Kako so v Šentjerneju reševali Megijine hlačke

Med drugo svetovno vojno je na območje Slovenije padlo 207 zavezniških letal. Kljub nevarnosti so Slovenci rešili, oskrbeli in po potrebi zdravili 812 zavezniških letalcev. »V najtežjih časih, v boju proti fašizmu, se je pokazala velika človečnost naših ljudi. Zato so te zgodbe pomembne,« pravi Jože Konda, nekdanji poveljnik letalske enote Slovenske vojske, eden od pobudnikov spomina na reševanja posadke bombnika B-24, ki je s padali pristala pod Gorjanci.

V začetku aprila se bodo v Šentjerneju spomnili dogodka izpred 75 let, ko so domačini pomagali pri reševanju desetih letalcev. Ti so 2. aprila 1944 poleteli iz zavezniškega vojaškega letalskega oporišča v Foggii v južni Italiji.



V letalu B-24 liberator, ki se je v zgodovino zapisal kot največkrat izdelan težki bombnik, je bilo deset članov posadke. Bili so del bojne formacije 34 težkih bombnikov in spremljevalnih letal, ki so leteli nad cilje tretjega rajha. Letalo je bilo znano pod imenom Maggie's Drawers, Megijine hlačke, ki pa ni povezano le s pomanjkljivo oblečeno lepotico Maggie, narisano na kljunu letala z 12 rdečimi spodnjimi hlačkami. Po vsaki bojni misiji si je ene slekla in jih položila na levi rob bombnika. Gre za ameriško strelsko tradicijo, pravi upokojeni diplomat Brane Kromar: »Pri streljanju so tistemu, ki ni zadel tarče, pomahali z rdečo cunjo. Na letalu pa je to pomenilo, češ, Nemci, niste nas in ne boste nas zadeli.«


 

Na južni strani Karavank

Toda ime letala v zadnji akciji ni pomagalo. Nemški lovci z letališča Cerklje ob Krki so ob vrnitvi že tako poškodovano letalo onesposobili. »Dva motorja sta bila popolnoma onesposobljena, eden je komaj še deloval, le da je nosil sam sebe, le eden še je deloval s polno močjo,« je polet opisal pilot Joe Maloney. »Naš avion se je nenadoma strmo spustil in kazalo je, da se bomo zrušili.« Posadka si je nadela padalsko opremo, Maloney pa je skozi okno videli manjše mesto: »Upali smo, da so tam enote in ljudje, ki nas bodo zaščitili in ne pobili.«

»Takrat so zavezniški letalci že vedeli, da imajo več upanja na srečni konec in vrnitev v domačo bazo, če bodo pristali na južni strani Karavank, kjer jim bodo – z nekaj sreče – pomagali domačini,« pravi Konda. V nasprotnem primeru je posadke čakala drugačna usoda. Velikokrat so jih ubili že v letalu, po skoku iz letala ali ko so bili že na tleh. Tisti letalci, ki so jih zajeli sovražno naravnani prebivalci ali nemška vojska, pa so – če so preživeli – večinoma končali v nemških taboriščih za vojne ujetnike.



Potem ko je posadka Megijinih hlačk izskočila, je letalo, ki ima razpon 33 metrov in pol in prazno tehta 16.556 kilogramov, strmoglavilo ob gospodarskem poslopju nad gradom Gracarjev turn pod Tolstim vrhom na Dolenjskem. Deseterica letalcev pa je pristala razpršena pod Gorjanci, na ozemlju, ki so ga nadzorovali borci Cankarjeve brigade. »Morate razumeti, da sploh nismo vedeli, v kateri deželi smo, prav tako ne, ali so ti ljudje prijatelji ali sovražniki,« se je spominjal Joe Maloney pristanka, po katerem je srečal mladega fanta s čutaro, ki je govoril »Ameriški, ameriški …« in mu ponudil vino.

Šele kasneje, ko sta bila tudi moža z brzostrelko, na katera je naletel v bližnjem gozdu, prijateljska, je ugotovil, da ni ogrožen in da ni potrebe, da ga je strah. Bil je, kolikor se v vojnih razmerah pač da, na varnem. Partizani, ki so si na celotnem območju Jugoslavije ustvarili sloves, da zavezniškim pilotom pomagajo, so to potrdili. Vsa posadka B-24 je pristala na ozemlju, ki ga je nadzorovala partizanska vojska, vendar so se vsakodnevno dogajali napadi Nemcev in domobrancev, ki so imeli v Novem mestu skupno okoli 800 oboroženih vojakov.



»Potem ko so se člani posadke zbrali, so prva dva dni preživeli v župnišču v Podgradu pri Novem mestu, nato pa so jih partizani nameravali odpeljati do partizanskega letališča Otok v Beli krajini, kjer bi jih zavezniki odpeljali v letalsko bazo v Foggii,« pravi Brane Kromar. Toda načrte jim je prekrižal dež, razmočil je travnik oziroma letalsko pisto, tako da pristajanje zavezniških letal ni bilo možno. Odločili so se, da jih odpeljejo čez reko Kolpo in prek Hrvaške do Bosne, do partizanskega letališča v Bosanskem Petrovcu.
 

Ne mine dan...

Američane so že tretji dan odpeljali v Semič, v Bazo 212, kjer je skupino 71 zaveznikov vodil šef britanske misije, major William Jones. V spremstvu okoli dvesto partizanov so se 12. aprila odpravili proti Bosni. »Potovali smo v več manjših skupinah, ena je bila prevelika za potovanje po nevarnih krajih,« se je spominjal Maloney. Kljub temu so doživeli napad Nemcev in ustašev, ti so hudo ranili pilota Streicherja, ki je potem konec vojne dočakal v ujetništvu, a živ. Drugi člani posadke B-24 pa so odšli naprej v Drvar in Bosanski Petrovac, kjer so se 28. aprila vkrcali na transportno letalo in po dveh urah poleta čez Jadransko morje pristali v Bariju.



»Od aprila 1944 ne mine dan, da se ne bi v mislih zahvalil slovenskim partizanom, ki ste mi rešili življenje. Hvala vam vsem,« je v začetku leta 2011 napisal Joe Maloney v pismu Stanku Kušljanu iz Šentjerneja, borcu Cankarjeve brigade, s katerim sta se aprila 1944 spoprijateljila in stike ohranjala vse do Maloneyjeve smrti. Ljudem, ki so ga rešili oziroma so mu v teh težkih razmerah pomagali, se je zahvaljeval tudi ob drugih priložnostih, med drugim v knjigi Zadnji polet Megijinih hlačk, ki jo je leta 1998 po njegovi pripovedi napisal Ray E. Zinck.

Zato so pobudniki zaznamovanja tega dogodka knjigo prevedli, izšla bo aprila, ko v Šentjerneju načrtujejo slovesnost in razstavo o reševanju zavezniških letalcev med drugo svetovno vojno na Slovenskem. »S tem želimo obuditi spomin na plemenita dejanja, ko so slovenski partizani in zavedni ljudje nesebično pomagali zaveznikom,« pravi Jože Konda. »Opozorili bi radi na pogum, humanizem in požrtvovalnost partizanov in zavednih domačinov med vojno in odločenost, da so kljub grožnji za lastno življenje nesebično pomagali reševati zavezniške letalce pri varni vrnitvi v njihova vojaška oporišča v južni Italiji.«