Kje je akcijski načrt za prezasedene domove za starejše?

Ljubljana – Po zaključku bolnišničnega zdravljenja mnogi ne morejo živeti samostojno, a jim ponekod ne morejo zagotoviti niti najnujnejših storitev, zato Skupnost socialnih zavodov Slovenije poziva vlado, naj ob zakonu o dolgotrajni oskrbi (na katerega se čaka že skoraj 20 let) čim prej pripravijo tudi akcijski načrt za oskrbo starejših.

Zaradi prezasedenosti domov za starejše in tudi vse daljših čakalnih vrst pri raznih izvajanjih storitev na domu, ki jih potrebujejo starejši in njihovi svojci, se ti soočajo s čedalje hujšimi stiskami. S temi težavami se srečuje tako rekoč vsak od nas, ko naši starši ter drugi svojci in prijatelji po zaključku zdravljenja pristanejo doma in potrebujejo vsakodnevno pomoč in oskrbo, a je v sistemu, ki je prezaseden, ni mogoče urediti.

Ali kot poudarja Jaka Bizjak, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, v domu za starejše ne dobite proste postelje, prošnja za pomoč na domu pa je prav tako uvrščena na čakalno vrsto in negovalca lahko dobite čez pol leta, in še takrat ne v zadostnem obsegu. V nekaterih krajih je že tako hudo, da zaradi pomanjkanja kadra ne morejo zagotoviti niti dostave kosila, kaj šele bolj zahtevno oskrbo.


Jaka Bizjak poudarja: »Država je starostnike in svojce prepustila samim sebi, njihovim finančnim in drugim zmožnostim. V nasprotju s trditvami, da smo socialna država, nam ta na področju skrbi za starejše že vrsto let zelo jasno sporoča: sami poskrbite zase, in to z lastnimi sredstvi, saj je to za državo najcenejše.«
Slovenija s sprejetjem zakona o dolgotrajni oskrbi – ki bi vsem starejšim, ne glede na njihov finančni položaj, omogočil storitve, ki jih potrebujejo in na kar opozarjajo tako strokovnjaki kot EK – zamuja že več kot 15 let oziroma že skoraj 20 let.

Čeprav se je zdajšnja vlada zavzela, da bo s sprejetjem zakona pohitela, skupnost socialnih zavodov poziva vlado in vse pristojne, naj čim prej pripravijo tudi akcijski načrt za pospešeno povečanje zmogljivosti za oskrbo starejših, vključno z obnovo in razširitvijo obstoječih objektov ter gradnjo novih domov za starejše. Hkrati se je treba resno lotiti tudi zastarelih kadrovskih normativov, ki ne ustrezajo potrebam današnjih starejših: torej vse bolj zahtevnih zdravstvenih, rehabilitacijskih in podobnih storitev.