavljenostjo drogam ter toksinom ... Bolezen je lahko tudi dedna, pogosteje pa zanjo poleg tistih, ki jih že pesti katera od osnovnih bolezni, obolevajo mlajše ženske, med njimi nosečnice in mlade mamice.

Pljučnih hipertenzij je pet oblik. Najpogostejša oblika je pojavljanje krvnih strdkov v globokih venah nog, ki se odtrgajo in potujejo po ožilju do pljučnega žilja, kjer se zagozdijo.

Glede na to, da za pljučno hipertenzijo obolijo ljudje ne glede na starost in da hitro napreduje, sodi med težje redke bolezni. Kadar zdravila, ki bolezen le upočasnjujejo, odpovedo, preostane bolniku le še transplantacija pljuč, včasih celo srca. Nekaterim bolnikom, ki imajo v pljučih krvne strdke, je le-te mogoče tudi operativno odstraniti. Uspešna operacija zelo izboljša bolnikovo stanje, se pa mora oboleli doživljenjsko zdraviti z antikoagulacijskimi zdravili, ki preprečujejo nastajanje novih strdkov.

Zaradi še vedno pomanjkljivega znanja o pljučni hipertenziji društva po vsem svetu redno osveščajo ljudi o netipičnih simptomih bolezni. Minuli vikend je o njih v ljubljanskem Mostecu osveščalo tudi slovensko društvo. S šestminutnim testom hoje so obiskovalci na lastni koži izkusili, kako je dihati s pljuči obolelega s pljučno hipertenzijo. Enako je dihanju zdravega človeka s ščipalko na nosu in slamicama v ustih …