Ko se gorskim reševalcem orosijo oči

Gorski reševalci društva GRS Bohinj imajo zadnja leta največ intervencij med vsemi društvi Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). Letos so jih imeli že 86, lani pa 90. V društvu jih je 55, od tega 42 aktivnih.

Bohinjcem po številu posredovanj sledijo društva GRS Tolmin s 70 ter GRS Bovec in Mojstrana s po 51 intervencijami. Ob koncu letošnje, kot kaže spet rekordne sezone v gorah smo se pogovarjali z načelnikom GRS Bohinj Miho Arhom.

»Število naših intervencij se je resda opazno povečalo, se je pa zmanjšalo število nesreč s hudih poškodbami. To so naredili telefoni. Včasih je bilo manj ljudi v hribih in če so bili v škripcih, niso mogli poklicati, zato smo hodili reševat samo težje primere,« je dejal in razkril zanimiv podatek, na katerega je naletel med brskanjem po statistikah gorskih reševalnih akcij.

Leta 1984 se je na območju vseh slovenskih postaj GRS zgodilo skupaj 80 nesreč v gorah, gorski reševalci so pomagali 145 ljudem. V tem letu je v gorah umrlo 19 ljudi.

Vsi vemo, da v gore zahaja vse več planincev, predvsem tujih turistov, ki so vse prevečkrat neodgovorni in neprimerno opremljeni. Kako nanje gledajo gorski reševalci in ali jih, ko pridejo do njih, najprej okarajo? Arh pravi, da seveda ne. »Čeprav je več kot očitno, da so ravnali narobe, jih ne smemo obsojati. Me pa vedno zanima, zakaj so se odpravili v gore kljub slabemu vremenu ali v neustrezni opremi ter brez izkušenj.

Tako izvem, na primer, od Filipincev, da so prišli pozno jeseni za en teden v Ljubljano, kjer so naleteli na poletne slike čudovitih gora, pa so se kar odpravili na Triglav. Ali gredo z ladjico po jezeru v Ukanc in tam pogledajo na sled GPS, ki kaže, da je do Črnega jezera še krajša pot, kot so jo imeli do tam. Pri tem sploh ne vedo, da je pot čez Komarčo strma in prepadna, in kar gredo v opankah in opremi za na plažo. Reševali smo dva para mladih tujcev, sestopali so s Pršivca po stari, opuščeni lovski poti, se izgubili, ena je zaradi strmine zamrznila,« je povedal Arh.

V spomin se mu je vtisnila reševalna akcija mladih nemških turistov, ki sta se nedavno kljub snegu odpravila na Triglav, in to po precej zahtevni Gorjanski poti čez Triglavsko škrbino. »Sneg je prekril markacije in znašla sta se dobesedno v steni, 100 metrov stran od poti. Še dobro, da sta nas poklicala. Pred dnevi sem na Pokljuki srečal tujce, ki so v teniskah rinili na Triglav. Ko sem jih opozoril, da je tam 70 centimetrov snega, so se samo smejali in šli naprej,« je opisal nedopustno ravnanje v gorah.

Gorski reševalci društva GRS Bohinj imajo zadnja leta največ intervencij med vsemi društvi GRZS. FOTO: GRS Bohinj

Tuljenje volkov

Žal se nekatere intervencije slabo končajo. Gorski reševalec Robi Božnar se je letos na njihovem družabnem profilu spomnil lanske reševalne akcije, ki se je zgodila v času najhujše vodne ujme v zgodovini Slovenije.

»Pozivnik zatuli. Nisem presenečen, da je kdo v takem vremenu v hribih, trend zadnjih reševanj kaže, da vremenska napoved za nekatere ne obstaja. Oče in sin se nista vrnila z Viševnika.

Pridruži se mi Aleš H., odideva v temno, nevihtno noč. Poti so se spremenile v deroče potoke, zaliva nas od vsepovsod, sliši se vse bolj rezko grmenje. Prebijeva se do Jezerca, pregledava okolico, vpijeva, vendar nič. Samo voda vsepovsod. Čez čas me pokliče Rok in pove, da se med prevali sliši tuljenje volkov in da nekaj trgajo. Obstanem, z Alešem se spogledava. Iz nahrbtnika vzamem nož, za vsak primer. Upam samo, da se volkovi niso lotili planincev, ki jih iščemo, brrr, naježi se mi koža.

Grem pregledat teren čisto pod steno in takrat opazim v grapi nekaj nepremičnega. Pokličem Aleša. Spustim se v grapo, ki bolj spominja na slap. Najdeva očeta. Kljub težkim poškodbam preverim življenjske znake, vendar jih ne zaznam. Sina najdem približno štirideset metrov nižje brez znakov življenja. Pomislim na njegovo mamo, ki je izgubila pol družine, in oči se mi orosijo. Zjutraj se vrnemo pod steno. Pozdravi nas zavijanje volkov. Ponesrečenca predam pristojnim službam na Rudnem polju. Izvem, da je Slovenija pod vodo. Pokličem ženo, da ji povem, da sem okej,« je med drugim zapisal.

Koledar za pomoč

Čeprav imajo polne roke dela, so se bohinjski gorski reševalci letos odločili, da bodo izdelali koledar in si z njegovo prodajo pomagali pri nakupu opreme. Tako kot vsi gorski reševalci se namreč soočajo z za zdaj še starimi normativi o opremi, zato jim bo prav prišel prav vsak evro.