Z izjemo Slovenije se v evropskih državah z modernim javnim zdravstvom bolnik svobodno odloča, kje bo opravil zdravljenje, zavarovalnica pa mu stroške zdravljenja povrne, je v javnem pismu zapisalo osem slovenskih zdravnikov, združenih v skupino zdravstvo.si, ki se je pred štirimi leto podpisala pod predstavitev temeljnih pogojev za ureditev slovenskega zdravstva.

Eno izmed ključnih vprašanj, ki definira vsebino javnega zdravstvenega sistema, pojasnjuje osmerica podpisnikov, je namreč dostopnost in plačilo zdravstvenih storitev bolniku, ne glede na delovno-pravni status zdravnika.

Javno zdravstvo pomeni pravočasno in kvalitetno opravljeno zdravstveno storitev pri kateremkoli zdravniku z ustrezno licenco ter plačilo storitev iz vplačanih zavarovalnih premij, pišejo in nadaljujejo: »Bolnikom v Sloveniji je onemogočeno, da svobodno izberejo zdravnika in dobijo stroške zdravljenja povrnjene. Ob tem pa paradoksalno ZZZS (zdravstvena zavarovalnica, o. p.) povrne stroške zdravljenja slovenskemu bolniku, ki prejme zdravstveno storitev v eni od evropskih držav. Slovenija tako že 30 let ne izpolnjuje pogojev definicije javnega zdravstva. V resnici se trdno oklepa koncepta državnega zdravstva, kjer bolnik prejme plačilo za zdravljenje samo pri izvajalcih, ki jih izbere država.« Namesto reforme državnega zdravstva v vsem dostopno evropsko javno zdravstvo, zatrjujejo podpisniki javnega pisma, politična večina in ostali odgovorni še vedno vztrajajo pri preživeti postsocialistični ureditvi državnega zdravstva. 

Vplačane tri milijarde evrov

Vsi zaposleni in bivši zaposleni plačujemo ali smo plačevali vso delovno dobo obvezne zdravstvene prispevke, so še zapisali, pa vendar kljub temu vsak dan več ljudi nima dostopa do osebnega zdravnika in zobozdravnika: »Pomoč iščejo v zasebnih ambulantah, kjer pa jim ZZZS ne povrne stroškov zdravljenja.«

Zdravniki opozarjajo, da več kot 120.000 bolnikov kljub obveznim mesečnim vplačilom v javno zdravstveno blagajno že vsaj desetletje ostaja brez storitev osebnega zdravnika. Po njihovih navedbah, ki temeljijo na okvirnem preračunu zdravstvenih prispevkov v obdobju od leta 2013 do 2021 glede na povprečno plačo tega obdobja, so v desetih letih bolniki brez osebnega zdravnika in zobozdravnika vplačali v zdravstveno blagajno skoraj tri milijarde evrov.^. 

Koliko je vreden zdravnik?

Podpisniki Matej Beltram, Gorazd Kalan, Matija Kališnik, Marko Noč, Simon Podnar, Samo Vesel, Andrej Vranič in Krištof Zevnik se sprašujejo, »kam so poniknile vse te enormne vsote javno zbranega denarja za zdravstvo«: »Je to morda razlog za 30-letno vztrajanje na preživeti ureditvi državnega zdravstva? Se zato pred volitvami ne pogovarjamo o vsebinskih rešitvah v zdravstvu? Ali morda zato po vsakokratnih volitvah spremljamo zgodbe o perverzno bogatih slovenskih dobaviteljih? Ali zato brez možnosti vpliva opazujemo delovanje vzporednih mehanizmov, ki izčrpavajo bolnike in zdravnike?«

Podpisano osmerico zanima tudi, ali je »državljan brez osebnega zdravnika, ki so mu vrata v zdravstveni sistem zaprta, dolžan plačevati zdravstveno premijo, oziroma ali ima pravico do povrnitve vseh vplačil (z obrestmi vred) za čas, ko ni imel izbranega zdravnika«.

Upamo, pravijo, da bodo bolniki brez dostopa do zdravnika v sodnih postopkih dosegli vračilo premij za čas, ko jim niso bile zagotovljene pravice iz naslova osnovnega zdravstvenega zavarovanja.

Povrnjeni stroški da ali ne?

Odgovor na vprašanje o povrnitvi stroškov zdravljenja pri slovenskem zasebniku v času, ko je bil bolnik brez dostopa do javnega zdravstva, si po mnenju podpisanih zdravnikov »bolniki zaslužijo od ključnih predstavnikov izvršilne oblasti in upravljavcev zdravstvenega sistema: ministra za zdravje, direktorice ZZZS, direktorjev prostovoljnih zdravstvenih zavarovalnic, članov skupščine in uprave ZZZS in vseh, ki v tem politično/upravljalskem sistemu lahko podajo predloge za spremembo zakonodaje«.

Hkrati pozivajo ZZZS, naj vsem zdravnikom ponovno omogoči pravico predpisovanja zdravil iz naslova pravic obveznega zavarovanja ter naj »upošteva načelo zakonitosti in ukine diskriminatorni 254. člen Pravil ZZZS in že po sedanji zakonodaji upošteva 51. člen Ustave RS in 13. člen Zakona o zdravstvenem varstvu, ki postavljata temelje za javno zdravstvo po vzoru evropskih držav«.