Kít

Ko Evropa zre čez lužo in se v negotovosti sprašuje, kakšen epilog bodo prinesle ameriške volitve, in ko naš vsakdan obvladuje koronavirusna epidemija, je novica s srečnim zaključkom lahko navdih za upanje na dober iztek.

Srečo v nesreči, ki se je pred dnevi zgodila na Nizozemskem, ko je vlaku pretil globok padec v vodo, je povzročil kit. Pravzaprav kitov rep ogromne skulpture. Nanj je sprednji del vlaka padel, se zaustavil in večja nesreča je bila preprečena.
V slovenščini je beseda kít enakozvočna s kít, ki označuje gnetljivo sredstvo, obema pa je skupno le, da nista domači podedovani slovanskega izvora, ampak sta bili izposojeni.



Pri starih Grkih je samostalnik kētos sprva označeval veliko morsko pošast, kasneje tudi veliko ribo = kita, kot kulturna izposojenka pa se je iz Biblije širil v druge jezike, v latinščino, kjer se glasi cētus, prek stare cerkvene slovanščine pa predvsem v druge slovanske jezike.



Ob knjižnem kít, ki je bil v slovenščini slovarsko potrjen šele leta 1851, imamo za kita kar obilico sopomenk. V 16. in 17. stoletju potrjeno kita je v ajevski samostalnik pretvorjeno *kit, verjetno pod vplivom že v 16. stoletju in kasneje zabeleženega balena italijanskega izvora. V Martijanski pesmarici iz 17. stoletja znano staroprekmursko cet (riba) imamo iz madžarščine. V Pohlinovem slovarju iz 18. stoletja se najde enkratnica fokina, leta 1860 pa je Matej Cigale kita predstavil z velika riba, kar je bolj verjetno prevedenka po češki zloženki velryba kot pa odraz kontinuitete v 16. stoletju potrjenih opisov velika morska riba ceta, ena velika riba ali valska riba. Percepcijo o kitu kot ribi potrjujeta Kastelec-Vorenčev opis ta narvekša morska riba in kasnejši Gutsmanov grozna morska riba, vidna pa je tudi v nemškem Wal-fisch, ki odraža isto staro zloženko kot nizozemsko wal-vis.
Bi kit lahko postal sodobna metafora za srečen zaključek kot pri svetopisemskem preroku Jonu?

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša),
avtorica: dr. Metka Furlan.