Kongres internacionala liberalnega kapitalizma

Ljubljana – Danes, jutri in v nedeljo Ljubljana gosti dve stotniji vplivnih gospodarstvenikov, (bivših) politikov in ljudi iz akademskega ter medijskega sveta, ki delujejo v Trilateralni komisiji. Kot je pri Trilateralni komisiji v navadi, bodo potekali pogovori za napol priprtimi vrati.

Trilateralna komisija je bila spočeta nad Atlantikom. David Rockefeller, prvi mož banke Chase Manhattan, in Zbigniew Brzezinski, učenjak in nekdanji svetovalec predsednika Lyndona B. Johnsona, sta na letalu razpravljala o nujnosti, da bi ustanovili forum, ki bi nekako povezal zahodno Evropo, Severno Ameriko in Japonsko. Od leta 1945 je bila namreč Japonska po porazu v drugi svetovni vojni izključena iz mednarodnih razprav, hkrati pa je v šestdesetih in sedemdesetih letih že postajala industrijska velesila. Prvi sestanki Trilateralne komisije so se, da bi bila gesta vključevanja Japonske v mednarodno sceno čim bolj jasna, odvijali v Tokiu in Kjotu. Od ustanovitve pred 45 leti pa Trilateralna komisija velja za eno najvplivnejših globalnih gospodarsko-političnih omrežij.



Danes bi težko našli spodobno teorijo zarote, ki Trilateralni komisiji ne pripisuje posebnega statusa. Ena od zarotniških teorij govori o snovalcih novega svetovnega reda, podobna teorija pripoveduje o svetovni vladi. Ker je članstvo Trilateralne komisije javno objavljeno, vprašanje, kdo tiči v globokem ozadju organizacije, ni smiselno. Bistvene reči o organizaciji namreč pove že sam seznam članov evropske, ameriške in azijske veje. In ta je v resnici fascinanten. David Rockefeller, lani preminuli ustanovitelj Trilaterale, je imel, kot je v nekrologu zapisal New York Times, shranjenih okoli 150.000 imen s telefonskimi številkami ali drugimi kontaktnimi podatki. Niall Ferguson, zgodovinar in biograf Henryja Kissingerja, je v pogovoru za Sobotno prilogo povedal, da Kissinger kot drugi pomembni steber Trilateralne komisije vzdržuje osebno omrežje, ki je primerljivo z Rockefellerjevim, le da je Kissingerjev katalog stikov urejen manj sistematično.

Voljč in Bobinac

Brskanje po spletnih publikacijah Trilateralne komisije pove, da so na sestanku organizacije o globalizaciji razpravljali že v 70. letih, torej kakšno desetletje prej, preden je pojem »globalizacija« prešel v pogovorni jezik. Če pustimo ob strani domneve o novem svetovnem redu in svetovni vladi v senci, ostaja dejstvo, da si je Trilateralna komisija od leta 1973 prizadevala za odprt gospodarski prostor, za rahljanje nacionalnih meja, širjenje območij proste trgovine ter vzpon liberalne verzije kapitalizma.



Seznami osebnosti, ki so se udeleževali sestankov, so dovolj veliko jamstvo, da so se ideje o širjenju območja liberalnega kapitalizma spreminjale v resničnost. Za ponazoritev: v administraciji predsednika Baracka Obame je bilo enajst visokih funkcionarjev, ki so imeli tudi povezave s Trilateralno komisijo. Zbigniew Brzezinski, pobudnik ustanovitve, je bil v administraciji Jimmyja Carterja svetovalec za nacionalno varnost, sicer pa je do lani, ko je umrl, veljal za enega najvplivnejših pripadnikov šole političnega realizma. Iz evropskega kraka trikotnika velja omeniti Jean-Clauda Tricheta, nekdanjega šefa Evropske centralne banke, zdaj voditelja evropske veje organizacije. V preteklosti je evropsko Trilateralno komisijo vodil, denimo, Mario Monti, svoj čas evropska komisija in italijanski premier.

Pred dvema desetletjema je vabilo v Trilateralno komisijo dobil tedanji predsednik uprave NLB Marko Voljč. Predsednik uprave Gorenja Franjo Bobinac je v organizaciji sicer novinec, a kot soorganizator ljubljanskega sestanka v Trilateralni komisiji igra opazno vlogo.



Če je Trilateralna komisija pomembno pripomogla k odstranjevanju ovir za prost pretok kapitala, ob analizi sedanje moči organizacije ni jasnega odgovora. Dejstvo pa je, da v administraciji predsednika Donalda Trumpa ni vplivnejših osebnosti, ki bi bile povezane tudi s Trilateralno komisijo. Če je David Rockefeller samega sebe ponosno označeval z nekoliko dvoumno besedo »internacionalist«, Trump z geslom o Ameriki, ki da je na prvem mestu, gotovo ne pripada tej politično-gospodarski doktrini. Trump je naklonjen izolacionistični politiki, ta pa ima svoj odmev predvsem v srednjeevropskih državah.

Vprašanje, kako ravnati, ko se ZDA zapirajo, bo ena od tem razprav ljubljanskega sestanka komisije. Udeleženci srečanja pa se bodo spraševali tudi, ali lahko (liberalna) demokracija sploh preživi.