Štiri civilne iniciative – civilna iniciativa Aktivna Kočevska, civilna iniciativa Nova vas-Loška dolina, civilna iniciativa Primorske in Pobuda za odstranitev nevarnih zveri – so na ministrstvo za okolje, ministrstvo za kmetijstvo in celotno vlado naslovili pismo, v katerem opozarjajo na nevarnost, ki preži na prihodnost živinoreje na območjih bivanja volka in medveda.



S pismom pozivajo ministrstvu za okolje in ministrstvu za kmetijstvo, da začneta na območjih, kjer imajo kmetje drobnico, takoj in energično reševati problematiko velikih zveri, predvsem medveda in volka. »Prihaja pomlad in drobnico bomo kmalu spustili na pašnike. Strah nas je, da jo bodo volkovi pokončali in bomo ostali brez vsega. Mnogi naši kmetje že sedaj poslušajo zbiranje volkov okoli zaščitenih staj in ne vedo kaj in kako bo jutri z živino,« pravijo v pismu.

O prizadevanjih države, da bi uvedla različne preventivne zaščitne ukrepe – električne in druge ograje ter pse čuvaje – kmetje ponavljajo, da so ti ukrepi neizvedljivi na večini območij, kjer se pojavljata volk in medved: »Gre za kraško-alpski razgiban teren, kjer v večjem delu pašnikov tehnično ni moč postaviti ograje.«
 

Ograje ne zaustavijo volkov

Poleg tega so številni pokoli drobnice v zadnjih dveh letih dokazali, da ograje ne preprečijo napada volkov, ker volk preskoči ali spodkoplje ograjo. »Edina ograja, ki bi zadržala volka, je vkopana (zabetonirana) panelna ograja višine najmanj 1,8 metra,« pravijo kmetje. Ograje pa so tudi nesprejemljive za večino podeželja, saj se ob tradicionalni prosti paši vzporedno razvija pohodniški turizem.

Obenem subvencije za ograjo ne samo, da ne pokrijejo investicije, ampak bi kmetje morali ograje najmanj vsak teden natančno pregledovati. »Ali si lahko predstavljate, kako velika delovna obremenitev je za kmetovalca, da izvede pregled ograje pašnika v velikosti 10, 20 ali 30 in več hektarov?« sprašujejo kmetje.



Podobno menijo o drugem ukrepu, nakupu in uporabi pastirskih psov: »Ali je kdo mogoče preveril in naredil izračun ne samo, koliko je nakupna cena izšolanega psa, ampak tudi kolikšni so mesečni stroški – hrana, cepljenje in drugo za vzdrževanje psa, pri čemer pa je en sam neučinkovit?« Sprašujejo, ali se predlagatelji tega ukrepa zavedajo, da imajo majhne črede drobnice, ki ne prenesejo dodatnih stroškov: »S prodajo drobnice ne bomo imeli niti za hrano za enega psa!«


 

Ljudje in zveri so že sobivali

Kmetje še opozarjajo, da je obdobje med letoma 1945 in 1990 dokaz, da smo v Sloveniji sposobni sobivanja z zvermi. Takrat je bilo zveri toliko, kolikor jih je preneslo okolje. »To pa je takrat, ko ima vsak osebek/trop svoj teritorij oziroma takrat, kadar zveri uspejo najti dovolj virov prehrane v gozdovih in te ne iščejo drugje – torej v urbanih okoljih,« pravijo kmetje. Dodajajo, da je zanje edino sprejemljivo število zveri, ki je bilo na območju države ugotovljeno v letih 1990–2000.



»Samo pod temi pogoji smo pripravljeni sodelovati pri ponovnem vzpostavljanju sobivanja z zvermi,« pravijo kmetje. To ravnovesje je bilo po njihovem prepričanju enostransko porušeno zaradi nepremišljenega omejevanja odstrela medvedov in škodljivega spodbujanja povečevanja števila volkov. To se je zgodilo, ne da bi prebivalce na podeželju vprašali za mnenje.

Zato v civilnih iniciativah zahtevajo, da se zakonodaja uredi tako, da bodo imeli prebivalci podeželja skupaj s stroko odločilni vpliv na število zveri in divjadi. »Rešitve morajo biti prilagojene lokalnim in regionalnim razmeram,« pravijo. Zato zahtevajo ukrepanje države, sicer bodo posegli po odločnejših ukrepih. »Verjemite: ukrepi, ki jih bomo sprejeli, ne bodo prijetni, škodovali bodo marsikomu in marsičemu. Naši moralni zavezniki in podporniki so živinorejci povsod po Evropi,« še pravijo v civilnih iniciativah.