Junaški Koroški radio se bori za obstoj

Verjetno si lahko predstavljate­ vlogo, moč in vpliv radia pred tremi desetletji, ko še ni bilo ­mobilnih telefonov in svetovnega spleta. O pomembnosti radia so se ljudje lahko prepričali tudi med desetdnevno osamosvojit­veno vojno leta 1991. Koroški radio je bil takrat ključni medij pri informiranju Korošcev o agresiji pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade na mejnem prehodu Holmec pri Prevaljah in v Dravogradu. Podoben status je kljub poplavi novih medijev ohranil do danes, a tega – kot tudi v primeru nekaterih drugih radijskih postaj in časnikov – komisija ministrstva za kulturo, ki mu je odtegnila finančno podporo prek medijskega razpisa, ne prepozna.

Prelomno obdobje

Koroški radio je za slovenske poslušalce na obeh straneh meje z Avstrijo še vedno eden od najpomembnejših medijev. Ritem Koroške na vseh področjih najbolje spremljajo ustvarjalci medija, ki ga je občina Slovenj Gradec ­ustanovila leta 1962.
Prelomno obdobje se je za hišo začelo leta 1988, ko je postal direktor Franjo Murko. Dotlej so oddajali po nekaj ur programa štirikrat na teden, kmalu pa se je programska shema korenito spremenila.

»Program smo začeli oddajati vsak dan. Nekaj časa smo si frekvenco in programski čas še delili z ­Radiem Velenje, potem smo vse skupaj prevzeli sami. V Velenju je bilo zaradi tega veliko hude krvi, na sestankih v Ljubljani so padale težke besede, toda bili smo odločeni, da bomo našim poslušalcem ponudili še več kakovostnega in raznolikega programa,« je prodornost svoje ekipe v zadnjih izdihljajih Jugoslavije opisal Murko.

Ekipa novinarjev, voditeljev, tehnikov, glasbenih redaktorjev, urednikov in drugih sodelavcev se je znatno razširila, Koroški radio je postal osrednji regionalni medij, zelo dobro poslušan tudi onstran meje, pri koroških Slovencih. »V najboljših časih smo imeli štirinajst redno zaposlenih in trideset honorarnih sodelavcev. Financirala nas je takratna kulturna skupnost, večji del prihodkov pa smo vendarle ustvarili s trženjem programa. Prvi veliki preizkus v informativnem programu so bile poplave jeseni 1990. To je bila nekakšna vaja pred osamosvojitveno vojno, saj smo cele dneve obveščali poslušalce, tudi gasilce, civilno zaščito in druge, ki so reševali ljudi in imetje, preprečevali še večjo škodo in odpravljali posledice naravne nesreče,« je opisal Murko, ki se spomni, da so leta 1988, ko je Jože Smole po televiziji gledalcem prvič voščil božič, še isti večer na Koroškem radiu premierno ­zavrteli Sveto noč.

Več kot radijsko poročanje

Spomladi 1991 je naraščala napetost zaradi procesa razdruževanja Slovenije od SFRJ. »Že kakšen teden pred agresijo JLA smo bili predstavniki regionalnih radijskih postaj na sestanku z Jelkom Kacinom v Ljubljani, kjer smo se pogovarjali o morebitnih scenarijih in naši vlogi pri tem. Pripravili smo se na posebno programsko shemo, na praktično celodnevna javljanja z vojnih žarišč. Odločitev, da bomo že prvi dan agresije prenašali program Radia Slovenija in se aktivno vključevali s koroškimi informacijami, je nastala prav na Koroškem radiu. Ko je to objavil Radio Slovenija, so tudi vse druge radijske postaje prešle na podoben način oddajanja. Ta poteza je bila najbolj koristna za poslušalce. V veliko pomoč so nam bili radio­amaterji iz Slovenj Gradca, saj naše terenske ekipe niso zamudile niti enega pomembnejšega zapleta in razpleta vojnega dogajanja na Koroškem. 'Terenci' so kljub opozorilom urednikov večkrat nosili tudi glavo naprodaj. Ob takšnih dogodkih je težko ostati neprizadet in hladno objektiven, saj je Koroški radio pomagal tudi pri zadevah, ki so presegale poročanje o dogajanju, smo pa s tem aktivno pomagali slovenski vojski in policiji. Vse, kar se je takrat slišalo v etru Koroškega radia, je bilo le del vsega, kar se je dogajalo še v naših prostorih. Postali smo zaupanja vredna in verodostojna ustanova, oglasili so se nam tudi sorodniki padlih za samostojno Slovenijo, klicale so nas prestrašene matere, ki so imele sinove še vedno v JLA, prestregli smo panične reakcije ljudi in bili edino stičišče informacij o dogajanju v regiji tudi za občinske in politične odločevalce,« je dejavnosti Koroškega radia povzel Franjo Murko.

Za Ranca se je vojna še zavlekla

Eden od mladih poročevalcev s terena je bil tudi Tomaž Ranc, kasnejši voditelj dnevnika na TV Slovenija, danes urednik deska in dopisnik Večera iz Koroške. »Pri mojem vojnem radijskem poročanju je šlo za novinarski impulz rosno mladega, dvajsetletnega novinarja, ne herojstvo. Heroji so bili v uniformah in pred puškinimi cevmi bolje oboroženega nasprotnika na Holmcu, Viču, ali se podili med karavlami po Strojni in drugod. Resda sem tudi sam morda nepremišljeno, v želji po novici, rinil pred puškine cevi. Na Viču, recimo, kjer sta se iz oči v oči srečala pogajalca, so me morda imeli na muhi – kaj, če bi se komu, kar v napetem ozračju ni redkost, 'strgalo' in bi ustrelil – pač novinarja? Vem pa, da so me 'poterali' stran, češ kaj silim tja. Toda takrat o tem nisem razmišljal. Na Holmcu je po mojem javljanju v živo pri kmetu Kralju skoraj pregorel telefon, spomnim se tudi brezvoljnih zveznih policistov in helikopterja na igrišču v Dravogradu. Seveda smo pri poročanju veliko improvizirali. S tehnikom Igorjem Krištofelcem nama je ob spremljanju kolone oklepnikov nad gostilno Murko na Legnu v Slovenj Gradcu zakuhal bel službeni jugo. Na vojno sem naletel še v poznih devetdesetih v času afere Vič – Holmec, že kot novinar TV Slovenija, ko so jo po nepotrebnem zlorabili, iz lepe zmage naredili afero in me zaradi mojega novinarskega dela tudi nezakonito nadzirali. Po večletnem pravdanju sem s pomočjo odvetniške družbe Čeferin dobil civilno tožbo na sodišču. Zmaga in naše takratno radijsko ter poznejše televizijsko poročanje so bili čisti kot solza, takšna je bila tudi naša pot v samostojnost in ob tridesetletnici si želim, da vojna '91 ne bi delila, ampak s ponosom povezovala. Dobili smo jo vsi, poklon pa vsem žrtvam in njihovim svojcem,« je sporočil Ranc.

Spomnimo, da so v vojni na Koroškem izgubili življenje tudi trije občani Slovenj Gradca: pripadnik Teritorialne obrambe Vincenc Repnik v Dravogradu ter policista Željko Ernoič in Bojan Štumberger na Holmcu.

Predani mikrofonu in poslušalcem

Zdajšnja odgovorna urednica informativnega programa Koroškega radia Irena Fasvald je bila v vojni za Slovenijo voditeljica in povezovalka programa v studiu, kjer so se stekale vse informacije pa tudi vsa vprašanja poslušalcev, ter je usklajevala javljanja s terena. »V jutranjem programu 28. junija 1991 me je poklical kolega Jagodnik iz Radia Maribor in dejal: 'Irena, gre zares, kolona oklepnikov in tankov JLA prihaja na Koroško, zavzeli bodo mejni prehod Vič!' Zaradi vojne, ki se je razvila na Koroškem, nisem mogla domov, sicer pa niti za hip nisem pomislila, da bi zapustila radio. Tako kot vsi kolegi sem se predala mikrofonu in koordinaciji ter neposredni komunikaciji dogodkov na terenu, kjer so Korošcem o dogajanju na ključnih vojnih točkah pogumno poročali naši novinarji. Kako so bili pogumni, zanje ni bilo dileme ali strahu, da se ne bi odpravili na teren! Spremljali smo premike vojaške kolone proti Dravogradu, ki so ji prebivalci postavljali barikade, napetosti ob pogajanjih, streljanje ...« je povedala.

Sredi javljanja se je zgodil letalski napad na Dravograd. To so bili vznemirljivi trenutki, polni strahu za življenje sodelavcev. »Bili smo na mejnem prehodu Holmec, kjer smo prav tako morali poročati o smrtnih žrtvah na naši strani. Posebno napetost med nami in poslušalci so povzročila mučna in dolgotrajna pogajanja o predaji vojakov JLA, ki so nam opisovali svoje grozne občutke. Njihove mame so se oglašale v skrbi za njihovo življenje. Spomnim se slovenskega vojaka JLA, ki je govoril o zavajanju z domnevnimi agresorji na meji, kako je bil prisiljen prijeti za orožje, a ni izstrelil nobenega naboja. Ponosna sem na takratni prispevek Koroškega radia, nikoli ne bom pozabila predanosti in poguma sodelavcev, pa tudi odločnosti in zaupanja vseh Korošcev,« nam je postregla s spomini Irena Fasvald. Danes s kolegi trepeta za obstoj Koroškega radia, ki že šest desetletij soustvarja, bogati in tudi narekuje ritem življenja na Koroškem.