Korona­talenti

Koronapočitnice, tako tečnemu tičanju doma v strahu pred širjenjem okužbe reče naš mlajši otrok, so čas, ki si ga je menda dobro čim bolj zapolniti z obveznostmi, da se nam ne bi zmešalo od dolgčasa.

Tisti, ki lahko delamo od doma, in šolarji, ki kljub trmastemu vztrajanju, da so na počitnicah, ne morejo ubežati šolskim nalogam, imamo srečo. Dan si s tekočimi obveznostmi še kako zapolnimo in svojemu bivanju z opravljenim delom damo smisel.

Toda tudi po opravljenem službenem ali šolskem delu ostane precej časa, ki ga namenimo bolj ali manj nujnim opravilom. Prosti tek, ki si ga polno zaposleni človek večinoma zgolj želi, ponuja popolne razmere za izbruh ustvarjalnosti.

Otroška soba naše koronapočitnikarice se je spremenila v umetniški atelje. Po tleh se valjajo časopisi, ki so tam ostali od zadnje poslikave dveh Ikeinih otroških stolov z akrilnimi barvami.

Na mizi takšne in drugačne slike, po njih se valjajo koščki gline in uničenih varnostih sponk, iz katerih skuša mala umetnica narediti uhane. Iz druge otroške sobe se sliši vpitje najstnika, ki s kolegi iz gledališke skupine po skypu vadi za novo predstavo, katere premiera je bila predvidena aprila. Zgolj neumni virus ve, kdaj bo predstava ugledala luč sveta.

Ker sam nisem blazno ustvarjalen, sem v zadnjih desetih dneh odkrival veselje v banalnih opravilih, kot so pleskanje stopnišča, pomivanje oken, branje kuharskih receptov in kasnejše prilagajanje izvedbe recepta živilom in začimbam, ki so na voljo.

Ko bodo koronapočitnice minile, bom v svoj kratki seznam talentov vpisal alinejo »popolno ignoriranje zapisanega v kuharskih receptih«. Ampak samo, če bomo vsi jedci teh čudnih kreacij preživeli. Dober tek!