Kako je nadangel Mihael poletel

V Piranu je včeraj zavladalo izredno stanje. Zaspance je natanko ob 7.28 zbudil helikopter Slovenske vojske, ker se je prvi božji vojak, kot tudi pravijo nadangelu Mihaelu, ki že 249 let na najzahtevnejšem piranskem položaju čuva in bodri mesto, za kake dva meseca odpravil na popravilo v Ljubljansko delavnico restavratorskega podjetja Gnom. Prvič v »življenju« je odšel iz mesta. Le kdo bo meščane ta dva meseca varoval pred burjo in tramontano?

Nadangela Mihaela so v Piranu na vrh zvonika (kopije zvonika z beneškega Markovega trga, ki je zdaj starejši od originala) postavili leta 1769, eno leto pred odkritjem Avstralije. Pred 110 leti so ga (s pomočjo zidarskega odra) zadnjič sneli s špice piranskega zvonika in ga tedaj brez helikopterja spustili na tla, popravili in znova postavili. Na desetine poklicnih in radovednih rok je tokrat želelo potipati nadangela Mihaela na župnijskem vrtu v Piranu, kamor so ga po vratolomni akciji položili k začasnemu počitku pripadniki helikopterske enote Slovenske vojske.



Angela je reševal helikopter s štiričlansko posadko pod poveljstvom majorja Mateja Hajdinjaka, sicer poveljnika 151. helikopterske eskadrilje SV in sopilota Miha Venclja ter dveh tehnikov – Urbana Polajnarja in Dejana Strohmayerja. Alpinista oziroma jamarja Robert Grilc - Čevap in Borut Stepančič pa sta že nekaj dni prej pripravila vse potrebno. Predvsem sta prišla do dva metra visokega droga, na katerem je angel nasajen, da se prosto vrti okoli svoje osi. Morala sta odviti posebno prirobnico, ki zadržuje, da bi ga vetrovi sneli z droga. Zato sta morala tokrat zgolj privezati pripravljene jeklenice na tiste, ki so jih spustili s helikopterja.

Pohvala za pilote in jamarje

»To je bila zahtevna naloga, saj smo imeli skoraj 60 metrov dolge jeklenice, predvsem pa smo bili pri manevriranju odvisni od dveh tehnikov, ki sta ležala na tleh zračnega plovila in vsak z ene strani usmerjala pilota, kako naj se primerno postavimo. Pri tem je močan piš vetra skoraj zapletel jeklenice, a se je po nekaj minutah vendarle vse dobro izšlo in smo ga potem vendarle sneli in varno položili na župnijskem vrtu,« je povedal Matej Hajdinjak, pilot Miha Vencelj pa je dodal, da manever le ni bil tako enostaven, kot je bilo videti s tal, ker enostavno niso imeli točke za orientacijo manevra in so se morali zanesti na usklajeno delovanje signalistov. Helikopterska posadka je je bila po odlično opravljenem delu pod zvonikom bučno pozdravljena in nagrajena s strani prisotne javnosti.

Seveda je vse skupaj samo delček zelo dolge in neverjetno zapletene naloge, ki jo ima župnik Zorko Bajc: prenove piranskih cerkva. Srečna plat te zgodbe je, da si zvonik na leto ogleda kar 52.000 turistov, veliko več kot katerokoli drugo znamenitost v Piranu. Kar tudi navrže cerkveni blagajni toliko drobiža, da se lahko loti najnujnejših del. Očitno je situacijo uvidel tudi Mihael, ki se je prej kot pričakovano ponudil za restavratorski postopek.



Jože Drešar, iz restavratorskega podjetja Gnom, ki ima za sabo že vrsto uspešnih restavratorskih posegov v Piranu, je povedal, da gre za posebno restavratorsko nalogo že zaradi angelove pozicije, markantnosti in občutljivosti. »Glede na burjo, sol in dejstvo, da je v njegovo bližino doslej vsaj tisočkrat udarila strela, je v dobrem stanju. Skulpturo in bakrene plošče bomo odprli, pregledali in zamenjali prerjavelo železno konstrukcijo. Šele ko bomo vse odprli, bomo vedeli, kaj bo novega in kaj bomo nadomestili. Tam, kjer je pločevina v dobrem stanju, je ne bomo menjali. Radi bi ohranili čim več plošč in tudi zelenkasto patino. Seveda bomo namestili bakrene žeblje in vijake ...« je pojasnil Drešar, ki računa, da bo delo trajalo dober mesec in da račun ne bo višji od predračuna (okoli 25.000 evrov). Plačala pa ga bo piranska župnija.

Kaj vse počne zavetnik Mihael za Pirančane

Ko je desetletja nadangel Mihael »garal« tam visoko, kakih 80 metrov nad morjem, na 47 metrov visokem zvoniku, 100 kilometrov od Triglava in 100 kilometrov od Benetk, in se je mnogim zdel neznaten in nepomemben okrasek, se mnogi zanj še zmenili niso. Med Pirančani so ga najbolj spoštovali ribiči, ki so po njem najhitreje z vseh koncev videli, od kod piha. Če se je s prstom svareče obrnil proti Tartinijevem trgu, so vedeli, da jugo napoveduje dež, če je kazal proti Trstu, so vedeli, da prihaja mraz z burjo, ki bo ohladila morje in da bodo težko metali ali pobirali mreže. Če pa se je obrnil proti Gradežu, ali Savudriji, je bil to znak za preplah. Zapihala bo huda tramontana ali lebič, ko se je najbolje skriti v varen pristan.

Mihael ni brez razloga nadangel, čigar ime v hebrejskem prevodu pomeni 'kdor je kakor Bog'. Časti ga tako rimska katoliška kot pravoslavna Cerkev, pa anglikanska skupnost, luteranci, judje in muslimani, je zavetnik javne varnosti in vojaštva. To je prvi božji vojak, ki svoj meč uperi proti Luciferju in zlu. Umetniki so ga zato vedno slikali kot vojščaka v oklepu, z mečem v roki, prvoborca proti silam zla.

Nič čudnega torej, če so Pirančani Mihaela leta 1769 postavili na vrh zvonika in odtlej dobili uglednega zaščitnika. Že to, kako so ga ob skromnih tehničnih možnostih postavili in kako učinkovito je lahko toliko let ta mehanizem deloval, je gotovo majhen čudež. A velikan na konici konice je obstal četrt tisočletja. Pred 46 leti mu je strela odbila del peruti. Kasneje so ugotovili, da so piranski mulci ukradli del bakrenih žic od strelovoda in jih prodali, da so dobili za sladoled. Včeraj so v njegovem trupu odkrili strelno »rano«, očitno so celo streljali nanj, krogla je prebila trup, a mu ni prišla do živega. Tako je, če gre za piranske čudeže.