Kaj ima pokazati predsednik, ki si želi novega mandata

Ljubljana – Popoldne se izteče rok za vložitev kandidature za vodjo protikorupcijske komisije. Njen sedanji predsednik Boris Štefanec je, kljub vrsti očitkov, da je ta organ pod njegovim vodenjem izgubil kredibilnost in avtoriteto, že napovedal vnovičen vstop v tekmo za to mesto. Kako uspešen je bil boj proti korupciji pod njegovim vodstvom?

Delo komisije je bilo v mandatu, ki gre proti koncu, pogosto v senci kadrovskih rošad, Slovenija pa na primerjalni lestvici držav ni dosegla vidnejšega napredka na indeksu zaznave korupcije.



Med Štefanečevo vladavino se je izjemno povečalo število prijavljenih lobističnih stikov, ne more pa se pohvaliti s številom prijav, ki jih komisija dobiva, številom preventivnih aktivnosti od usposabljanj do posvetov – kar je ena osrednjih nalog komisije za preprečevanje korupcije (KPK) – ter številom podanih naznanil in ovadb.

V aktualnem mandatu so izvedli največ 65 preventivnih aktivnosti (v Klemenčičevem 93) ter podali največ 108 naznanil in ovadb (288).


 

Od vladnega urada do samostojnosti

Predhodnik današnje KPK, ki je oktobra slavila petnajst let, je bil urad vlade za preprečevanje korupcije. Takratna Drnovškova vlada ga je ustanovila na predlog organizacije Sveta Evrope ter za njenega prvega moža postavila Boštjana Penka. Po sprejetju zakona o preprečevanju korupcije se je preoblikoval v samostojni organ z večjimi pooblastili, ki ga danes poznamo kot KPK. Predsednik je postal Drago Kos, v senatu pa so bili še štirje člani, tudi predavatelj kriminalistike Bojan Dobovšek in Marko Hvala, ki je leta 2006 odstopil.
 

Dramatičen odhod zaradi statusa q

Čez štiri leta so dobili še več pristojnosti in bolj neodvisen način imenovanja vodstva: to je od takrat v rokah predsednika republike, predlog kandidatov mu pripravi komisija. Istega leta se je zamenjalo vodstvo: predsednik je postal tedanji državni sekretar na notranjem ministrstvu Goran Klemenčič, njegovi desni roki pa Rok Praprotnik in Jože Končan, ki je odšel kmalu po imenovanju, nadomestila ga je Liljana Selinšek.

Leta 2013 so se pompozno poslovili z besedami, da potrebujejo nova orodja, a za to ni politične večine: »Pred zidom lahko zakurimo taborni ogenj in čakamo – vmes pa pustimo, da našo in druge institucije pravne države razkrajajo ter šibijo.«
 

Veliko zanimanje za prosta mesta

Na nov razpis za člane senata se je prijavilo skupaj 55 kandidatov, 20 manj jih je izpolnjevalo pogoje. Ker pa jih nihče ni izpolnjeval za predsedniško mesto, so razpis ponovili. Nanj se je odzvalo 13 ljudi, aprila 2014 pa so priložnost dobili odvetnik Boris Štefanec kot predsednik ter Jurij Ferme in Darko Stare kot namestnika, a sta takoj po imenovanju odstopila. Štefanec je tik pred zasedbo funkcije namreč izstopil iz Pozitivne Slovenije, ki je imela 28 poslancev, in se znašel pod plazom očitkov zaradi politične pristranskosti.
 

Gluh za pozive

Predsednik republike Borut Pahor ga je prosil, naj oceni, ali so še možnosti za uspešno delo, številne stranke so zahtevale njegov odstop, a neuspešno. Tudi kasneje je bilo teh pozivov mnogo – med drugim tudi od njegove namestnice Alme Sedlar, ki jo je izključil iz obravnave ene od zadev, septembra 2017 pa je bila razrešena na svojo željo – a je Štefanec ves čas zatrjeval, da bo mandat končal leta 2020.

Drago Kos je tedaj ocenil, da ugled KPK še nikoli ni bil manjši ter da so izpolnjeni pogoji za njegovo razrešitev. Z njo je v anketi Dela maja 2016 soglašalo 47 odstotkov vprašanih, 31 odstotkov pa ji je nasprotovalo.