Ljubljana – Prisluškovalna afera je včeraj združila slovenski političnih vrh. Po razkritju avtorjev prisluhov je namreč prišlo na dan še, da je hrvaška stran poskušala preprečiti objavo o tem. Politika je enotna – gre za nedopustno ravnanje, ki ga je treba obsoditi.

Medtem ko hrvaška stran trdi, da gre za neresničen in tendenciozen konstrukt, so se predstavniki našega zunanjega ministrstva včeraj sešli s Borisom Grigićem, hrvaškim veleposlanikom pri nas, danes sledi pogovor s slovensko veleposlanico v Zagrebu Smiljano Knez. Premier Marjan Šarec pa je sklical razširjeni svet za nacionalno varnost.

Sporočilo po seji je bilo skopo. In po drugi strani pričakovano – svet za nacionalno varnost se je seznanil s poročilom pristojnih resorjev in agencij o zadnjih informacijah v zvezi s prisluhi, obsoja kakršnekoli poskuse vplivanja na svobodo delovanja slovenskih medijev, ob tem pa izraža tudi pričakovanje, da se Hrvaška v prihodnje vzdrži dejanj, ki so v nasprotju z vrednotami EU, vladavino prava ter varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

 



»Če kdaj, je zdaj čas, da se sestane svet za nacionalno varnost. Gre namreč za jasen primer vmešavanja ene države v notranje zadeve druge države. Iz te zgodbe se je potrebno predvsem nekaj naučiti za prihodnje, to pa je, da se moramo vsi zavedati pomena ravnanja z informacijami.

Tiste, ki so ključne za delovanje države in za zagotavljanje nacionalnih interesov, je treba ustrezno obvladovati in posredovati, hkrati pa se tudi zavedati, da so v dobi sodobnih komunikacijskih sredstev te informacije lahko ogrožene,« ocenjuje Denis Čaleta z Instituta za korporativne varnostne študije.
 

Je Sova za prisluhe izvedela iz tujih medijev?

Če pustimo ob strani dejstvo, da nas je arbitraža stala več kot 1,6 milijona evrov ter da od nje nismo dobili dejansko (še) nič in da ne vemo niti tega, koliko od tega je dobil slovenski arbiter Jernej Sekolec, ki se je po telefonu pogovarjal s slovensko agentko v procesu Simono Drenik (o višini posameznih honorarjev je namreč odločalo arbitražno sodišče), ter da za svoje varnostno tvegano ravnanje nista bila sankcionirana, se zastavlja vprašanje, kaj je vsa ta leta počela Slovenska varnostno-obveščevalna agencija (Sova).

Je res, da je o tem, da so slovenski strani v arbitraži prisluškovali hrvaški obveščevalci, Sova izvedela šele zdaj, in to iz tujih medijev? Na to vprašanje nismo dobili odgovora. »V zvezi s prisluškovanjem pojasnjujemo, da je agencija izvajala in še izvaja vse svoje zakonsko določene naloge s ciljem preprečevanja ogrožanja nacionalnih interesov Republike Slovenije, njene varnosti ter varnosti in stabilnosti v regiji,« so nam odgovorili iz Sove.

Čaleta ob tem komentira, da je na voljo premalo informacij, da bi lahko z gotovostjo presodili, kaj so in česa niso do aktualnih medijskih objav vedeli slovenski obveščevalci. Dogodek je za našo stran predvsem šola, pa meni Vladimir Prebilič, profesor in nekdanji predstojnik katedre za obramboslovje fakultete za družbene vede. »V varnost doslej nismo vlagali dovolj, ne v tehnologijo in ne v samo varnostno-obveščevalno službo,« dodaja.

Matjaž Nemec, poslanec SD, je zahteval, da se današnjo sejo parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb razširi tudi s poročilom o prisluškovanju tujih obveščevalcev naši strani v arbitražnem postopku. Radi bi izvedeli, kako so naši obveščevalci prišli do teh informacij.