Kako sem iskal in našel Slapnik, vas BBC (FOTO)

Štirideset let je vas Slapnik v Goriških brdih samevala, zanimala je mogoče le študente arhitekture in nekdanje prebivalce. Nato pa – objava v medijih, da bo vas obnavljal BBC, in Slapnik je postal tarča zanimanja.


 
Ko je kolega objavil, da bo BBC pred kamerami obnavljal vas, sem se odločil v hipu. To moram videti. Če me je v soboto zadržala bolezen v družini, me v nedeljo ni moglo zadržati nič. Tako kot več sto drugih, ki so v nedeljo prišli pogledat to zanimivost.

Goriška Brda so bogato območje, vile, bazeni, vinogradi, vinske kleti, če kdo, so podjetni Brici izkoristili bližino Italije in evropski denar. Toda slovenska Toskana ima tudi drug obraz, na severu, ki je obrnjen proti Benečiji. Tam so slabše vinske lege in tam se ne bohotijo bazeni. V kotu pod hribom Korada je na začetku ali koncu doline – kakor se pač obrnete – vas Slapnik.


 
Toda pojdimo korak nazaj. Ob dveh popoldne sem startal z Mosta na Soči. Vožnja do Plav, nato v hrib do Vrhovelj, tam se prelomi, za hrbtom zasneženi alpski zid, pred očmi pa vinorodni griči, Furlanska nižina in v daljavi morje.

Toda treba je desno. Pot vodi mimo velikanskega hriba, kjer so gozd izkrčili in ga bodo predelali v vinograd, nato cikcak po ozkih cestah mimo vsaj desetih zaparkiranih avtomobilov, katerih registracije so večinoma goriške. Makadamski odcep na desno se zlije z okolico. Parkiram, naprej v dolino grem peš. Srečam prvo skupino, ki se vrača, izmenjamo si par besed, seveda so šli pogledat Slapnik. Približek tolminskega naglasa je prednost, ki omogoča lažjo infiltracijo.

To vas je res vredno videti

Sprehod je kratek. Dohitim dve ženski, pogovor hitro steče: »Ko sem videla po televiziji, sem vedela, da moram sem, moja mama je služila v eni od hiš.« Prvi stik z vasjo je razočaranje. Montažna hiša, obrasla z robido, pred njo spet parkirani avti.



Nato se začne. Napis vstop na lastno odgovornost. Prve hiše, strehe deloma razkrite, posledice dolgoletnega zamakanja so očitne.



Čudovita arhitektura, klesan kamen, detajli, stavbno pohištvo, če pogledaš v hišo, lahko vidiš ognjišče, zraven vinsko klet in v njej ostanke sodov. Nato me dohitijo drugi obiskovalci in stečejo prvi pogovori, tudi o tem, kako kradejo klesani kamen, kaj bo nastalo v vasi ter kdo in kako jo bo obnavljal od aprila naprej. Če sploh.


 
Glavna ulica, če lahko tako rečemo, je kratka, desno je vodni zbiralnik, na njem napis v italijanščini. Sledi povratek po zadnji ulici in odkrivanje dela vasi – skupaj ima 17 hiš –, ki je nekoliko bolj uničen. Nekatere stene drži skupaj le rastlinje.


 
Na solidno ohranjeni stavbi je napušč značilno poslikan, vidi se, da je šlo za premožno družino. Vrata so zaprta, nekdo iz skupine, ki se je nabrala, pritisne na kljuko in vrata se odprejo. Potem nastane dilema ali vstopiti ali ne, saj je hiša zasebna last. Kljub vsemu vstopimo – kamnita tla, levo kuhinja, na »šargetu« (štedilniku) lonci, desno »jzba« (dnevna soba). Kot da bi kdo tam živel še včeraj. Eden od obiskovalce šaljivo vpraša: »Nunca, kaj skuhaste en kafe?«



Stopim ven, v ozkih ulicah je nastala gneča, veliko ljudi je bilo z vasjo sorodstveno povezanih, drugi ne, privabili so jih objave v medijih in lep dan. Če sem hotel še isti dan nazaj v Ljubljano, je bilo treba oditi. Ampak v Brdih je Ljubljana daleč, tako geografsko kot miselno.

Slapnikov je več

Za konec pa še ideja. Če vas takšne vasi mikajo, pa si ne želite iti v Slapnik, ki je postal moden, lahko greste malo bolj severno, v Benečijo v Italiji, mogoče v Gorenji Tarbij (Tribil Superiore) ali še naprej, mogoče v Topolovo (Topolò). Podobnih vasi je v hribih ogromno, ene so obnovljene, druge ne. Če boste imeli srečo, boste tam naleteli na živega človeka, če boste imeli res srečo, bo mogoče govoril v arhaičnem beneškem narečju.