Koliščarji dolgo živeli na Igu, potem pa kar izginili

Letos mineva 150 let, odkar je Karel Dežman odkril in raziskoval prva kolišča na Ljubljanskem barju, in to prav na obrobju Iga. Častitljivo obletnico bodo Ižanci popestrili z vrsto dogodkov, za predstavitev žive dediščine bodo poskrbeli v obliki delavnic, predavanj in vodenih ogledov s tvorci Morostiga, ki deluje v okviru občinske službe. Prijaviti se nameravajo tudi za finančna sredstva, ki jih razpisuje LAS Sožitje med mestom in podeželjem.

Na umetnem jezeru so postavili kolibe, do katerih je mogoče priti po krožni leseni poti. FOTO: Bojan Rajšek/Delo

Projekt Na-kolih so sklenili konec leta 2022. V njem sta sodelovala ministrstvo za kulturo in ižanska občina, ki jo je vodil nekdanji župan Janez Cimperman, ta je bil tudi gonilna sila projekta. Občinska partnerja sta bila Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje in ZRC SAZU, ki sta poskrbela za vsebine, ki jih zdaj predstavljajo. Z njimi sodelujejo tudi pri usposabljanjih vodnikov in nadgradnji vsebin Morostiga, ki je skovanka besed morost in občinskega središča Ig.

Rezultat projekta je Morostig – hiša narave in kolišč. Ta je začel delovati spomladi leta 2023. Prve podatke o številu obiskovalcev imajo za leto 2024, ko je interpretacijski center in koliščarsko vas obiskalo 9500 ljudi. Morostig sestavljajo trije deli: hiša s stalno razstavo v središču Iga, pot in kolišče na Barju. Vse skupaj je stalo tri milijone evrov, pri tem je 2,2 milijona evrov prispeval evropski kohezijski sklad.

FOTO: Bojan Rajšek/Delo

»Domačini Iga se zelo močno identificirajo s koliščarji, saj so pogosto kot delavci tudi sami sodelovali pri arheoloških izkopavanjih,« je povedala Maja Zupančič, uslužbenka Morostiga. Želja po predstavitvi kolišč je tlela že dolgo časa, nov zagon pa je ideja dobila leta 2011 po vpisu kolišč na Igu na Unescov seznam svetovne dediščine. A brez evropskih sredstev, ki so jih pridobili prek ministrstva za kulturo, tako kakovostnega kompleksa, kot je Morostig, sami ne bi zmogli financirati, priznavajo na ižanski občini. Prizore iz romana Bobri Janeza Jalna je zdaj v živo mogoče videti v koliščarski vasi na sotočju Ižice in Želimeljščice.

Najstarejša koliščarska vas

Rekonstrukcija naselbine na umetnem jezeru s petimi hišami predstavlja koliščarsko vas, ki jo je v svojem romanu temeljito popisal Jalen. Tri kolibe so postavili na gladino jezera, dve pa zadaj na močvirnata trdna tla in v golem stanju, da obiskovalci lahko vidijo, kako so nastale. V opremljenih nekdanjih domovanjih je predstavljena dejavnost, s katero so se koliščarji ukvarjali: lončarstvo, metalurgija in tkalstvo.

Obiskovalci se med vodenim ogledom v kolibah seznanijo z življenjem koliščarjev. FOTO: Bojan Rajšek/Delo

Prvi koliščarji so se v bližino današnjega Iga naselili približno 4600 let pred našim štetjem. Tu je eno najstarejših znanih kolišč na Ljubljanskem barju, ki so mu arheologi nadeli ime Resnikov prekop. V interpretacijskem centru oziroma Hiši Morostig na Igu obiskovalcem predstavijo zgodovino raziskovanj narave in kolišč na Ljubljanskem barju. V nadstropju pa se obiskovalci tudi sami lahko postavijo v vlogo raziskovalcev, kar jim omogoča laboratorij z osmimi različnimi nalogami.

Nepojasnjeno izginotje koliščarjev

Podrobno je predstavljena doba prazgodovinskih kolišč, ki je na Ljubljanskem barju trajala skoraj tri tisočletja. Predstavitev dopolnjujejo originalne najdbe iz tega obdobja in maketa kolišča Maharski prekop pri Igu. Na interaktivnem prikazu Ljubljanskega barja obiskovalci najprej poiščejo, nato pa spoznajo deset zavarovanih ogroženih živalskih vrst tega območja ter ekosistemske možnosti, ki jih človeku omogoča Ljubljansko barje. Spoznajo tudi nevarnosti, ki pretijo temu okolju. Na koncu razstave je predstavljen še mednarodni vidik varovanja tega območja, ki je del Nature 2000, dve skupini kolišč pri Igu pa sta del transnacionalnega vpisa na Unescov seznam pod nazivom Prazgodovinska kolišča okoli Alp, je povedala Zupančičeva.

Domačini Iga se zelo močno identificirajo s koliščarji, pravi Maja Zupančič, uslužbenka Morostiga. FOTO: osebni arhiv

Koliščarji so na območju Iga živeli nekako do poldrugega tisočletja pred našim štetjem. Na vprašanje, kam so se potem odpravili, Zupančičeva odgovarja, da tega tudi arheologi ne vedo povedati. »Okoli 1500 let pred našim štetjem se je območje tako zamočvirilo, da ni bilo več primerno za bivanje, zato so se umaknili drugam, kam, pa ne vemo. Kasneje, v starejši železni dobi, je sicer znano naselje na Pungartu nad Igom. Dokazov, da gre za naslednike koliščarjev, pa ni.«