Za štirimi stenami, za katere je v času ukrepov za omejitev širjenja koronavirusa omejeno življenje večine ljudi, pogosto ostajajo tudi težave in stiske posameznikov, in te se s podaljševanjem obdobja izolacije le še poglabljajo. Da bi jim s pogovorom, nasvetom in potrebnimi informacijami olajšali vsakdanjik, je poleg linij za pomoč na voljo še nekaj dodatnih telefonskih številk, na katerih strokovnjaki zagotavljajo psihosocialno oporo. Čeprav za zdaj klicev na te številke ni veliko, to ne pomeni, da imajo ljudje manj težav, temveč kvečjemu to, da ne (z)morejo ali si ne upajo poklicati, ugotavljajo sogovorniki.



»Telefonski pogovor zadostuje, kadar klicatelj potrebuje razbremenitev, podporni pogovor, psihološko razlago svojih težav in informacijo, kako si pomagati,« pravi Andreja Mikuž, vodja Centra za duševno zdravje pri ZD Ljubljana Vič-Rudnik. Klici na posebno številko v okviru zdravstvenega doma, na kateri omogočajo psihosocialno podporo, so »za zdaj le posamični«, klicatelji pa iz različnih starostnih in družbenih skupin.

»Vzroki za klic so povečana tesnoba, stiska ob omejevanju gibanja in ločenosti od svojcev, strah pred okužbo in pred prenosom okužbe na svojce, ki spadajo v ranljivo skupino, tudi stiska ob praktičnih življenjskih zapletih, v tem primeru klicatelje usmerimo na ustrezne organizacije, ki dajejo pomoč občanom,« Andreja Mikuž našteva izkušnje ljudi. »Razmere so lahko obremenjujoče tako za tiste, ki živijo sami, kot za družine, v katerih je zaradi omejenosti na majhen prostor in povečanih zahtev, s katerimi se spopadajo starši in otroci, lahko več napetosti. Tudi zdaj nastajajo ali se slabša stanje duševnih motenj.«
 

Takšno življenje je njihov vsakdan

V ljubljanski enoti društva Ozara, nacionalnega združenja za kakovost življenja, prav tako ne zaznavajo velikega povečanja klicev. Najpogosteje pokličejo tisti, ki so že vključeni v programe društva. »Nekaj klicev je bilo povezanih z zelo konkretnimi težavami, denimo, glede dostopa do drugih zdravstvenih storitev, kako priti na delo v času, ko ni javnega prevoza, in kakšne pravice ima v zvezi s tem zaposleni, glede nege odrasle osebe, ki so jo zaradi koronavirusa predčasno odpustili iz bolnišnice.«

Pri njihovih uporabnikih za zdaj ne opažajo povečane stiske, a opozarjajo, da ne vedo, kako bo, če se bodo takšne razmere nadaljevale. »Veliko jih je povedalo, da se zanje življenje z uvedbo ukrepov ni bistveno spremenilo. Že prej so bili veliko doma, s sorodniki nimajo veliko stikov, večina jih ne hodi na prireditve ali v restavracije. Družabno življenje so zapolnili z našimi storitvami,« poudarjajo v društvu Ozara. »Ena od uporabnic je povedala, da z uvedbo ukrepov mi lahko spoznamo njihov vsakdan. Povedo tudi, da jih zdaj manj pesti občutek osamljenosti, saj se zunaj ne dogaja veliko.«


 

Osamljenost in izoliranost

Klara Debeljak, strokovna sodelavka ljubljanske enote Rdečega križa pravi, da so njihovi prostovoljci do zdaj govorili z več kot petsto ljudmi, z marsikaterim večkrat. »Veliko stisk izhaja iz eksistencialnih problemov, ki so se v izrednih razmerah res povečali in postali bolj zapleteni. Ukinjene so vse nenujne storitve oskrbe na domu, dostava kosil iz domov starejših občanov, kar pomeni, da je nekdo ostal brez toplega kosila, nujnega nakupa osnovnih živil ali pomembnih socialnih stikov. Marsikdo je brez javnega prevoza odrezan na svojem domu,« opozarja. »Sprejeli smo tudi veliko klicev družinskih članov, ki so v velikih stiskah. Prej so za svoje starše, stare 85 in več let, še lahko poskrbeli, zdaj pa so tudi sami v ranljivi skupini ali pa so zboleli in ne morejo več pomagati.« Klara Debeljak pri tem opozarja: »Poklicati in priznati, da ne (z)moreš sam, je vedno težko.«



Od prvega aprila je na voljo posebna telefonska številka, ki so jo pri Rdečem križu odprli s krovno zvezo za psihoterapijo in je namenjena psihosocialni podpori. »Ta telefon še redkeje zazvoni, čeprav vemo, da so ljudje v stiski. Skrbi jih za lastno zdravje, zdravje bližnjih. Posebno tistih, ki so še vedno na delovnih mestih, kjer imajo stik z veliko ljudmi. Skrbi jih ekonomska negotovost, v katero drsimo,« našteva Debeljakova. »Tretji teden v izolaciji je razkril različna vprašanja. Nekateri se sprašujejo, kaj bo, drugi se vračajo v preteklost in premlevajo, kaj če ne bi, kaj če bi ... Ponoči se zbujajo, ne morejo zaspati. Osamljenost in izoliranost sta veliki težavi.«

Opažajo, da se konflikti v nekaterih družinah poglabljajo, saj se je življenje zožilo na majhen prostor z omejenimi možnostmi. Številni starši se počutijo preobremenjeni, ko poleg svojega dela z doma ali od doma skrbijo še za rutino, ki jo zahteva redno šolsko delo njihovih otrok. Nekateri mladostniki so že vsega naveličani, pogrešajo druženje z vrstniki, pravi strokovna sodelavka Rdečega križa. »Zaznavamo, da se pojavlja tudi več napetosti med ljudmi, nerazumevanja in nestrpnosti do drugih.«




 

Telefon društva psihologov: klicev je vse več

Pred dobrimi desetimi dnevi je linijo za psihološko podporo v času epidemije odprlo tudi Društvo psihologov Slovenije v sodelovanju z NIJZ kot dopolnilo tovrstnim telefonom v zdravstvenih domovih. Število klicev je po besedah predsednika društva Marka Vrtovca »obvladljivo«. »Veseli nas, da je nižje od pričakovanega, hkrati pa nas skrbi, ker se povečuje.«

Med klicatelji je več žensk kot moških, po starosti se glavnina umešča med 30 in 65 let. Najpogosteje se spopadajo s čustveno-vedenjskimi simptomi, povezanimi s sedanjimi razmerami, ti pa se kažejo v občutkih tesnobe (ki se lahko stopnjujejo do simptomov paničnega napada), strahu pred okužbo ali da bi to prenesli svojcem, ki so v ranljivih skupinah, težavah s spanjem, prehranjevanjem in kot stiska zaradi negotove prihodnosti, saj se je spremenil njihov socialno-ekonomski položaj.

Podobno kot na telefon Rdečega križa pokličejo z vprašanji, povezanimi s šolanjem in vzgojo otrok na domu, opažajo tudi stiske zaradi predhodnih diagnoz ali čakanja na rezultate testiranja na koronavirus. Vrtovec vse našteto povzema tako: »Psihično stanje državljanov Slovenije je dobro in stabilno. Kot je v kriznih razmerah običajno, te lahko negativno vplivajo na manj stabilne posameznike, kar pri tej epidemiji izkušamo tudi pri nas.«
 

Izredne razmere so stiske zelo zaostrile

Nekoliko več klicev, za okoli 15 odstotkov, so marca prejeli na telefonu Samarijan, skupaj kar 1900. Na ta zaupni telefon lahko pokličejo ljudje vseh starosti, najpogosteje pa so v skupini od 46 do 64 let. Med njimi so tisti, ki živijo sami, so ločeni, ovdoveli in tudi tisti, ki so v partnerskih zvezah in družinah. Vzrok za stisko je pogosto splet številnih težav in okoliščin posameznika, najpogosteje je to osamljenost, izključenost, težave v duševnem in telesnem zdravju, v odnosih ter finančne težave, našteva predsednica društva Sonja Molek Cestnik. »Izredne razmere so njihove stiske in težave le še zaostrile, občutijo večji strah, jezo in negotovost, težave so zanje težje obvladljive in rešljive.«

Pomagajo jim že s tem, da jim naklonijo čas za pogovor. »Ponudimo jim spoštovanje, sprejemanje, razumevanje in naklonjenost, opolnomočenje za iskanje rešitev, podpremo jih pri načrtovanju dejavnosti v izolaciji, jim ponudimo informacije, ki jih potrebujejo, …«